Nostalgične zgodbe iz Barbarine kuhinje, zaradi katerih še bolj obožujemo božič
»Ljubezen gre skozi želodec!« To je prvi stavek v kuharski bukvi, ki jo je moja mami podedovala od svoje mame, moje babice Ane. Vanjo ga je leta 1952 zapisal »Dedek Mraz«: to je bil babičin prvi mož, ki je čez desetletje tragično umrl v prometni nesreči. Božično darilo je babica skrbno čuvala vse do svojega zadnjega dne in priča o njeni veliki strasti do kuhanja (pa tudi kupi drugih kuharskih knjig, revij in na roko napisanih receptov, skozi katere smo se z mamo in sestro prebijale po njeni smrti).
Moji najlepši spomini na babico so iz njene kuhinje. Kako je stala za štedilnikom in mi pekla šprudlana jajčka s šnitlohom, kako me je naučila delati štruklje (z raztegovanjem testa čez robove kuhinjske mize vred), kako mi je nekega leta za rojstni dan spekla torto v obliki srca, kako je vedno, ko sem prišla na obisk, imela pripravljeno domačo sladico …
Rada je tudi potovala, pokušala tujo kulinariko in eksperimentirala z novimi recepti, vse to pa je nedvomno prenesla na mojo mamo, sestro in name. Tudi v vseh nas treh tli neustavljivo navdušenje, ki ga začutiš, ko prvič zavonjaš nekaj drugačnega, kar ti pocedi sline, po prvem ugrizu pa si odločen, da boš to poustvaril tudi v domači kuhinji.
Mini zapečena potička
Nekaj takšnega je canelé, sladica iz Bordeauxa, ki je skozi stoletja postala tako slavna, da jo danes prodajajo v vsaki francoski patisserie. Ko sem jih prvič zagledala, so me očarale s svojo obliko – miniaturna dobro zapečena potička –, nato pa še z okusom. Ko ugrizneš v svetlečo karamelizirano skorjo, brbončice preseneti aromatizirana mehka sredica, ki spominja na jajčno kremo.
Replicirati ta mali čudež ni najlažja naloga. Recept je sicer neverjetno preprost in zapleten obenem. Da ti uspe, moraš namreč spoštovati njegovo zgodovino, saj se brez starinskih bakrenih modelčkov ne zgodi pekovska čarovnija. Kot nalašč izziv zame, sem pomislila. Obožujem vse, kar diši po preteklosti, imam pa tudi obsesijo, ki me sili, da zbiram bakreno posodo. Ko mi torej nekdo pod nos pomoli nenavaden bakren pekovski modelček, si ne morem pomagati, da ne bi razmišljala, za kaj ga uporabiti. In tako je bilo tudi s caneléji, katerih zgodba o nastanku nosi v sebi nekaj božičnega duha.
Rumenjaki za sirote
Ganljiva legenda pravi, da so »cannelé bordelais« v 17. stoletju iznašle nune iz samostana Couvent des Annonciades de Bordeaux. S tem receptom so lahko porabile presežek jajčnih rumenjakov, ki so jih dobivale od lokalnih vinogradnikov; ti so namreč beljake uporabljali za čiščenje in bistrenje vina, rumenjaki pa so jim ostajali. Namesto da bi romali v smeti, so nune iz njih z dodatkom drugih osnovnih sestavin (moka, mleko, maslo in sladkor) spekle kolačke ter jih delile med lačne sirote.
Čeprav legenda izvira iz Francije, bi se lahko spisala tudi pri nas. Prav tako imamo vinograde in samostane, pa jajca, moko, mleko, maslo in sladkor. In imamo še eno nujno stvar, ki naredi canelé drugačne od drugih sladic. Čebelji vosek.
Z mešanico čebeljega voska in masla je namreč treba premazati bakrene modelčke, da se testo ne prime nanje in se hkrati ustvari hrustljava karamelizirana skorjica. Ta korak so pri peki te sladice uvedli slaščičarji v 20. stoletju, potem ko so obudili in prevetrili recept zanjo, med drugim so testo začinili z vaniljo in rumom ter si izmislili stebričast bakren modelček, ki je postal njen zaščitni znak.
Krščenduš, je bilo vredno
Ker so moji starši čebelarji in imamo doma čebele, me je ta podrobnost še dodatno prepričala, da res moram preizkusiti recept. In krščenduš, je bilo vredno! Pretakanje vročega voska v prav tako vroče pekačke res ni najlažja stvar, a naredi vso razliko. Prav tako baker. Preizkusila sem namreč tudi poenostavljeni postopek s peko v dostopnejših silikonskih modelih, a ni primerjave. Baker, kot najbolj toplotno prevodna kovina, ki jo uporabljamo v kuhinji, je ključen za intenzivno in enakomerno peko kolačkov. V pekačih iz drugih materialov se nikakor ne spečejo pravilno in nastane zgolj gumijasta jajčna gmota.
Zato si zdaj vsaj enkrat na leto, običajno ravno za praznike (in ker ne maram tradicionalne potice), vzamem čas in rezerviram potrpljenje za pripravo te sladice, katere recept priča o iznajdljivosti človeške narave, ki se ne zadovolji z golo hranilno vrednostjo živil, ampak eksperimentira tako dolgo, dokler ne ustvari jedi, ki ne napolni le želodčka, temveč nahrani tudi dušo, in kot je zapisano v kuharski knjigi moje babice, ogreje celo srce.
Moj recept in podrobne korake za pripravo te sladice najdete TUKAJ.
Preberite še:
Več iz te teme:
Naročite se na e-novice:
- Za 12 evrov nahranimo štiričlansko družino: 5 poletnih kosil, ki dokazujejo, da je mogoče
- Poletne priloge, zaradi katerih smo tokrat zlahka pozabili na krompir
- Rižota z morskim koprcem: Recept po navdihu Sophie Loren
- Zakaj je opazovati človeka, ki kuha, ena najnežnejših oblik ljubezni
- Najboljša kumarična solata za vroče dni? Poskusite to različico (VIDEO)
- Domač jabolčni kis: Napaka, zaradi katere bo vaš kis preblag