Andrew Baxter je res zanimiv in iskriv sogovornik, prav takšna pa je njegova zgodba, tesno povezana s Slovenijo.

Britancu je v času, ko smo bili vsi zaprti po domovih, uspel občudovanja vreden podvig: v domači Blackburn, kako uro vožnje od Liverpoola oziroma Manchestra, je pripeljal slovenski gasilski kombi. Zdaj v vozilu iz leta 1992, ki je Prostovoljnemu gasilskemu društvu Stob Depala vas služilo dve desetletji, peče pice.

V preteklosti ste bili avtomobilski trgovec, zdaj ste picopek. To pa je karierni preskok!?

Res. Trgovec z avtomobili sem bil več kot trideset let, večino časa sem delal za BMW. V zadnji redni službi sem kupoval avtomobile za trgovce, ki so prodajali vozila BMW oziroma Porsche. Potem se je konec 2019 začelo vse spreminjati: podjetje, za katero sem delal, je moje delovno mesto ukinilo, pol leta pozneje pa se je svet postavil na glavo zaradi pandemije. Imel sem dovolj časa, da sem dobro razmislil, kaj bi rad počel v življenju.

Kje ste našli pice?

V pice sem se zaljubil pred petimi leti. Z družino gremo večkrat na kampiranje in tako smo tudi konec leta 2017 kampirali v družbi prijateljev. Eden je imel s seboj prenosno pečico za pice. Nekaj pijače je bilo tudi, pa še pozno je bilo. Pripovedoval mi je o tej pečici in govoril, da se v njej pica speče v minuti, minuti in pol. Vprašal sem ga, koliko je stala. »500 funtov,« je rekel. Odvrnil sem mu, da je to noro in da sam nikoli ne bi plačal toliko. Nekaj pic – in malo več kozarčkov piva – pozneje sem požrl te besede in prek spleta tudi zase naročil to pečico. No, tako se je začelo moje potovanje k picam.

Kar verjetno pomeni, da ste že prej radi kuhali.

Od nekdaj rad kuham, predvsem pa rad kuham za svoje prijatelje. Všeč mi je tudi to, kako hrana poveže ljudi in kako lepo se ob hrani družimo. Že v službi sem kuhal za sodelavce: karije, enolončnice, čilije, rižote, kesadilje … pravzaprav vse. Malo zatem, ko sem kupil tisto pečico, sem se kar dobro izpopolnil tudi v peki pic, tako da so mi prijatelji in družinski člani predlagali, naj to postane moj po­klic. Če zdaj na hitro zavrtim naslednjih pet let: pice so moj poklic tudi postale.

Greva k vozilu, torej kombiju PGD Stob Depala vas, ki ste ga preuredili v picerijo na kolesih. Kako ste ga našli?

Veste, na trgu je res veeeliko povpraševanje po gasilskih avtomobilih in o njih se tudi veliko govori. Ko sem se odločil, da bom poklicno pot preusmeril v peko pic in da bom to počel v prirejenem vozilu, sem želel najti nekaj, česar nima še nihče. Vedel sem, kaj hočem, in se na to tudi osredotočil. Iskal sem po vsej Evropi, zanimal sem se za vozila iz Poljske, Luksemburga, Nizozemske pa še od kod. Potem sem našel ta kombi in takoj sem vedel, da je to to. Bil je vse, kar sem si želel, ampak žal tako zelo daleč. Oddaljen šest držav, če sem natančen.

In če smem pripomniti, so bili lani v začetku leta zaradi pandemije prehodi mej oteženi.

Prijatelji so mi samo rekli, da sem čisto nor. Spraševali so me, ali mislim resno. »Čisto resno,« sem jih prepričeval. Potem sem pisal gasilskemu društvu, pa me tudi oni niso vzeli resno – najprej sem jim pisal v angleščini, potem prek prevajalnika v slovenščini, pa so si mislili, da je to neka prevara. Ampak bil sem odločen, da ta avto dobim. In tako sem, že povsem obupan, klical še na Turističnoinformacijski center Domžale in ta klic je obrodil sadove. Prijazno so me povezali s predsednikom PGD Domžale Anžetom Korošcem. Ta je bil takoj pri­pravljen pomagati in začeli so se dogovori o nakupu. Veste, vsi so mi rekli, da avta ne bom kupil in da naj najdem nekaj primernega v bližini, ampak dokazal sem jim, da se motijo.

Kako ste se lotili obnove?

Cilj obnove je bil tudi ohraniti dušo kombija, njegovo zgodovino in izvor. Želel sem, da bi zunaj ostal takšen, kot je bil v trenutku nakupa, predvsem pa sem hotel, da bi ljudje že na prvi pogled prepoznali gasilski avto. Mislim, da mi je s premišljeno obnovo to tudi uspelo. Še nekaj malenkosti me čaka v začetku prihodnjega leta, ki bodo vozilu dale dodatne finese.

Ste obnavljali sami?

Deloma. Ko sem kombi pripeljal domov, sem najprej odstranil vso gasilsko opremo, ki je bila v njem. Nato sem meril, meril in še enkrat meril! Z mislijo, kaj bi rad imel v obnovljenem vozilu oziroma kuhinji, sem zasnoval notranjost. Pravi izziv je bil, kako vse, kar sem si zamislil, spraviti v tako majhen prostor. Nekaj sem torej naredil sam, nato pa sem prenovo prepustil podjetju, ki se ukvarja s poklicnimi kuhinjami oziroma z opremo za catering. Predvsem opremljajo bare, restavracije, lokale, trgovine in tudi njim je bil to izziv, saj česa takega še niso počeli. Iskreno rečeno: ta obnova je bila zanje premajhno naročilo, ampak ker smo doma v istem kraju, so mi šli na roko. Svoje delo so opravili izjemno dobro.

Jedro avtomobila je zdaj pečica za peko pic. Povejte nam kaj več o njej.

Uporabljam pečico Zio Ciro Subito Cotto 80, ki jo lahko zakurim ali na drva ali plin, vendar mi uporabljamo le plin. Pod vozilo smo namestili tudi večjo plinsko jeklenko.

Kakšne pice pečete?

Delamo v slogu neapeljskih pic, ker se te pečejo le kratek čas (60–90 sekund) pri izredno visoki temperaturi, 450 stopinj Celzija. Zavedamo se, da morajo biti prave zvezde naše zgodbe pice, pa tudi če je naše slovensko vozilo super kul, zato jim namenjamo veliko pozornosti.

Povejte torej kaj več o testu – ste za droži ali kvas?

Sveži kvas. Naša skrivnost – čeprav to niti ni neka skrivnost – je dolga fermentacija. Trdno zacementiranih navodil glede priprave testa nimamo, saj na to vpliva več dejavnikov (od vremena do tega, kako dolgo bo testo pred peko v vozilu). Vseeno pa vsakič vzhaja vsaj 24 ur, no, največkrat je to med 48 in 72 ur, ko fermentacija poteka delno na sobni temperaturi, delno v hladilniku. Na ta način dobi testo kar največ okusa, poleg tega jed lažje prebavimo.

Kakšno moko uporabljate?

Uporabljamo visokokakovostno moko tipa 00, torej moko za pice, ki ima velik delež beljakovin (tako imenovana močna moka je to). Ne uporabljamo pa ves čas točno določene moke – največkrat pomešamo dve, kar je spet odvisno od tega, koliko časa bo potekala fermentacija.

Sol?

Fino mleta morska sol. Dodamo je 2,7 odstotka glede na druge sestavine.

In nadevi?

Uporabljamo le paradižnik san marzano, samo najboljše, trdi sir grana padano in mocarelo fior di latte. Nduja, torej začin­jena kalabrijska klobasa, je tudi zelo priljubljena sestavina naših pic.

Zanimiva se mi je zdela vaša pica z imenom No Smoke Without Fire (torej: ni dima brez ognja). Kaj je na njej?

Ta pica je naša najbolj značilna, na njej so poleg paradižnika san marzano, malce naribanega sira grana padano in malenkosti mocarele fior di latte še prekajena panceta, pa tudi malo sveže narezanega čilija in malce narezane pikantne paprike. Potem ko pico spečemo, ji dodamo še malenkost vročega medu (torej: doma narejene medene omake s čilijem). Začinjena pica je to, ampak ne preveč.

Kje torej najdemo vašo 112 pico in slovenski gasilski avto?

Delamo pretežno ob koncih tedna, naše delo pa poteka na več različnih načinov. Ob petkih in sobotah parkiramo pri športnih ali družabnih klubih oziroma ob barih, to je nekaj sto metrov od mojega doma. Na naši spletni strani 112.pizza kupci preverijo, kdaj smo kje parkirani, kakšno hrano strežemo in potem pico naročijo ter jo pridejo iskat ob dogovorjeni uri. Dvakrat na mesec sodelujemo na tržnicah. Potem imamo še en način dela, in sicer nas lahko naročniki pokličejo, da pečemo pice za večje število ljudi, denimo za goste, osebje, povabljene … V to obliko našega dela sodijo različni dogodki, predstavitve, poroke, rojstni dnevi in podobno. Na nekaj velikih dogodkih smo že sodelovali, prihodnje leto pa bomo z našimi picami gostovali tudi na glasbenem festivalu.

Nam lahko zaupate recept za testo, ki bi bil primeren za domačo uporabo, torej za pečice, ki se segrejejo do 250 stopinj Celzija?

Kar precej časa sem razmišljal o tem, kako lahko odgovorim na to vprašanje, kajti tudi ko sem doma začel peči pice, so bile pečene v pečici za pice, ki se ogreje do 480 stopinj Celzija. Kuhinjska pečica preprosto ne more doseči tako visoke temperature, zato v njej nikdar nisem pekel pic. Če bi vaši bralci želeli speči pico v kuhinjski pečici, jim toplo priporočam ogled videa, ki ga najdete na youtubu – vtipkajte v iskalnik Vito Iacopelli – How to make the perfect pizza dough for the house (torej: Kako doma pripravimo perfektno testo za pice, op. p.). To vam lahko priporočim in zdi se mi, da je tudi fer, če vas napotim k nekomu, ki to obvlada. Vito Iacopelli je četrta generacija picopekov v družini, njegov video ima že blizu pet milijonov ogledov.

Fotografije osebni arhiv

Priporočamo še: Tako shranimo krompir, da ne postane sladek