Broške v obliki repe, krofov in jajčk na oko: slovenska rokodelka Teodora Hekič (Pikiriki) osvaja s polsteno hrano

Ustavila sem se pred policami v trgovinici, ki stoji pred našim najbolj znanim arboretumom, in se skoraj stopila od občudovanja. Zaradi polstenih brošk v obliki repe, rdeče pese, korenja in graha, ki so me tistikrat očarale, začenjamo novo rubriko o slovenskih rokodelcih, ki so tudi tako ali drugače povezani s hrano – in nihče drug ne more biti prva zgodba kot Teodora Hekič, Pikiriki.

Iskreno, takole sem vedro pomislila: »Človek, ki mu je padlo na pamet, da naredi broško v obliki rdeče pese, si pa zasluži, da se takoj pojavi v naši kuharski prilogi.« Rečeno, storjeno: radi bi vam predstavili Teodoro Hekič, ustvarjalko mlajše generacije, rokodelko, ki zna v ljubke polstene izdelke spremeniti domala vse, kar življenje prinese mimo.

Se bliža pust? Ni problema, tu je serija krofov (različni recepti in izvedbe) v obliki priponke. Ne znate speči potice? Poklonite se ji lahko na zavihku suknjiča. Niste zajtrkovali? Nadenite si vsaj uhane v obliki jajčk na oko. Je kaj za tiste, ki si hrano radi sami pridelajo, naberejo? Tako kot sem jo jaz, svojo vrtnarsko identiteto lahko kažete s priponko repe.

Ljubke miniature Teodore Hekič. FOTO: Blaž Samec

Pikiriki: petelin, ki kikirika pikice

Teodora Hekič je po poklicu vrtčevska vzgojiteljica in mogoče prav od tam izvira njena prva spodbuda za samostojno podjetniško pot. Ko so šli otroci spat, se je ponudila priložnost za nekaj minut miru, pa je malo kvačkala, izdelovala nakit ... Dobro ji je šlo, zato so ji že takrat prigovarjali, da mora iz tega narediti in potegniti kaj več. Kot tehnološko prelomnico verjetno lahko izpostavimo trenutek, ko se je seznanila s tehniko suhega polstenja, kot prvo pomembno srečanje s svojim bodočim trgom za tovrstni nakit pa, ko si je naredila srnico – in so vsi, ki so jo videli, ponoreli od navdušenja in jo hoteli kupiti.

V oblikovalskem pogledu to mlado ustvarjalko kot material torej zaznamuje volna, ki jo oblikuje bodisi s polsten­jem bodisi s kvačkanjem šalov, kap in podobnih dodatkov. Drugi razpoznavni znak so žive barve, sama pa se izreče še za večno ljubiteljico pik, kar je hotela povedati tudi z imenom in logotipom: petelinom, ki »kikirika« pikice – Pikiriki, torej. Njena največja uspešnica? »Ježek. In ne boste verjeli, veliko moških si ga omisli,« pove.

Rokodelsko oblikovanje je postalo njen poklic pred približno desetimi leti. Še to je namreč treba omeniti: je iz točno iz tiste generacije, ki si je pri vprašanju, kako bo živela, na novo oblikovala ne le etiko, ampak tudi vrednote. Veliko jim pomeni svoboda, neodvisni urniki in pa to, da od življenja dobijo tudi čim več užitka. Kar zveni precej fino, a je realnost taka: da, ta generacija zna in veliko uživa, ampak se ta obdobja menjavajo z drugimi, ko garajo kot vprežna živina.

FOTO: Blaž Samec

FOTO: Blaž Samec

Njena največja uspešnica je ježek. FOTO: osebni arhiv Teodore Hekič

Utrinki iz narave

Tako kot mi v kuharskih revijah pogosto ugotavljamo, da ga skoraj ni področja, ki se ne bi včasih srečalo in prepletlo s hrano, je tudi Teodora Hekič najbrž sposobna vse, kar mimo prinese življenje, predelati v miniaturne polstene figurice. Repa, pesa in korenje, na primer, so njena interpretacija domačega vrta. Živi na podeželju, tam, kjer Ljubljanska kotlina malo izzveni in se začne spogledovati z Ribnico in Kočevjem. Kar je krasno, če imaš rad pogled na to, kako se zjutraj skoraj pred tvojim pragom pase srna. Na primer po tvoji rdeči pesi. To so utrinki, ki jih obožuje, prizna – in si želi, da bi jo taki prizori lahko spremljali vse življenje, še najbolje iz lastnega studia, z velikimi okni in pogledom na naravo.

Kot še mnogo ljudem njene generacije, pa domače vedute, čeprav jih imajo srčno radi, niso dovolj – kot pomembno strast svojega življenja sogovornica navede potovanja. Vsaj dve na leto. In če kdo, potem se ona na daljne poti pri­pravi čisto po svoje – pregleda, kakšne živali so tam, jih naredi iz polsti in nese s seboj. Zagotovo je bila prvi človek, ki je Galapagos prinesel svojega lastnega morskega leva, prodajalce sadja v Maleziji osupnil s svojo lastno pitajo. Izdelala je polstene sladice za pot v Južno Korejo, pred kratkim na Poljsko potovala s celo škatlo nasmejanih polstenih pierogov.

FOTO: osebni arhiv Teodore Hekič

Polstenje

Razširimo si še obzorja s tehnikami ročnega oblikovanja, če smo že začeli rubriko. Vsi od nekdaj poznamo polstene izdelke, čeprav niso več ravno zelo pogosti. Če vam rečemo, da pomislite na Kekčev klobuk – to je to. To je tehnika mokrega polstenja, ki vključuje namakanje in valjanje volne z uporabo vroče vode in mila.

Teodora Hekič pa uporablja drug način: suho polsten­je. Vzameš »oblaček« volne in potem s posebno palčko tako dolgo zabadaš vanj, da se zbije v obliko, ki si mu jo namenil. Kako se nanesejo barve? S polaganjem obarvanih kosmov volne na točno določena mesta – in spet zabadanjem. Vsa čast: za nas navadne ljudi bi tako delo pomenilo, da bodisi vzgojiš mirnost zen budista ali znoriš od živcev. Po novem boste zato znali ne le zelo ceniti take miniaturice, ampak tudi razlikovati med kakovostjo: bolj so trde, boljše so, saj to pomeni, da je ustvarjalec moral narediti več vbodov, da jih je oblikoval.

Lizike, ki ne redijo, so pa prava paša za oči. FOTO: osebni arhiv Teodore Hekič