Atelier Soča: Novi bistro Iva in Špele Tomšič, zaradi katerega se splača zaviti v Posočje

Če obstaja pokrajina, ki človeka upočasni že ob prvem pogledu, je to dolina Soče. Smaragdna reka, gozdovi, ki segajo skoraj do vode, vonj po travi in tisti blaženi občutek, da se nikamor ne mudi. In prav tam, na posestvu Zen Emerald v Gorenjem Logu pri Mostu na Soči, se začenja nova kulinarična zgodba, pod katero se podpisujeta prekaljena kuharska mačka, zakonca Ivo in Špela Tomšič. 

Ob Soči kajpak strežejo tudi postrvi. FOTO: Vanja Jovanovič

Ljubiteljem dobre hrane sta znana predvsem po Kulinaričnem študiu, ki sta ga vodila v Kopru in potem še v Ljubljani, a že dlje sta vedela, da mesto ni tisto, kar iščeta. »Čeprav sem rojen Ljubljančan, me je vleklo na vas. Ko so v Zen Emerald iskali nekoga, ki bi njihovo zgodbo nadgradil s kulinariko, smo hitro ugotovili, da govorimo skupni jezik. In zdaj je tukaj Atelier Soča – bistro, ki ni namenjen le hotelskim gostom, ampak tudi pohodnikom, kolesarjem, sprehajalcem, skratka vsem, ki se potepajo po Posočju in cenijo dobro hrano,« pojasnjuje Ivo, ki kuha tako rekoč sredi travnikov in na obrežju reke, prve zadovoljne goste pa so postregli pred nekaj dnevi. 

Dolina Soče ga je zvabila iz mesta. FOTO: Arhiv Soča Atelier

In prav to okolje narekuje jedilnik, ki ga je Ivo zasnoval tako, da jedi sledijo toku dneva. Butični resort Zen Emerald je namreč prostor, ki kar kliče po dolgem zajtrku, poznem kosilu ali večerji, ob kateri se dan počasi prevesi v večer. 

Da se obisk splača v vsakem trenutku dneva, se lahko prepričamo že za zajtrk, ki je vse prej kot rutinski. Poleg domačega kruha z maslom in marmelado, izbranih sirov ter salam pripravljajo tudi jedi po naročilu. »Zmešamo različne omlete, tudi vegansko različico, pa seveda klasična jajca s šunko, pan brioche s poširanim jajcem in holandsko omako pa dopolni prekajena soška postrv ali šunka,« pravi Ivo, ki se dobro zaveda, da mora biti tudi prvi obrok dneva pripravljen ustvarjalno in ravno prav razkošno. 

Za okras pa cvetje z bližnjega travnika FOTO: Vanja Jovanovič

Potem ko se gostje razidejo, se za Iva in Špelo pravo delo šele začenja. Čeprav nista šolana kuharja, vešče vodita kuhinjo, saj sta v uigranem tandemu naloge jasno razdelila. Kuhati sta se učila skozi delo, radovednost in nenehno raziskovanje, Ivo razvija jedi in vodi kuhinjo, Špela pa skrbi za vse, kar zahteva mirno roko in veliko potrpežljivosti. Ali kot v smehu pravi Ivo, se je specializirala za finomehanična dela, ki njemu nikakor ne grejo od rok, na primer izdelavo testenin in sladic, kot prava Idrijčanka pa se loti tudi žlikrofov. 

Zajtrk (skorajda) na travi FOTO: Vanja Jovanovič

Čez dan ponujata predvsem hladne krožnike, na katerih najdemo denimo goveji tatarski biftek z drožastim kruhom, soško postrv na šavor ali tolminsko skuta z melaso rdeče pese, zeliščnim oljem in sveže pečeno focaccio. »Seveda skuhamo tudi kaj toplega, čeprav v tem smislu kuhinja zares zaživi šele zvečer,« pripoveduje Ivo, ki je tudi ta del jedilnika pripravil tako, da ostaja zvest Soči in okoliškim hribom in vsemu, kar raste tam okoli. Preberimo: skutni njoki z divjačinskim ragujem in divjimi zelišči, burek s tolminsko skuto, mladim sirom in kaviarjem, suho zorjeni steak s primorskim čompom s skuto in bovški jagenjček, pečen v senu, ki ga spremljajo dimljena krema iz polente, jogurt in meta, to je le nekaj poudarkov, ob katerih zacmokajo in zastrižejo z ušesi še tako zahtevni jedci. In ker v dolini Soče ribe preprosto spadajo na mizo, na jedilniku ne manjka suho zorjena postrv, pečena na ognju, preprosta in brez odvečnih dodatkov. 

Dih jemajoč pogled iz jedilnice FOTO: Arhiv Soča Atelier

Vse to izpričuje kuharsko filozofijo zakoncev Tomšič: kuhati iz tega, kar ponuja dolina Soče. »Kolikor je mogoče, uporabljamo sestavine okoliških pridelovalcev, jedilnik pa se bo spreminjal skupaj z letnimi časi,« še pojasni sogovornik, ki raje kot na trende stavi na brezčasno domačnost. In čeprav so jedi preproste, nosijo prepoznaven Tomšičev podpis, četudi je to le pisano cvetje, ki ga na koncu potrese po krožniku. Tudi zato Atelier Soča ni le nova gastronomska točka na zemljevidu Posočja, ampak razlog, da Sočo spoznavamo tudi skozi okuse, ki vznemirjajo vse od jutranje kave do pozne večerje.