Hiška grajskih otrok: pravljična kuhinja z dušo ob ruševinah Haasberga

Za osvežitev: Haasberg ali Hošperk je zdaj ruševina, nekdaj pa je bil čudovit baročni gradič, v več kot štiristo letih od nastanka dom številnih mogočnih družin. Očitno so začutili privlačnost Planinskega polja in zavetnega kota pod gričem, obdanega z mogočnimi gozdovi, v bližini Unice, reke, ki je od nekdaj privlačila ribiče. Danes je o podrobnostih ureditve mogoče sklepati po razglednicah z začetka 20. stoletja – kajti od tedaj je šlo samo navzdol. Propad je vrh doživel s požigom, med vojno, seveda pa je bila graščina pred tem temel­jito oplenjena.

Praznični izlet za dušo v Sloveniji: čarobni Haasberg in Planinsko polje

Žalosten kup kamenja je desetletja spominjal na to – in to počne še danes, samo da je med temi ruševinami vzniknilo novo življenje in vse skupaj ni več samo ruina, ampak je ruina z dušo. Domačini, združeni v društvo Škratovka, so začeli območje urejati, čistiti in krčiti robidovje, usposobili pa so tudi nekdanjo štalo. Zdaj je dom pisani čredi koz in konjičkov, v drugem delu pa lepi etnološki zbirki in marsikateremu družabnemu dogodku. A tu je še nekaj, česar vam decembra nismo omenili – hiška.

Potok Škratovka je nekaj posebnega: mehko se vije po pokrajini, izvira pa iz razpočene skalne gmote v bližini hiške. Kar izziv, da bi človek o njem napletal kake mite in legende. FOTO: Sonja Ravbar

Hiška, kjer so se učili življenja

Če bi jo obložili s piškoti, bi lahko nastopala v Janku in Metki. Če bi bila malo večja, bi lahko bila dom Zlatolaske in treh medvedov. Ravno pravšnja se zdi za sedem palčkov in Sneguljčico, tudi za babico in Rdečo kapico. Če bi jo postavili na kurje nožice, bi se dobro znašla v slovanski mitologiji, zlasti v družbi z jago babo. No, ampak ker smo v 21. stoletju – v popularni kulturi je kočica postala bivališče malega prekupčevalca z mamili v televizijski seriji o inšpektorju Vrenku.

Kredenca, ki bi jo ljubitelj rustikalne opreme lahko raziskoval več ur. FOTO: Sonja Ravbar

Tatjana Milavec iz društva Škratovka zgodbo pozna in povzame zgolj po pripovedovanju tukajšnjih ljudi. Takole je bilo: hiško so menda postavili kot nekakšno igralnico za otroke iz graščine, kjer so se sproti učili tudi vsakodnevnih gospodinjskih spretnosti. Kaj več se o oddaljeni zgodovini ne ve, niti koča ni vrisana v katastre. Znano je le, da so jo do razpada Jugoslavije najemali ribiči, najbrž so bili iz Hrvaške; ko je izbruhnila vojna, so nehali prihajali. Razpadanje se je začelo še tu, za povrhu je žled leta 2014 nanjo podrl drevo in ji porušil streho.

Denar za obnovo se je našel s pomočjo občine, za vsebinsko ureditev pa, se zdi, ni bilo nikoli težav: je mešanica domačnih in ljubkih predmetov, ki so kraljevali v kuhinjah naših babic. Če bi morala vzdušje v tej majceni hiški izraziti s hrano: tu bi človek za zajtrk pil belo kavo, zmešano iz več vrst žitnih nadomestkov: divja, proja, seka, kneipp ... Za kosilo bi zmazal mlečni močnik, za večerjo pa kos kruha z domačo marmelado in margarino. Se pa razume, da bi v majhnem šporgetu na drva ves čas prasketali veseli plamenčki in nekje ob kraju stali lonci, ostanki, iz katerih se popoldne, ko nastopi lakota, vedno lahko kaj zajame.

Hiška je nastopila tudi na televiziji, v seriji o Inšpektorju Vrenku, dasiravno v vlogi vikenda malega preprodajalca mamil v Halozah. FOTO: Sonja Ravbar

Dediščina spominov

Tatjana Milavec bi se težko odločila, kateri predmet ji je najljubši v tej hiški, morda je to stara ura, darilo vaščanke. Tu se je znašlo tudi veliko predmetov z domačije njenega soproga, pri Malnih se je reklo in je zdaj ni več. Pa zbirko starih igrač, iz lesa na roke izrezanih kdo ve kdaj, omeni. Nam so bili všeč predmeti, kot so na primer stare pasti za polhe – lov na te male glodavce se bolj ali manj umika v sfero etnološke dediščine, vendar je bil nekdaj standarden del koledarja tu na Notranjskem.

Vse v hiški se zdi majceno, ampak deluje: v starinskem štedilniku so švigali živahni plamenčki in vabili, da kdo pristavi lonček mleka. FOTO: Sonja Ravbar

Zelo ljubka rešitev so tudi zavese. Okna v hiški so namreč baročna – in zavesica je samo v enem od šestih kvadratkov. Od kod ideja? Gre za stare na roke izvezene prte, tehnika richelieu. Ker pa je tkanino že načel zob časa, so izrezali samo kvadratke z vezenino in jih preoblikovali v zavesice, kar ustvarja fin občutek – da hkrati so in niso. In, seveda: tu je še kredenca, polna kozarcev in kmečkega porcelana, za katero bi si bilo treba vzeti celo popoldne, da bi občudoval vsak posamezen kos in razmišljal o ljudeh, katerih del življenja je bil. V tej hiški, kot zanimivost, je zdaj doma tudi poprtnik, o katerem smo vas poučili med prazniki s pomočjo Jožeta Senegačnika – pustili smo ga tam po fotografiranju, ker je očitno spadal v ta prostor.

Za vse, ki ne morejo pozabiti, kakšen okus je imela bela kava, ki so jo pripravile stare mame ... FOTO: Sonja Ravbar

Na bregovih potoka Škratovka je že skoraj pomlad, nam je povedala sogovornica: zvončki so se razmahnili in po svoje verjetno tudi društvo spomnili, da je naredilo načrte za naprej. Najprej bo tu velika noč in zato že razmišljajo, da bi bilo fino prirediti tečaj pletenja butaric. Po starem, seveda.

Velik del opreme je v hiško prišel kot darilo okoliških ljudi, ki so praznili podstrehe. FOTO: Sonja Ravbar

Mogoče kdo ve, čemu služi ta predmet? FOTO: Sonja Ravbar