Bine in Katarina Volčič na krožnik postavila žuželke:»Ko spoznaš okus, se predsodki razblinijo«

Katarina B. Volčič je najbrž opazila, da slutimo senzacijo, zato je takoj postavila stvari na svoje mesto: »Ne strežemo žuželk gostom na posestvu Monstera, da se razumemo (smeh). Z Binetom sva se vključila v evropski razpis za podporo manjšim inovativnim projektom na področju turizma, digitalizacije in agroživilstva, prek Območne obrtno-podjet­niške zbornice Maribor, ki v Sloveniji koordinira EU-projekt Smarties for SME'S.

Ali so žuželke res hrana prihodnosti?

Žuželke so vzporedna zgodba, ki traja že približno leto in se za naju počasi tudi končuje. V bistvu gre za javnomnenjsko raziskavo, ki se osredotoča na Pomurje: zbiranje mnenj tukajšnjih ljudi glede žuželk v človeški prehrani, na podlagi pokušine. Bine je pripravil sladke krhke piškotke in slane hrustke, ki sva jih postregla na treh različnih dogodkih in izvedla ankete. Najina, bom rekla, hipoteza je, da se priučeni odpor izgubi, ko lahko nekaj dejansko pokusiš in ti čut za okus sporoči, da je prijetno in okusno. Zaradi izkušnje se z večjo verjetnostjo odpreš podatkom, informacijam, da so tovrstne beljakovine za naše telo zelo zdrave,« meni sogovornica.

Navaja, da gre za beljakovinsko bogato živilo, ki vsebuje tudi nenasičene maš­čobe, pomembne vitamine, minerale. »Če bi ga vključili v našo prehrano, bi bilo podpora zdravju, hkrati pa gre za beljakovine, ki so pridelane veliko bolj trajnostno. Ali so žuželke res hrana prihodnosti? Ker nam v tem trenutku cenovno dostopnega mesa še ne primanjkuje, se nam ni treba zares ozirati po alternativah. V perspektivi prihodnjih 30 do 50 let pa scenarij žužkojedstva pri nas ni tako nemogoč,« dodaja.

Od mokarjev do kobilic: kaj je (že) dovoljeno

Trenutno v Sloveniji užitni insekti niso razširjeni, čeprav so nekateri dovoljeni; na ravni EU pa poznamo več vrst, ki jih je mogoče uporabljati tudi za človeško prehrano. Verjetno najbolj znane so ličinke mokarjev, predvsem rumenih, pa hišni črički in kobilice.

Mokarje sta uporabila tudi Volčičeva, med drugim na nedavni delavnici kongresa JRE, na kateri je Bine pripravljal kolerabo, prignano na novo kulinarično raven z uporabo več različnih tehnik, na koncu pa jo je posul še z omenjenimi mletimi ličinkami. »Povezala sva se z Davorinom Tonkljem iz Velenja, entuziastom, ki je razvil proizvodno enoto v ladijskem kontejnerju: nadzorovana temperatura, vlaga, se pravi celo okolje, da je optimalno za rast mokarjev,« pojas­njuje sogovornica.

Volčičeva sicer zanimanje za to vrsto prehrane gojita že dolgo: »Z Binetom sva se z užitnimi žuželkami prvič seznanila pred približno petnajstimi leti, ko sva pokusila proteinsko ploščico iz start upa skupine mladih Slovencev. Izgubila sva predsodke. Ko smo v Ljubljani odpirali bistro, se je Bine odločil, da mora biti prva večerja nekaj posebnega – in je naročil liofilizirane kobilice. To pa je bilo moje lastno zares bližnje srečanje: na krožniku je bila skoraj desetcentimetr­ska kobilica, zamrznjena in sušena, na pogled kot živa. Nekako sem se prepričala, da moram pokusiti: če Bine pravi, da je dobro, mu verjamem. In res: 'O, to bi pa človek lahko jedel.' Spominjala me je na indijske oreščke,« pravi Katarina Volčič.