Ej, babi: nova mariborska restavracija z domačo hrano in okusi naših babic

Pred nekaj tedni je v centru štajerske prestolnice odprla vrata nova restavracija, ki že z imenom Ej, babi nakazuje, da tam v loncih brbota domača goveja juha. Vendar Ej, babi ni le še ena v nizu novih restavracij, ki iščejo svojo nišo v pestri kulinarični ponudbi, gre za dolgoletni projekt, za katerim stoji neumorna raziskovalka okusov in tradicije Urška Šobak. Kot pravi, se je začelo že pred leti z iskanjem babičinega izgubljenega recepta za štruklje, ki jih je Urška oboževala. Žal ga babica nikoli ni zapisala, najboljše štruklje na svetu je pripravljala po občutku, zato po njeni smrti ostajajo neponovljivi.
To je Urško spodbudilo, da je začela brskati za recepti naših babic, da jih ne bi doletela podobna usoda kot dotične štruklje. Tako je iskala, zbirala, kuhala, fotografirala, pisala blog ... in nastala je kuharska knjiga Ej, babi, tega mi pa nisi pokazala s skrbno izbranimi 130 jedmi. In vse to je v Urški Šobak zanetilo sprva drobno iskro, da bi imela restavracijo, v kateri bi stregli tradicionalne domače jedi. Saj veste, ko v nedeljo v domači kuhinji diši po goveji juhi, ki je na štedilniku počasi brbotala celo dopoldne, po sočni svinjski pečenki in praženem krompirju.

Ampak človek je poln dvomov in išče izgovore, zakaj ne, dokler se ne pojavi priložnost, ki je ne more zavrniti. Tako je bilo tudi pri Urški, ideja je dobila jasne obrise, ko se je jeseni lani pojavil prazen lokal v centru Maribora. Tedaj sta z možem, izkušenim gostincem, začela uresničevati Urškino željo, da bi imela lokal, v katerem bi kuhali po receptih, ki jih je zbrala v letih svojega raziskovanja domače kulinarične dediščine. Da bi to, kar kuha doma, prenesla tudi v restavracijo.
»Vizija restavracije je preprosta: ponujati domačo, lokalno in cenovno dostopno hrano, pripravljeno z ljubeznijo, spoštovanjem do tradicije in občutkom za skupnost. Torej kuhati, kot so kuhale in še kuhajo naše babice, mlajše generacije pa ne, ker bodisi ne znajo bodisi nimajo časa, pravi sogovornica in dodaja, da veliko pozornosti posvečajo sestavinam. »Naš cilj je v roku enega leta zagotoviti lokalne dobavitelje za praktično vse, kar bomo kuhali, meso, krvavice, pečenice, zelenjavo, sadje, mlečne izdelke ... Prepričana sem, da imamo okoli Maribora dovolj kmetij, da to uresničimo.«

Ej, babi je poklon slovenski gostoljubnosti, babičinim receptom in sezonskim sestavinam lokalnega izvora.
Ljudje so željni domače hrane
Nad obiskom so po prvih tednih, odkar so odprli vrata, prijetno presenečeni. »Očitno si ljudje strašno želijo teh starih jedi, ne vem, mogoče smo že malo siti eksotične hrane. Gostili smo že vse generacije, starejše in tiste srednjih let k nam pripelje nostalgija, mlade pa najbrž radovednost. Prihajajo posamezniki, družine, poslovneži, tako da bi težko rekla, da imamo določeno ciljno skupino gostov.«

Urška in njena kuharska ekipa bosta jedilnike pripravljali sezonsko, zdaj na meniju najdemo zimske jedi, na primer kislo zelje s pečenico ali krvavico, ki bo goste navduševalo do aprila. Stalnica so ocvrti zrezki in piščanec, kuhana govedina in svinjska pečenka, zanimive priloge, kot je polenta s praženo čebulo. Ki je, mimogrede, na jedilniku označena s korenčkom, kar pomeni, da je restavracija naklonjena tudi jedcem, ki ne uživajo mesa.

A ne glede na bogat nabor jedi so nesporni hit pravkar odprte restavracije preprosta pražena telečja jetra, mehka in sočna, da se kar topijo v ustih. »Jetra namakamo v mleku, da se zmehčajo, potem počasi prepražimo oziroma karameliziramo čebulo in jih na njej hitro prepražimo, da ostanejo mehka. Solimo in popramo na koncu,« Urška na hitro zdrdra recept, ki osvaja obiskovalce. In kaj Ej, babi priporoča za posladek? Na meniju ne najdemo zapletenih sladic, temveč preproste pite, potice, jabolčno torto, pritegne torta, pripravljena iz krompirja, jajc, sladkorja in kakava, oblita s čokoladno kremo. »Morda nad receptom kdo zaviha nos, a če torto poskusijo na slepo, le malokdo ugotovi, da je iz krompirja,« v smehu zaključi Urška.
