5 lokalnih jedi in posebnosti Kranja (z okolico)
Kateri okusi so značilni za Kranj in okolico? To smo se vprašali ob kulinaričnih dneh, ki so v drugi polovici maja zavzeli 17 gostiln v Kranju in štirih sosednjih občinah, torej v Cerkljah na Gorenjskem, Naklem, Preddvoru in Tržiču.
Kranjska klobasa
Bila je v vesolju, ima svoj festival in konzorcij, uvrščena je na seznam evropskih živil z zaščiteno geografsko označbo, njena podoba je bila odtisnjena na poštni znamki. Seveda: to je kranjska klobasa. Z njo naj bi bilo zelo tesno povezano Naklo, to povezavo je etnolog Janez Bogataj opisal v knjigi Mojstrovine s kranjsko klobaso: »Ena od zgodb govori, da je ime kranjska klobasa nastalo v gostilni Marinšek v Naklem pri Kranju. Cesar Franc Jožef (1830–1916) naj bi se nekoč peljal s kočijo z Dunaja proti Trstu. Na dolgi poti je postal lačen in kočijažu je ukazal ustaviti pred gostilno Marinšek. Cesar je potožil gostilničarju, da je lačen, ta pa mu je odgovoril, da v kuhinji nimajo drugega razen nekih navadnih klobas. Cesar je naročil klobaso, gostilničar mu jo je prinesel k mizi, cesar jo je pokusil in ob prvem grižljaju navdušeno izjavil: Pa saj to ni navadna, to je kranjska klobasa! To klobaso danes poznajo marsikje po svetu – v Nemčiji ji rečejo Krainer Wurst, naši izseljenci v Avstraliji jo poznajo pod imenom kransky.«
Kranjski štruklji
Kranjski štruklji so pravzaprav palačinke, nadevane s kuhano ribano kašo in marmelado. Takšne palačinke položimo v pekač, prelijemo z mešanico kisle smetane, sladkorja in jajc ter zapečemo. Recept, ki je namesto palačink omenjal jajčne bleke, je leta 1868 izšel v kuharici Magdalene Pleiweis, ki je bila temelj za veliko slovensko kuharico Felicite Kalinšek. Kranjske štruklje so menda vse od leta 1936 pripravljali sredi starega dela gorenjske metropole v gostilni Kot, ki pa je zadnjih nekaj tednov zaprta.
Tržiška flika
»Polnozrnata pšenična moka z vodo, kvas, zvaljana, premazana s kislo smetano in ocvirki, pečena.« Tako je tržiška flika opisana v katalogu Kaša, žganci, zelje, ki je pred nekaj leti pospremil bogato kulinarično razstavo Gorenjskega muzeja. V knjižici z naslovom Stare tržiške jedi, ki je nastala pod okriljem študijskega krožka Tržiška kulturna dediščina, pa najdemo ta opis: »Iz ostankov testa za kruh so v Tržiču nekdaj pripravljali flike ali fliče, kot so jim tudi rekli domačini. To je tržiška različica kvasenice, okrogle pogače iz razvaljanega kvašenega testa z namazom, ki so jo v severovzhodni Sloveniji pekli ob večjih delih in praznikih. V Tržiču so jih pripravljali iz ostankov testa in so bile sprva postna jed, kot piše Viktor Kragl v svoji knjigi Zgodovinski drobci župnije Tržič iz leta 1936.« Zraven je še omenjeno, da lahko recept prilagodimo, tako da testo premažemo z zaseko.
Tržiške bržole
O tržiških bržolah je gorenjski avtor Matjaž Chvatal napisal knjigo. V njej je navedel tudi nekaj različic priprave te jedi, ki spominja na obaro iz ovčjega mesa. »Ovčjemu mesu so dodali česen, čebulo, krompir in začimbe: veliko šetraja, brinove jagode ... Iz tega je nastala slastna jed, ki je z videzom, vonjem in okusom prej spominjala na telečjo kot pa na ovčjo obaro,« je na platnici knjige, ki je izšla leta 2011, zapisal Chvatal. Na spletni strani lokalnega zavoda za turizem pa najdemo še to zanimivost: »Najbolj znana tržiška jed so zagotovo tržiške bržole, enolončnica iz ovčjega ali koštrunovega mesa. O njihovem nastanku je poznana zgodba, ki govori o veseli druščini na planini Kofce, ki je, ko jim je zmanjkalo hrane, uplenila ovco in jo skuhala skupaj z začimbami in zelišči, rastočimi na planini.« V preteklosti so v Tržiču prirejali tekmovanje v kuhanju te jedi, posvetili so ji tudi festival. Letos ga ne bo, bodo pa znamenite bržole kuhali za obiskovalce Šuštarske nedelje, ki je v mestu ob vznožju Karavank tradicionalno na prvo nedeljo v septembru.
Prata, ponekod imenovana budl
Predvsem v velikonočnem obdobju gorenjske gospodinje rade naredijo prato oziroma budl. To je nasitna, v pečici pripravljena jed iz starega kruha, ki ji dodajo na kocke narezane suhe mesnine, vse skupaj pa povežejo stepena jajca. Dodamo lahko še različna zelišča in začimbe, postrežemo pa jo toplo ali hladno, in to na več načinov. Lahko jo narežemo na tanjše kose in položimo, nekako tako kot rezino salame ali sira, na kruh. Lahko si odrežemo debelejšo rezino, ki jo pogrejemo, podobno kot mesni sir ali sir za žar, in s skledo sezonske solate že imamo kosilo. Ob veliki noči nekateri naredijo celo tako: prato postrežejo skupaj s potico in hrenom. In čeprav je to bolj velikonočna jed, jo, kadar nam ostaja kruh, lahko pripravimo tudi zdaj. Dobro je vedeti: vse dni v letu jo imajo ponudbi v Mesnici in delikatesi Šavs sredi starega dela Kranja, zgodbo o tem, zakaj vsestranska Špela Šavs že vrsto let peče prato, pa najdete na našem portalu.
Priporočamo še: Vipavska dolina v kozarcu: kaj naj slovenski obiskovalec pokusi v tem koncu Slovenije