Tjaša Štruc in Robert Špiler: Slovence sta naučila vrtnariti brez lopatanja in garanja

Prvi članek je v Nedelu izšel točno pred desetimi leti in vzbudil izjemno pozornost. Zgodba je pripovedovala o paru sredi dvajsetih, ki si je postavil leseno hiško, veliko niti dvajset kvadratov, in gojil življenjski slog, ki je v popolnem nasprotju s prevladujočim načinom življenja. Imela sta samo tisto, kar je bilo zares potrebno, čas zase sta postavila pred zaslužek, vrednote pred kričavost.

Iz teh začetkov se je razvil Vrt Obilja, blagovna znamka in povsem nov način podjetništva. Tjaša Štruc in Robert Špiler sta postala nekak­šna vplivneža za hortikulturo. Do tedaj nismo vedeli, da je kaj takega sploh mogoče, saj je bil to bolj hobi za, bodimo odkriti, upokojence. Napisala sta tudi tri knjige, ki dobro razlagajo temelje obdelovanja vrta, na katere prisegata: nič lopatanja (štihanja), uporaba komposta in zastirke ter seveda lastna vzgoja od semena do sadike in pridelka.

Danes imata pravo hišo, nov zelenjavni vrt, njun zavod pa utečen posel. Naj jima bo vsak evro, ki sta ga zaslužila, dvakrat požegnan. Kdor je hotel, se je od njiju v teh letih namreč marsikaj lahko naučil tudi zastonj. Pravzaprav: Tjaša Štruc in Robert Špiler sta dognala čisto nov poslovni model. Živela sta na 17 kvadratnih metrih in ogradila vrt, da ju ne bi zamikalo širjenje. Ne sodelujeta v sponzorstvih in ne lovita medijev. Ne uporabljata neekoloških prijemov in ne prodajata pridelka. Ne pišeta nove knjige, če še nimata kaj povedati. Kakšen paradoks torej: ves čas sta se disciplinirala in omejevala, a ves čas rasla.

Ko sta se po dolgem času pred kratkim znova oglasila s fotografijami vrta, si jih je v tednu dni ogledala desetina Slovencev. Očitno smo ju pogrešali.

Tjaša Štruc in Robert Špiler sta z Vrtom Obilja številnim Slovencem približala sodobno, naravno in manj naporno vrtnarjenje. FOTO: Leon Vidic

Pred časom sem bila na vajini vrtnarski delavnici in sem vas, Robi, mimogrede opazovala, kako ste jedli korenček. V meni ste pustili močan vtis, da ste izredno skromen človek. Kako gledata na obilje, ki je v vajinem imenu od samega začetka?

Robi: Štiri leta in pol življenja na skromnih sedemnajstih kvadratih so v naju pustila nekatera pomembna spoznanja o dilemah in kontrastih, na katere v življenju naletiš. Utrdila sva se v prepričanju, da je količina časa, s katerim lahko sam razpolagaš, pomembnejša od bleščeče kariere že v mladih letih. Obilje sreče in zadovoljstva sva doživela v majhnih in preprostih stvareh, najbrž zato, ker sva to tudi iskala.

Tjaša: Pri naju je beseda obilje neločljivo povezana z vrtom. Oba izhajava iz družin, kjer je ta pomenil stik z dobro domačo hrano, in ko sva se odselila na svoje, pa čeprav v drobceno hiško z nekaj zemlje, sva želela to ohraniti. Sva predstavnika mlajše generacije, vrtnarjenja iz nuje nisva nikoli spoznala. A zelenjava, ki jo pridelava in tudi porabiva sama, nama zares odtehta ogromno.

Skrbno urejene in nekoliko dvignjene gredice omogočajo lažje delo ter pomagajo pri zaščiti rastlin pred škodljivci. FOTO: Leon Vidic

Bila sem prepričana, da je bila že hiška del poslovne ideje, temelj za kariero v pripovedovanju zgodb o drugačnem načinu življenja. Zdaj pa sta me pahnila v dvom.

Robi: Ne, hiška je bila bolj poskus iskanja samega sebe. Pa tudi: stara sva bila dvaindvajset let in imela sva, se mi zdi, deset tisoč evrov. Pokažite mi koga teh let, ki si lahko privošči več kot nekaj kvadratov, ne da bi se dosmrtno obtežil s krediti.

Kariera je vzniknila malo pozneje, iz želje, da bi se preživljala z nečim, kar nama je v resnično veselje. Celo omejila sva se takrat na neki način, odločila, da bo pridelek za najino lastno gospodinjstvo in ne za prodajo. Če najin vrt pogledate danes, vidite, da je ograjen. Mnogi mislijo, da zato, ker nama po gredicah ropajo srne. Vendar ne. Ograjen je zato, da naju odvrne, če začneva hlepeti po tem, da bi se širila.

Janža Dolinšek: Zapustila je pisarniško službo in v glini našla svojo pot

Dovolita, da pohvalim slikovitost in popolnost vajinih rastlin in gredic – in vprašam: kako to, da so vse tri vajine knjige nastale še na prejšnjem, na tem pa še nobena, čeprav je tako rekoč vzorčen?

Tjaša: Zato, ker sva imela takrat največ časa in poslovnega zagona. Bila sva tudi na krilih velikanskega odziva, kajti tovrstne izvirne literature o tehnikah pridelave, ki sva jih predlagala midva – brez prekopavanja, z zastiranjem in uporabo komposta – pri nas do tedaj še ni bilo in sva bila zato polna zamisli, kaj vse bi se še dalo zapisati.

Zdaj sva v novem obdobju: smo mlada družina, imava dva otroka in zdaj je čas, da temu dava prednost. Ne rečem, da ne bo nikoli več nobene knjige. To, kar je na vrtu zdaj, je koncentrat vsega znanja in izkušenj, ki sva jih v zadnjih trinajstih letih pridobila, in kar tudi ni nepomembno: do dobrih rezultatov znava zdaj priti s precej manj vloženega časa, saj sva toliko vsega izluščila in tako temeljito spoznala svoje in družinske potrebe. Kar naprej dobivam pozive, naj napiševa še kuharico, torej zaključiva to pot z vrta na krožnik.

Na Vrtu Obilja prisegajo na pridelavo brez prekopavanja, z uporabo komposta in zastirke. FOTO: Leon Vidic

Res se znata omejiti in zadržati pred hlastanjem po več, vidim. Čeprav vama lahko rečemo hortikulturna vplivneža, se na primer nista nikoli silila v ospredje po medijih in razprodajala s sponzorstvi, kar bi vama verjetno finančno koristilo. Kako to?

Robi: Medijev nisva zares iskala, ker sva najbolj aktivno delovala v času, ki se mi zdi še danes zlata doba facebooka. Imela sva veliko lastnih vsebin, snemala videe, ki so bili takrat že aktualni. Ni bilo potrebe, da prek koga drugega govoriva stvari, ki sva se jih tako ali tako namenila razložiti sama.

Tjaša: Vedno sva tudi prikazovala dosled­no samo tisto, kar sva zares uporabljala. Zgodilo se je, da nama je kako podjetje poslalo gnojila ali druge dodatke, pa je vse skupaj obstalo v škatli. Pokazala sva izdelke, kadar sva imela kako delavnico, a le kot možnost, s pojasnilom, kako se kakšne stvari lotiva sama.

Potem pa se vsaj zdaj pohvalita: kaj je tisto najpomembnejše, kar sta, po lastnem mnenju, naučila Slovence o zelenjavnem vrtu?

Tjaša: Najbolj naju veseli, da sva verjetno res pripomogla k temu, da se je tudi med mlade generacije vrnilo veselje do vrta. Marsikomu se je misel na to zamerila, ko je opazoval starše in stare starše: delo na vrtu je pogosto izžarevalo nekakšno muko, če ne kar trpljenje in nenehno frustracijo. Že pred desetletjem sva si izbrala moto: navdušiti mlade in vsem skupaj olajšati delo.

Včasih sva prijetno presenečena, kako radi nasvete in novosti spremljajo in se učijo tudi vrtnarji, ki so v tem že dolgo. Kdor si upa poskusiti na nov način, je navadno zelo hvaležen. Prakse iz tujine, ki sva si jih ogledovala in na svoj vrt prenašala midva ter jih potem potrjevala s fotografijami in videoposnetki, pa ne nazadnje s pridelkom kot takim, so dokaz, da se da tudi drugače.

Robi: Želela sva si tudi, da bi iz vrtnarjenja odstranila neki strah, ki je podtalno ves čas obstajal: »Ta nam bo pobral semena, oni nas bo zastrupil, zaradi kovida hrana ne bo prišla do nas ... Bolje, da vrtnarimo, čeprav nas ne veseli.« Midva ne razmišljava tako, ampak predlagava: vrtnarimo, ker bomo imeli dobro hrano, fino se bomo počutili, ker se bomo razmigali, pa še za dušo bo, ko bomo opazovali svoj lepi vrt in zdravo zelenjavo.

Na Vrtu Obilja zelenjavo vzgajata od semena do sadike in pridelka, ki ga porabi njuna družina. FOTO: Leon Vidic

Drugo leto bosta spet naredila korak naprej v poučevanju: kaj bo Akademija Vrt Obilja?

Robi: Oba s Tjašo letos hodiva na tečaj, pravzaprav celoletno šolo tradicionalne kitajske medicine. Tam sva videla tak način podajanja znanja, v nadaljevanjih, in nama je všeč. Tako sva si zamislila tudi midva: da majhna skupina vrtnarjev vsak teden pride k nama, kakih pet mesecev, od februarja, ko je še sneg, do konca junija, ko je velik del bistvenega že pod streho. Skupaj bomo šli skozi vse faze ene sezone. Ali ni kar dober izziv? Mislim, da je na tak način mogoče ljudi dobro opolnomočiti.

Sta ga s čim v teh desetih letih prav kraljevsko pokronala?

Robi: Še najbolj s tem, da sva imela na začetku prevelike oči in sva zastavila preširoko, pa nama je ušlo iz rok in je bilo julija vse v plevelu. Zdaj vsakemu, ki pride po nasvet, rečeva: začni z eno gredo in z zelenjavo, ki jo imaš najraje. Za vse drugo ne bi rekel, da sva ga pokronala, raje to vidiva kot eksperimente in korist tega, da vse doživiš na lastni koži. Tudi bitke, ki jih dobijo škodljivci, spadajo v to kategorijo.

Vajin največji izzivalec je bramor?

Robi: Ja, na parceli, kjer sva zdaj, sva ga podedovala. Ampak je pomemben, saj naju je vodil do trenutka, ki ga najbrž pozna vsak vrtičkar. Ko v nemočnem obupu v njem zavre, skoraj vsak pomisli: »Kaj, če bi uporabil kaj malo močnejšega ...« Vaja v tem, kako se ustaviti, je izredno dragocena. Kako brez strupov dati prostor nama in bramorju hkrati.

Zares naju je izzval, ampak sva odgovorila s tem, da sva vrt preuredila z nekoliko dvignjenimi gredicami, najnovejša pridobitev so kortenske, pri vseh pa spodaj polagava razmeroma gosto mrežo, skozi katero bramor ne more. Še vedno lahko prileti, to je res, ampak opažava, da ga imava po zadnjem preoblikovanju veliko manj.

Kar veliko ljudi misli, da sta vidva tudi izumila nihajno motiko. Kar sicer ni res. Za kaj pa bi lahko rekla, da sta zares izumila sama?

Robi: Ja, motike nisva izumila, ampak naredila dostopno. Pa tudi sicer mi na pamet pade misel, da pod soncem ni nič novega. Ampak če me že silite: mogoče sva ponosna na način sejanja korenja. Teta mi je nekoč pripovedovala, da ga je njen oče sejal kar v zadnji sneg. Ta podatek sem združil z znanim dejstvom, da večinoma vsa semena za klitje potrebujejo temno in vlažno okolje. Nastalo je prepričanje, da korenje lahko sejeva februarja, zraven pa redkvico, zalijeva in vse to pokrijeva s kartonom za dva tedna. Čez lahko mirno zapade sneg, temperature se lahko spustijo na minus pet, minus deset, sploh ni pomembno. Ko odkrijeva, najprej vzklije redkvica, čez deset dni še korenček – in je vsako leto čudovit. Ko včasih na kakšnem vrtu zagledava gredico, pokrito s kartonom ali papirjem, se vesela muzava.

Tjaša in Robert sta v zadnjem desetletju navdušila tudi mlajše generacije ter jim pokazala, da vrt ni nujno povezan z garanjem. FOTO: Leon Vidic

Prav vidva sta za marsikoga tudi vir ideje za uporabo substrata, ki ostane po gojenju šampinjonov, na gredicah. To je že kar donosen stranski posel.

Tjaša: Samo ne za naju, midva od tega nimava nič. Samo želela sva ljudem, najinim tečajnikom, pokazati možnosti. Tudi sama sva šla čez različne vire: kompost iz lastnih ostankov iz kuhinje in vrta, pa s kmetij, kjer imajo konjski gnoj. Na koncu sva prišla do substrata za šampinjone, prvega sva dobila zastonj, ker ga lokalni gojitelj ni imel kam dati. Potem se je razvedelo, da je to kar dobra rešitev, saj je steriliziran in zato brez plevela, in povpraševanje se je razplamtelo. Težava pri tem substratu je, vsaj pri naju, volumenska, saj se, preden se kompostira, močno sesede in nikoli ne veš, koliko ga nabaviti.

Robi: Zdaj testirava dve novi vrsti komposta, ki sva ju nabavila iz Nemčije. Vem, takoj boste pomislili, da to ni prav lokalna možnost. Takole je bilo: na Hrvaškem sem se udeležil delavnice kanadskega ekološkega pridelovalca Jeana-Martina Fortierja. Moje edino vprašanje zanj je bilo: »Kje dobite kompost?« Odvrnil je, da se odpeljejo ponj, kakih 250 kilomet­rov. »A bližje niste nič našli?« sem se začudil. »Mi ni pomembno,« je bil njegov odgovor. Potem sem se zamislil: 250 kilometrov v našem primeru pomeni, da zapustimo ozemlje Slovenije.

Mogoče se včasih celo preveč omejujemo s tem, da je dobro samo tisto, kar je najdlje od soseda. Nama je pomembno, da ne vsebuje mikroplastike in kovin. Kajti pri najinem načinu je kompost tisto, iz česar izvira vse drugo.

Mislim, da imajo ljudje druge skrbi kot to, od kod je kompost. Sta že kje kdaj videla vrt, ki bi bil oblikovan tako, da bi bil odporen proti vsaki vremenski nepriliki, ki se kar vrstijo?

Robi: Tehnološko ne, a razmišljava drugače. Če vsako leto sadimo štirideset ali petdeset vrst zelenjave, potem bo tisto leto, ne glede na to, kaj bo ali ne bo prišlo z neba, verjetno za nekaj dobro. Če je bolj vlažno, bo bolje za paprike in fižol, bolj suho pa za paradižnik, lubenice, kumare, saj bo manj glivičnih bolezni.

Tjaša: Če pride toča, navadno sklesti vse in takrat je seveda žalostno. Pametno je zato razširiti sezono. Najina se praviloma začne marca, ko že lahko jemo špinačo, pobiramo redkvice, čebulo, česen ... Če pa vse daš na vrt po prvem maju in ga junija stolče toča, je mogoče res bolj žalostno.

Če sklenemo: zelo dober, skoraj življenjski nasvet se mi zdi, ko pravita, da moramo začeti z eno zelenjavo in eno gredo. Zakaj tule na vajinem vrtu vidim toliko gredic stebelne zelene?

Robi: Prišla sva v obdobje življenja, ko sva dojela, da zdravje ni več nekaj samoumevnega. Zaradi tega zdaj na zelenjavo gledava drugače. Včasih naju je zanimal predvsem pridelek. Danes naju zanima tudi, kaj posamezna rastlina prinese telesu.

Z zeleno delam test, dobrovoljno in sam na sebi. Vsak dan pijeva sok, kar pomeni, da potrebujeva kakih tristo ali več zelen. Zato jih je toliko na vrtu. Hkrati proučujemo njeno rast in obnašanje na gredi in upam, da se bo tole do konca leta oblikovalo v krepak in celovit članek na najini spletni strani. Kdor bo hotel, bo v njem našel vse, kar sem o tej rastlini dognal sam. Potem pa bo sam razmišljal naprej, kajti nasvetov za zdravje jaz ne bom dajal.

Pred leti me je navdahnil Lušt, ko sem prebral, da tako rekoč celo leto obirajo paradižnik. Premaknili so meje. Tri leta sem testiral, kako bi to naredil tudi doma, sejala sva ga decembra, doživela najprej poraz in na koncu uspeh – in marca, aprila obirala domač paradižnik. Mogoče bom jaz lahko premaknil druge meje in postal znan kot gospod Zelena.

Robert Špiler trenutno posebno pozornost namenja stebelni zeleni ter proučuje njeno rast in uporabnost v vsakodnevni prehrani. FOTO: Leon Vidic