Jedi, ki jih v planinskih kočah najraje naročimo

Kar nekajkrat nas je to poletje poneslo v planine in med hojo navzgor, ko se je jutranja svežina že umikala začetku vročega dne, smo razmišljali o hrani. Katere so tiste jedi, ki si jih v slovenskih gorskih kočah najraje privoščimo? Nekaj najbolj značilnih vam postrežemo v tem, prav po gorsko navdihnjenem članku.

Žganci in kislo mleko
Predvsem na planšarskih planinah, torej tam, kjer v tistih delih, kjer se poleti pasejo krave, je jasno, kaj pohodnik naroči, ko ga korak ponese do gorske postojanke: žgance in kislo mleko! Žganci, ki so največkrat ajdovi, so praviloma zabeljeni s hrustljavo prepraženimi ocvirki, kislo mleko pa vam postrežejo v ličnih glinenih posodicah.

Kislo mleko lahko naredimo tudi doma: uporabimo surovo mleko, lahko iz mlekomata, pri čemer en liter dobro zmešamo z žlico ali dvema navadnega jogurta oziroma kislega mleka, pri tem pa pazimo, da uporabimo le del, na katerem se ni nabrala smetana. Prelijemo v posodice, pokrijemo z gazo in pustimo na sobni temperaturi, da se skisa oziroma zgosti. Koliko časa bo postopek potekal, je odvisno tudi od temperature, a nekako po dnevu ali dveh bo jed nared. Če kislo mleko potem ohladimo, bo okus še boljši.
Nazaj k žgancem: le redko kje v slovenskih gorah boste našli koruzne, še redkeje boste naleteli na koruzne žgance iz moke trdinke. Ta je značilna za bohinjski konec in ima pisane, rdečkasto obarvane storže, zato je trdinkina koruzna moka bolj temna, posledično pa žganci niso živahno rumene barve, temveč se po videzu morda bolj približajo ajdovim.
Enolončnice in klobase
Za tiste, ki bi v gorskih kočah radi pojedli kaj bolj konkretnega, so tu klasične jedi na žlico, denimo jota, ričet, tudi golaž ali pa kakšna konkretna gobova juha. V nekaterih delih Slovenije vam v hribovskih postojankah postrežejo tudi z lokalnimi posebnostmi: na Štajerskem boste denimo ponekod lahko poskusili pohorski lonec, na Idrijsko-Cerkljanskem lahko naletite na žlikrofe.
Če bi na gorskih pohodih radi jedli kaj mesnega, bodo najbolj logična izbira klobase: te so lahko vključene v pravkar omenjene enolončnice, lahko pa jih planinski kuharji postrežejo kot glavno jed, s poljubno prilogo.


Sladice
In če vam bo po obilni gorski pojedini ostalo še kaj prostora, se v marsikateri koči najde tudi poglavje, v katero so zajeti sladki okusi. Tu so različni zavitki ali štrudlji, med katerimi prednjačijo jabolčni, skutni in tudi borovničevi, in štruklji, ti so največkrat s skutnim nadevom. Omenimo zgodbo s Kofc, ki se na 1488 nadmorskih metrov dvigujejo nad Tržičem. V tej koči sta bila oskrbnika zakonca Vogelnik, Monika in Peter. Njemu se je nekoč sanjalo o čokoladnih štrukljih, pripravil jih je in hitro so postali znani daleč naokoli, Vogelnikova pa sta s štruklji tlakovano zgodbo nadaljevala in svoje poslovalnice odprla v Ljubljani ter na Deteljici pri Tržiču, kjer danes strežejo trideset sladkih in slanih okusov te legendarne jedi.
Tako kot slano je tudi sladko poglavje planinskih jedilnikov marsikje lokalno obarvano: na Koroškem denimo ponekod pripravljajo kvočeve nudlne oziroma kvočeve štruklje, v katerih je tradicionalni nadev iz suhih hrušk, medtem ko je Krekova koča na Ratitovcu, to je 1644 nadmorskih metrov nad Železniki, že vrsto let znana po dišečih, sveže ocvrtih kvašenih flancatih.
