Pri Barbari smo ostali odprtih ust: Tako je pripravila gostijo za noč čarovnic (VIDEO)

Nekateri znajo tudi iz običajnega druženja narediti dogodek, ki ga še dolgo nosimo v spominu. In potem so tukaj ljudje, kot je Barbara Kotnik: zadovoljni šele, ko je prav vsak kotiček okrašen, vsaka jed premišljena in vsak gost deležen drobnega presenečenja. Tokrat nas je v svojem pravljičnem domu v Celju gostila na zabavi ob noči čarovnic. In če smo mislili, da smo že videli vse, kar se da pričarati z bučami, smo se pošteno zmotili.
K Barbari smo prišli malo pred drugimi gosti. Ne le zato, da bi ji pomagali pri zadnjih pripravah, ampak tudi zato, ker imamo v rubriki Gostitelji po srcu prav poseben trik: radi pokukamo v zakulisje. Tja, kjer se za popolno pogrnjeno mizo skrivajo kupi posode, kakšna ponesrečena jed, zadnje brisanje prahu in tisto znano vprašanje, ali nam bo sploh uspelo vse pripraviti, preden se oglasi zvonec. Prav v teh trenutkih namreč največ izvemo o ljudeh, ki tako radi gostijo druge.
Ko je vsega ravno prav, je pravzaprav še premalo
Barbara je maksimalistka. In to z veliko začetnico. Kdor je že pokukal v njeno kuhinjo, ki smo jo pred časom predstavili tudi v Odprti kuhinji, ve, o čem govorimo. Njen dom prežema slog angleškega podeželja – bogat, barvit in poln zanimivih predmetov, ki imajo vsak svojo zgodbo. Stene krasijo pisane tapete z vzorci legendarnega britanskega oblikovalca Williama Morrisa, v kuhinji se svetijo starinske bakrene posode, ki jih Barbara strastno zbira, vitrine so polne vintage stekla in porcelana, na stenah pa občudujemo njene grafike. Prav vsak predmet je skrbno izbran in zdi se, da v njenem domu ni kotička, ki ga ne bi bilo vredno raziskati.
Barbara tudi sicer rada obuja preteklost. Ljubezen do kuhanja in raziskovanja okusov je podedovala po babici in mami, na babičino kuhinjo pa jo vežejo nekateri najlepši spomini iz otroštva. Zato ni presenetljivo, da pri njej hrana nikoli ni samo hrana. Je tudi zgodba, spomin, izgovor za druženje in priložnost, da nekomu polepša dan. Lahko si predstavljate, da ko takšna gostiteljica pripravlja zabavo za noč čarovnic, lahko pričakujemo marsikaj.

Barbara nam je skuhala najboljšo bučno juho in spekla najbolj kremasto bučno pito. Za vas imamo oba recepta!
Bogata bučna juha
Buče na vsakem koraku
Že ob prihodu nas je pričakala domača medica, ki je bila ravno pravšnji uvod v čarovniško popoldne. Po prostoru, v katerem se je pozneje odvila gostija, so visele papirnate verige z motivi buč, te pa niso kraljevale samo med okraski, temveč tudi na jedilniku.
V velikanskem bakrenem kotlu je brbotala bučna juha, ki bi je bilo dovolj za pravo malo čarovniško druščino. V modelčkih v obliki buč so se spekle drobne magdalenice, v litoželezni posodi, ki je bila prav tako oblikovana kot buča, pa še razkošna bučna pita z lešnikovim krhkim testom, tonko in temnim sladkorjem muscovado.
Seveda Barbara ni pozabila niti na pijačo. Poleg medice smo pokusili domač sok iz jabolk in kutine ter krvavo rdeč gin tonik, ki mu dramatično barvo daje sveže iztisnjen sok granatnega jabolka. In čeprav je bil videti kot pravi čarovniški napoj, je bil njegov okus vse prej kot strašljiv.



Noč čarovnic ni ameriški izum
Barbara je tudi ena tistih gostiteljic, ki ob jedi z veseljem postrežejo še z zanimivo zgodbo. Tokrat nas je poučila o izvoru noči čarovnic, praznika, nad katerim se mnogi zmrdujejo, češ da gre za še eno ameriško pogruntavščino. »Korenine ima na Irskem, saj izhaja iz starodavnega keltskega praznika samhain, s katerim so ob koncu oktobra zaznamovali konec žetvene sezone in začetek temnejšega dela leta ter verjeli, da se takrat meja med svetom živih in mrtvih zabriše,« nam je razložila.
S praznovanjem se je pozneje povezala tudi navada izrezovanja strašljivih obrazov v zelenjavo, predvsem repo. Vanjo so postavljali sveče, da bi odganjali zle duhove. Ko so irski priseljenci običaj prenesli v Ameriko, so repo postopoma zamenjale buče, saj so bile večje in primernejše za izrezovanje. In ker Barbara ničesar ne prepusti naključju, je to zgodbo vključila v svojo dekoracijo. Na terasi je namreč visela izrezljana repa, pred vhodom pa so nas pričakale buče, sveče in obvezna čarovniška metla. Tako je praznična okrasitev dobila še zgodovinsko ozadje.


Naj gostje ne obsedijo za mizo
Eno najuporabnejših spoznanj z našega obiska pa nima prav veliko opraviti z recepti ali dekoracijo. Barbara nas je spomnila, kako pomembno je, da druženje ne poteka ves čas na enem samem mestu. Če goste posedemo za mizo in jim tam postrežemo prav vse, se večer hitro spremeni v dolgo sedenje. Veliko bolj zanimivo je, ko dogajanje razporedimo po različnih kotičkih doma in vrta, saj s tem spodbudimo gibanje, nove pogovore in drobna presenečenja.
Pri Barbari se je gostija tako začela že na pragu, kjer nas je pričakala medica. Pot nas je nato vodila na vrt, kjer smo si ogledali, kako rastejo buče sorte violina, ki so po njenem prepričanju najboljše za pripravo juhe. Njihovo meso je namreč izjemno gosto in kremasto, zato juha ne potrebuje niti kapljice smetane. Z vrta smo se preselili na teraso, kjer je zadišalo po pečenem kostanju. In šele nato smo se spet posvetili dobrotam, ki so čakale v notranjosti.
Krvavi gin tonik za noč čarovnic
- 50 ml gina
- 100 ml tonika
- 100 ml sveže iztisnjenega soka granatnega jabolka
- ledene kocke
- vejica rožmarina
Priprava
Večji kozarec napolnimo z ledenimi kockami, prilijemo gin in tonik, nato dodamo še sveže iztisnjen sok granatnega jabolka.
Nežno premešamo, okrasimo z vejico svežega rožmarina in takoj postrežemo.
Namig: Kako doma iztisnemo sok granatnega jabolka? Na ulicah Neaplja, Sicilije, Turčije in drugod po Sredozemlju, kjer uspevajo granatna jabolka, svež sok pogosto pripravljajo s posebnimi stiskalnicami, s katerimi ožemajo tudi citruse.
Doma si lahko pomagamo kar z električnim ožemalnikom za pomaranče. Granatno jabolko prerežemo na pol in vsako polovico nežno pritisnemo ob vrteči se nastavek. Tako sok iztisnemo precej lažje, kot če bi ožemali na roke.
Pozor: Sok močno prši in pušča trdovratne madeže! Najbolje je, da ga stiskamo na površini, ki jo lahko hitro obrišemo, ali pa pult prekrijemo s papirnatimi brisačami. Pri ožemanju ne pritiskamo premočno, da ne poškodujemo naprave in ne iztisnemo preveč grenkobe.

Pogrinjek, ki bi očaral tudi čarovnice
Seveda pri Barbari ne moremo mimo mize. Čeprav je že njen dom prava paša za oči, je tokratni pogrinjek vseeno zahteval posebno pozornost. Za osnovo je izbrala razkošno žametno blago temno vijoličaste barve, na katerem so zasijali zlati svečniki. Namesto enotnega servisa je kombinirala različne kose porcelana ter posode z oranžnimi in rjavimi poudarki. Prav ta igra materialov, barv in vzorcev je ustvarila nekoliko skrivnostno, skoraj gledališko vzdušje, ki se je odlično podalo k čarovniški temi. In tu se skriva še en navdih za vse, ki radi gostimo. Ni nujno, da imamo popoln komplet krožnikov in kozarcev ali da za vsako priložnost kupujemo nove okraske. Včasih je veliko bolj zanimivo pobrskati po omarah, združiti predmete iz različnih obdobij in si dovoliti nekaj ustvarjalne svobode.



Ko si zastavimo več, kot zmoremo
Ste tudi vi med tistimi, ki si pred prihodom gostov vedno zadate preveč? Še eno sladico, še en okrasek, še eno drobno presenečenje, ker bi bilo vendar škoda, da ga ne bi pripravili? Potem bi se z Barbaro gotovo dobro razumeli. Naj vam prišepnemo, da nam tistega dne ni uspelo izpeljati prav vsega, kar si je zamislila. A kdo bi ji lahko zameril? Prav njena neustavljiva ustvarjalnost, navdušenje in želja, da bi bilo gostom lepo, so tisto, zaradi česar pri njej ostaneš odprtih ust.
Morda je to tudi najlepši nauk našega obiska. Da se v spomin ne vtisnejo popolno izvedeni načrti, ampak občutek, da se je nekdo za nas resnično potrudil. Da smo bili dobrodošli, da smo se skupaj smejali, pokušali, odkrivali in za nekaj ur pozabili na vsakdanje skrbi.
In če končamo v duhu noči čarovnic: ko bomo nekoč ob koncu življenja premlevali, kateri trenutki so bili zares vredni, se bomo gotovo spomnili takšnih popoldnevov. Polnih smeha, topline in ljudi, ob katerih nam je lepo.
