Kristina Smodila: včasih si je lepo za hrano vzeti kako minutko več in se potruditi, da je – lepo pripravljena

Ta knjiga je stičišče, kjer se srečajo recepti, oblikovanje in tenkočutna ženska fotografija. Je lakoten sprehod po štirih letnih časih, kot jih opazi avtorica, tisti trenutki, ko se iz nje izvije navdušeni: »Oh, kako lepo!«

Beseda, ki sem si jo iz vašega uvoda v knjigo najbolj zapomnila, je inspiracija. Navdih. Povejte, kaj vas navdihuje v mesecu, kot je januar? Nekaj posebnega je, strog, mrzel, tudi najbolj depresiven dan v vsem letu ima …

Zares, januar in tudi februar sta skopa meseca, zlasti za ljudi, kot sem sama – ljubitelje barv, ki nas radostijo rožice. Je pa tudi druga plat: taki meseci so izziv. Na naši mini kranjski tržnici se ta čas za navdih ustavim ob krasnih zimskih radičih, pa vedno mi pogled pritegne prizor v naravi, tudi če so drevesa gola in se rahla jutranja zmrzal v gozdu prime le na kakšno rjavo praprot. Prav danes sem na sprehodu opazovala polje, na katerem je nekdo pozabil nekaj rep – glavnina je bila pobrana, ob robu njive pa je iz zemlje še gledalo nekaj gomoljev. Komaj sem se upirala, da si jih nisem nekaj napulila in nesla v studio. Zagledala sem se v repe in zazdele so se mi – fascinantne. Temu v našem poklicu stilistov in fotografov hrane rečemo grda lepota, ugly beautiful. To so sestavine, ki pritegnejo s tem, da so daleč od popolnega, da niso kot bleščeča sveža jagoda. Umazana repa je izjemno fotogenična. Tudi obtolčena jabolka, skrivenčeni korenčki, polni koreninic. Ni ravno komercialno, vem, ampak meni je všeč.

Bananov kolač iz Kristinine knjige (Foto: Kristina Smodila)

Takoj sem se spomnila na vaš recept iz knjige, čičerkino juho s kislo repo. Priznam, nisem še pomislila na to kombinacijo …

Lahko vam zagotovim, da je to krasna juha! To je recept, ki ga je moje telo dobesedno poklicalo in zahtevalo. Če sem se že razgovorila o repi: v zimski sezoni jo uporabljam kar veliko, zelo prav pride za zelenjavne sklede z malo rižka, malo čičerke ... Krasen dodatek!

Ampak v knjigi, ki je vaš prvenec, ste zapisali, da niste kuharica, ampak najprej oblikovalka in fotografinja. Vam je nadležno, da morate za večino fotografij, ki so pač končni izdelek, tudi sami vse skuhati?

Ne, sploh mi ni nadležno. Ko pripravljam neko jed, recimo za revijo Praznična, za katero je bila pripravljena večina iz knjige, vedno razmišljam o bralcu. Kako bo on to videl. Uporabil. Jed seveda mora biti glavna zvezda, s tem nimam nobene težave – prav nič pa me ne stane, če škljocnem še kaj za zraven, kar tako, za dušo. In ne zgodi se redko, da potem prav te fotografije pridejo zelo prav in so objavljene. Na srečo je to posel, ki ti vedno pusti še delček časa, ki ga lahko nameniš samo svoji duši. V tem poklicu je tako lahko zadostiti obema poloma in zato je tako zelo izpolnjujoč. Ne vzame ti kreativnosti.

S kakšnimi željami pa naročniki pridejo k vam kot stilistki in fotografinji? Kakšna podoba hrane je trenutno zaželena?

Če bi kdo zelo pozorno in ves čas spremljal delo vseh nas, ki se s tem ukvarjamo, tudi v mednarodnem merilu, bi verjetno opazil, da se slogi v resnici ves čas po malem spreminjajo – tudi mene včasih vleče sem, včasih tja. Bi pa težko rekla, da kakšnega med temi slogi ne maram in se mu izogibam, celo fino mi je, da me kdo s kakšno željo tu in tam pahne iz moje lastne cone udobja. Knjiga Barbare Radojlović - Barbarelle o veganskih sladicah, ki ste jo predstavili tudi vi, je bila že tak primer: odločili sva se za bolj minimalističen slog, bolj moderen, bi rekla, če ga primerjam s slogom, ki mi je sicer najbolj blizu in je moj primarni – rustikalni. Je pa zanimivo: pred nekaj leti so se vsi bali sicer zelo razširjenega temačnejšega sloga. Pravi bavbav je bil in ljudje pri meni še vrat niso dobro odprli, ko so že zahtevali svetlo podlago. Zdaj pa so se tudi Slovenci na to že navadili.

Kako pa bi naredili, da bi bilo bolj seksi – in to kar na domači mizi – videti znamenito nedeljsko kosilo: goveja juha, pražen krompir, meso iz juhe in solata?

Uh, župa, pravite?! Če bi morala ta krožnik narediti bolj zanimiv, bi iskala kak detajl – mislim, da se ne bi ustavljala pred tem, da dam v juho kak majhen brokoli ali pa zelišče, pa četudi je goveja. Nekaj preprostega, majhnega, nekaj, kar dokazuje, da se je nekdo naklonjeno posvetil postrežbi.

Nisem prepričana, da bi morali odkrivati toplo vodo za vsako ceno. Zagovarjam stališče, da je tudi preprostost lahko izredno lepa – in zato me niti ne sprašujte dalje, kako bi stilirala pražen krompir. (smeh)

Juha iz čičerke in kisle repe. Kako dobra kombinacija! Še več takšnih najdete v Kristinini knjigi. (Foto: Kristina Smodila)

Torej vi niste med tistimi, ki že kar malo terorizirajo okolico z estetsko popolnostjo, tudi če gre za navadno kosilo med tednom? (smeh)

Ne, to pa sploh ne. Če imamo čas in se tako namenimo, se radi potrudimo, da je lepo – še zlasti, če pričakujemo goste –, sicer pa nas v vsakdanjem kontekstu navdušuje preprostost.

Fotografiranje hrane je drug vidik. Tam se potrudim do konca, kajti to je pač del službe. Recepti v knjigi so mešanica obojega: v svoji osnovi zelo preprosti, poudarim le element priprave, postrežbe. Le peščico receptov sem izbrala takih, da se moraš prav odločiti, da je to dan, ko se ti pa res da kuhati. Pa saj tudi sama vem, kako je s tem: večino časa iščem jedi, ki so čim bolj preproste in hitre za pripravo, nekaj, kar bi človek lahko skuhal med tednom. Ko pa pride vikend, nas zamika kak malo večji projekt.

Že dolgo se, zasebno, prehranjujete brezmesno. Je to za ustvarjalca, kot ste vi, težava? Znate začutiti meso na krožniku?

Ni težava, nisem proti temu in sem mesnih jedi že kar veliko fotografirala in pred tem tudi pripravila, poznavalka pa res nisem, tega ne morem trditi. Ko smo pripravljali knjigo, smo vseeno ugotovili, da je tega materiala malce premalo – in seveda je tudi to dejavnik, da gre vseeno za mojo osebno knjigo in je torej dobro, da je v ospredju moj osebni način, saj sem vegetarijanka verjetno že več kot dve desetletji.

Kaj pa je glavno sporočilo knjige, kot jo vidite vi kot avtorica?

Prav misel iz naslova: da si je lepo včasih vzeti za hrano kako minutko več in se potruditi, da je – lepo pripravljena.

Sočna korenčkova torta (Foto: Kristina Smodila)

Preberite tudi: To je razlog, zakaj bi morali v vsak kozarec moke dodati lovorjev list

Fotografije: Kristina Smodila/iz knjige Lepo pripravljeno. Jedi, ki pobožajo oči in dušo