Janez Benko: slovenski robinzon z Brača

Janez Benko živi v drobceni koči, nekdanji ovčji staji. Skrajno preprosto, a je ves čas dobre volje. Njegov robinzonski vsakdan na otoku Brač je poživljajoč tudi za opazovalca. Precej ostrine namreč odvzame človeškim strahovom in tegobam, ki marsikdaj izvirajo iz tega, kaj vse je treba v življenju materialnega imeti. Benko z veseljem deli zgodbe o tem, kaj misli in kaj počne, v upanju, da bo koga s tem razveselil in razbremenil pretiranih eksistencialnih skrbi. Vse pa se je začelo s hrano.

O Janezu Benku iz Trzina smo pisali že pred leti, ko se je, dokaj radikalno, odrekel dotedanjemu slogu življenja: razprodal statusne simbole, ki jih je nakopičil kot podjetnik, doma zasnoval vrt, se poglobil v to, s čim se hrani, postal vegetarijanec in ekstremni športnik. Glede na to, kako je teklo njegovo življenje od tedaj, ni pretirano trditi, da je hrana postala njegovo gorivo, morda še bolj v simbolnem kot fiziološkem smislu, kajti prehranjuje se skromno in naravno, rastlinsko.

Pred petnajstimi leti je v Ljubljani ustanovil trgovino z zdravimi živili, nato pekarno na zaupanje, žal v neposrečenem času pandemije. Zdaj živi robinzonsko življenje na priljubljenem jadranskem otoku. Njegov sosed je zmaj, resda kamnit, iz zgodovinske jame, pravi, najbrž pa tam lebdi tudi kak duh puščavnika, ki so, presenetljivo, še do srede šestdesetih let prejšnjega stoletja naseljevali skalni samostan nedaleč od njegove kolibe in zalivčka.

Dasiravno je, razen mačka, Benko tam sam, je hkrati v veliki družbi: izuril se je namreč v objavah na družbenih omrežjih, na tiktoku ga spremlja 35 tisoč ljudi. Izbrusil se je v kadriranju, montaži, pripovedovanju zgodb z gibljivo sliko ter tako našel učinkovit in drugačen način komunikacije svojih vrednot.

Kolibo, ki je bila pravzaprav ruševina, je Benko obnovil toliko, da je primerna za skromno življenje. V bistvu mu ne manjka čisto nič. FOTO: Janez Benko

Gospod Janez, včasih vas je bilo še kar lahko opisati. Začeli ste kot gradbenik, nato ste se ukvarjati s hrano, kot proučevalec, vegetarijanec, pek. Pomagajte mi razumeti: kaj ste zdaj? Puščavnik? Dopustnik? Vplivnež?

Nič od tega, kar pravite. Sem samo človek, ki opravlja delo, ki ga je do zdaj postavljal ob stran – to je delo na sebi in zdi se mi, da mi prav dobro gre.

Zadnja zgodba, o kateri smo pisali v povezavi z vami, je bila, ko ste ob začetku korone odprli pekarno in kruhomat, ki je deloval na zaupanje. Kaj se vam je dogajalo od takrat, vaše trenutno življenje je videti kot nov velik preobrat?

V meni so se nove stvari dogajale vse od začetka tisočletja in to sem poskušal izraziti sprva z ekološko trgovino, leta 2020 pa še s pekarno.

To je bil čas, ko sem spoznal, koliko nam narava ponuja, in hkrati, kako malo potrebujemo. S kruhom, ki sem ga pekel, sem hotel »pripovedovati« o vrednotah, kot sta spoštovanje in hvaležnost. Žal je bil to tudi čas, ko bi se moral za to, da prodam hlebček, preleviti še v zdravnika in policista, če ne še odvetnika. Tako mi ni preostalo drugega, kot da to pripoved prenesem na družbena omrežja, kjer sem dejaven tri, štiri leta. Prej sem se temu izogibal, zaradi disleksije.

Zdaj na ta način kažem, kaj nam narava lahko da, kako sam gledam nanjo, zakaj jo tako spoštujem. Pripovedujem tudi o kakovosti prehranjevanja. Bom po domače povedal: sporočam, kako polno rit imamo pogosto vsega, čeprav potrebujemo malo, in po drugi strani, kako čudovita investicija je narava. Poglejte samo, kaj vse zraste iz enega samega semena.

To je tisto, kar v meni tli od leta 2001, ko sem se odločil za nov življenjski slog.

Janez Benko: slovenski robinzon z Brača FOTO: Janez Benko

Kaj pa je zgodba te pastirske koče na Braču, kjer snemate svoje vsakdanje življenje?

Prvič sem prišel leta 1997, nikoli ne bom pozabil: z letalom na otok, z avtobusom naprej proti Bolu. Nenadoma sem začutil, kot da sem tu že nekoč bil – čeprav sem bil v resnici prvič. Ne pa tudi zadnjič, kajti potem smo z družino dvajset let v ta konec hodili na dopust, ampak seveda ne v takem slogu, kot zdaj živim jaz. Posest sem kupil leta 2011. Tu je že stala pastirska koliba, ruševina, pravzaprav, ki sem jo obnovil toliko, da je primerna za preprosto življenje.

Dom je tam, kjer se dobro počutiš, in zame je to tukaj.

Moram vam čestitati za iznajdljivost pri snemanju in montiranju posnetkov. Zares vse to delate sami?

To vprašanje pa v resnici pogosto dobim, še posebno na tiktoku, kjer so moji film­čki še najbolj razširjeni in gledani.

Predvidevam, da odgovor tiči v moji disleksiji. Pisno nisem bil zmožen izraziti, kaj čutim, kaj gledam, kaj razmišljam, tudi posebnih šol nimam. Moja močna točka je improvizacija: to, da se v življenju znajdeš s stvarmi, ki so v tistem trenutku na voljo. Zdaj snemam tudi z dronom, prej pa sem si pomagal z visokim grmom brina, ki sem ga požagal, navesil telefon in tekel na svoje mesto, da sem se posnel. Pogosto telefon zataknem v kak čevelj in podobno. V resnici je za te posnetke potrebnega veliko letanja gor in dol, kar sem vzel kot dober športni trening.

Mi je pa to postalo že skoraj deformacija: še kuhati ne znam več, ne da bi pomislil, kam bi postavil kamero (smeh). Ampak ni problem, ker v tem uživam, pilim intuicijo, ki mi je v življenju vedno dobro služila, da sem brez šol kam prilezel, in jo zelo spoštujem. Hkrati spoznavam in podrobno opazujem okolje: šume, svetlobo ...

Kuhinja. To je to. FOTO: Janez Benko

Zakaj pa ste pripravljeni temu nameniti toliko časa? Videti ste namreč kot neki vesel modrec na duhovnem potovanju, ne kot človek, ki bi bil lačen všečkov.

Moj glavni namen je, da komu polepšam dan, ga razveselim, nasmejem, da delim srečo, humor in zadovoljstvo. Kažem življenje, s katerim sem zadovoljen.

Ne trdim, da je tak način, kot sem ga izbral jaz, edini mogoč – še zdaleč ni, vem, da ni ravno običajno. Preden sem se za to odločil, sem bil deležen bombardiranja okolice, kaj vse pri tem ni dobro in da bom videti kot propadel klošar – in čez vse to sem moral iti. To je bilo tisto, kar sem omenil na začetku: to je bilo delo na sebi. Boš živel svoje življenje ali tisto, ki ti ga bodo določili drugi?

Predvidevam, da bi lahko bil še kdo, ki mu je tak način blizu, pa morda potrebuje malce podpore, prijazno brco, da bi naredil korak naprej in stopil iz svojega stresa. Zato upam, da bo v teh mojih posnetkih prepoznal radost, skromnost, spoštovanje, dobil spodbudo in nehal misliti, da je črna ovca.

Že dve desetletji in pol Janez Benko hrani namenja osrednjo pozornost. FOTO: Janez Benko

Ste glede svojega načina prehranjevanja dosegli kakšno novo spoznanje, ubrali novo smer?

Svoje prehranjevanje sem spremenil že pred kakimi petindvajsetimi leti. Posledica je bil velikanski val energije, s katerim nisem vedel, kaj početi, zato sem postal ekstremni športnik: triatlonec, gorski tekač ...

Prehrana mi od tedaj pomeni ogromno, pravzaprav morda celo največ. V zadnjem času pa se ukvarjam še s povezavo z mislimi – utrdil sem se v prepričanju, da lahko poješ še tako odličen obrok, ki pa bo ničvreden, če ga bodo spremljale negativne misli. Saj veste, kako je: včasih te že zjutraj, ko se zbudiš, kaj obletava, potem pa izbereš. Lahko neguješ slabe misli, ki ti bodo naredile dan slab, lahko boš igral žrtev. Lahko pa si z njimi pomagaš. Na primer, vzameš kaj manj posrečenega kot izziv, ne pa kot katastrofo.

Povedati hočem, da mora biti vse uravnoteženo: ni vse samo hrana.

Glede na posnetke, ki sem jih videla, ne uživate mesa. Ampak, ali ne bi bilo bolj, nekako, v skladu z naravnim redom, če bi si vseeno ujeli ribo – ste pač na otoku –, kot da jeste mango? Ta me je res presenetil.

Res je, mesa ne jem več, temu sem začel pred leti slediti zato, ker ga moje telo ni dobro sprejemalo, šele pozneje tudi iz etičnih razlogov. So pa naša telesa različna in ni prav, da kdo komu govori, kaj je prav in kaj ni. Jaz sem pač ugotovil, da se po športu tako hitreje regeneriram. Poudarjam – jaz.

Prav imate pa glede manga – seveda ne raste tu na otoku. Tudi ananas in tortice jem. Če hočeš tak način življenja predstaviti nekomu drugemu, se mi zdi, da je pametno stopiti korak nazaj in pokazati, da tu vseeno ne gre za ekstremizem. Ne gre za to, da bi si oblekel laneno haljo in na čelo narisal piko.

Ovčja staja se skriva v grapi zahodnega dela Brača. FOTO: Janez Benko

Kaj je vaša želja za prihodnost?

Nimam je, prepustil se bom življenju. Ko ugotoviš, da je tvoj notranji osebni oltarček narava, je čisto vseeno, ali si nekje v kočev­skem pragozdu ali na Veliki planini.

Pa še nekaj: kaj je poglavitno čustvo, ki ga ima v sebi človek, ki živi na tak način kot vi?

Mir.