Laura Rotar - Yauya: ljubljanska slaščičarna, o kateri vsi govorijo
Ravnokar mineva leto dni, odkar se je na vse bolj prebujajočem se Bregu v Ljubljani zasidrala slaščičarna Yauya. Če vam poimenovanje zveni tuje, morda japonsko, se motite. Beseda izhaja iz imena Laura – tako je ime lastnici, ki pa ga je sama v otroštvu izgovarjala malo drugače, Jauja. Zdaj je Laura Rotar stara 27 let in nadvse priljubljeni sladki kotiček sredi prestolnice pogumno vodi skupaj z možem Borom. To je zgodba o navdihu, optimizmu, pogumu in sanjah, ki se mladi slaščičarski zvezdi uresničujejo vsak dan.
Kako vas je poneslo v slaščičarstvo?
Že v osnovni šoli sem doma rada pekla, ustvarjala in kuhala. Želela sem si izbrati poklic, ki bi bil povezan s tem, a ker nekako velja, da se uspešni osnovnošolci ne odločajo za poklicno šolo, sem se vpisala na gimnazijo. S šolo nisem imela težav, sem pa vse bolj vedela, da to nekako ni zame: v drugem oziroma tretjem letniku sem se odločila, da bom slaščičarka. Doma sem povedala, da bom zamenjala šolo, in doživela popolno odobravanje, za kar sem neizmerno hvaležna. Pozneje sem namesto ene srednje šole končala dve: ob slaščičarstvu sem hkrati opravila tudi vse izpite za gostinsko-turističnega tehnika.
Kdaj pa ste začeli zares delati kot slaščičarka?
Že od 16. leta sem delala, v strežbi. To, da sem sama zaslužila denar, se mi je že od najstniških let zdelo samoumevno. Ko sem bila stara 18 let, sem se zaposlila v lokalu, v katerem so ponujali tudi sladoled in tortice. Vključili so me v delo in sčasoma sem postala vodja slaščičarske delavnice: vodila sem ekipo petih, šestih ljudi, snovala sladice in uživala v tem. Nato pa se je zgodila karantena, lokali so se zapirali. Takrat sem, podobno kot mnogi gostinci pri nas, izgubila službo. Vedela pa sem, da moram naprej ustvarjati, saj so se v meni nenehno porajale ideje za nove okuse. Ob podpori staršev in Bora sem prostore, ki so bili ob mojem stanovanju tedaj prazni, spremenila v slaščičarsko delavnico in se leta 2021 podala na samostojno podjetniško pot. Rekli so mi, da sem nora, saj so se v tistem obdobju vsi lokali zapirali, jaz pa sem – odpirala. Hkrati mislim, da se je ta poteza marsikomu zdela zelo pogumna, ljudje so v tistih dneh še kako potrebovali pozitivne novice in to, da je nekdo odprl podjetje, je bilo spodbudno in optimistično.
Kako pa vam je šlo, kot začetnici v svetu podjetništva?
Začela sem peči torte po naročilu, ko so se lokali spet odprli, pa sem se povezala še s posameznimi kavarnami in jim začela dostavljati slaščice. Zelo hitro so bile voljo v Kopru, Novem mestu, Ribnici, Mariboru in še kje. Nekako v tistem obdobju sva se z Borom, ki je takrat še profesionalno igral odbojko, poročila – on je bil in je še vedno moja nepogrešljiva pomoč. Kadar je imel čas, je bil z menoj v delavnici, priskočil na pomoč, če je bilo treba kaj pomiti, pekel je biskvite in podobno. Iz meseca v mesec je bila prodaja večja, naše slaščice so se širile po Sloveniji, veliko ljudi je že vedelo zanje in za ime Yauya, ki sem si ga nadela, po temeljitem razmisleku in po posvetu z Borovo sestro Pino Marijo Rotar, ki je sicer oblikovalka. Ona mi že ves čas stoji ob strani, njena je bila tudi idejna zasnova notranjosti kavarne, ki jo imamo zdaj tukaj na Bregu. Pri izbiri imena, Yauya, mi je pa pravzaprav pomagala mami, saj je rekla, naj bom pač Yauya, če si že vse življenje Jauja – tako me sicer doma in sorodniki še danes pogosto pokličejo.
Kako pa je iz slaščičarske delavnice na obrobju Ljubljane nastala slaščičarna v jedru mesta?
Veliko ljudi mi je reklo, da se v tebi nekaj spremeni, ko se poročiš. Naenkrat nisi samo ti, ampak sta dva in za oba začneš graditi nekaj. Rekla sva si, da bova nekaj naredila skupaj, in ker je bila moja velika želja imeti kavarnico oziroma slaščičarno, sva se lotila tega. Pol leta sva iskala prostor, dokler nisva nekega dne našla lokala na Bregu – takoj, ko sva vstopila, sva vedela, da je to to. Najprej sem imela tukaj zgolj delavnico. V prostorih tu zgoraj sem izdelovala slaščice, vrata pa so bila odklenjena in dogajati se je začelo, da so ljudje prišli naokoli in spraševali, ali imam kaj slaščic. Tako sem sprva, ko sem izdelovala tortice po naročilu in slaščice za različne slovenske lokalčke, tudi tistim, ki so potrkali na vrata delavnice na Bregu, lahko ponudila kak kos torte za domov. Sočasno smo gradili spletno podobo in glas o nas se je širil po Ljubljani.
Kdo vse danes dela v slaščičarni?
Imamo nekaj zaposlenih, to so Martin, Anastasija in Jerca, za katere sem neizmerno hvaležna, saj so se odlično ujeli in zares začutili našo zgodbo. Tu sva vsak dan tudi oba z Borom – on je medtem končal profesionalno športno kariero. Sočasno sva se tudi odločila, da ne bova več izdelovala slaščic za druge lokale – marsikdaj je bilo tako, da so najine vitrine samevale, saj sva prodala že vse, v delavnici pa sva imela kup slaščic za druge. Zdaj ima Bor za slaščičarstvo precej več časa in tudi vse bolj obvlada to področje: peče biskvite, izdeluje oblive, naredi vse sirčkove tortice, speče naše kukije in še marsikaj. Ko delava skupaj, sva zelo hitra, saj vsak točno ve, kaj je njegovo delo, zato je proces izdelave toliko hitrejši. Pri tem ne hitiva, ampak delava v lepem tempu.
Vitrina s slaščicami je res pisana ... Koliko slaščic izdelujete?
Okoli štirideset različnih, niso pa vsak dan v ponudbi vsi okusi.
Trije hiti iz Yauyje
Tri uspešnice iz Yauyje
Čokoladni kukiji s karamelo in morsko soljo: Zgodba enega najbolj prodajanih izdelkov gre takole: Laura Rotar se je med karanteno dogovarjala, da bi na daljavo izvedla kuharsko delavnico. Ko je razmišljala o sladici, ki bi jo spekla skupaj s tečajniki, je pomislila na kukije in začela je razvijati recept. A tečaj je padel v vodo – recept pa je ostal. Nanj se je lani decembra spomnil Bor, njegova je bila tudi ideja, kako postreči ravno prav velike piškote, ki so preplet lešnikove čokolade (gianduje), orehov in domače karamele, povrhu pa so dodani še kosmiči morske soli. Tako zdaj v Yauyi kukije strežejo s kozarcem hladnega mleka, kar se nam zdi preprosto (in hkrati) prekrasno!
Rogljički ob koncu tedna: Sladke in slane rogljičke pečejo ob koncih tedna. Medtem ko so prvi že vseskozi prava prodajna uspešnica, pa se je šele te dni začelo veliko zanimanje za slane. Sladki dišijo po temni lešnikovi čokoladi, slani karameli, belem lešniku in trenutno zelo priljubljeni pistaciji. Slani so zastavljeni kot sendviči, saj so po dolgem prerezani in napolnjeni z različnimi dodatki. Trenutno je slanih pet, omenimo le dva: honey honey je s panceto, medom, sladko gorgonzolo, svežo špinačo in orehi, firstborn # 2 pa je masleni rogljiček z jelenovo salamo in kremama iz pekorina in artičok ter sušenih in svežih paradižnikov.
Panetoni: Že ob božiču so šli panetoni za med, zato so peko te zahtevne italijanske praznične sladice ponovili tudi ob veliki noči, z več okusi, na primer medeno jabolko s cimetom, čokoladni ...
Priporočamo še: Nedeljsko kosilo: telečja rulada s čemažem in krompirjem iz enega pekača (VIDEO)