Kako sem skoraj zastrupila prijateljico – in to z vilicami
Mateja: »Prvič je bilo 'najlažje'. Najbolj samozavestno«
Ste že imeli na obisku »celiakaša«? To ni nekdo z modno dieto. Beljakovina, ki se skriva v pšenici, rži, ječmenu in pogosto tudi ovsu, je za nekoga, ki so mu diagnosticirali to avtoimunsko bolezen, resna nevarnost. Doletela je tudi mojo prijateljico Tamaro, s katero si delim gurmansko žilico in jo tako kot druge ljube ljudi rada pogostim za svojo mizo. Vas zanima, kaj to v resnici pomeni? Z vami delim svojo gostiteljsko izkušnjo, kako je bilo, ko sem jo skupaj z njenim možem prvič povabila k sebi.
Prav prvič je bilo namreč »najlažje«. Najbolj samozavestno. V moji glavi je bila le slika, kako se lotiti jedi, v katerih ni glutena. Logično, kajne? Prav tako nisem bila v razpoloženju »pokaži, kaj znaš«, ki nas ljubitelje kuhanja pogosto prevzame, ko gostimo. Svoje goste sem želela le pocrkljati in pogreti z nečim toplim, dišečim in predvsem domačim.
Nekaj sem začela slutiti
Najprej sem seveda pomislila na juhico – bil je čas okoli martinovega in dišala nam je bučna. »Tukaj ni strahu, prav ničesar takega ne vsebuje, s čimer bi ogrožala Tamarino zdravje. Poskrbeti moram le za majhen preobrat, ki bo navadno bučno juho povzdignil v zares dobro,« sem si rekla. In grem naprej. Beneški ragu: v njem so čebula, zelena, česen, račja bedra in začimbe. Zaradi dolge kuhe je jed gostljata in bogata, v njej pa spet ni prežeče nevarnosti. Pridem do testenin in se odločim, da jih za Tamaro kupim v prestolnici, tam, kjer imajo najboljšo izbiro, saj se še kako zavedam, da lahko slaba brezglutenska različica pokvari še tako izvrstno omako. Sladica: čokoladna torta brez moke – pripravljena iz veliko jajc, kakovostne čokolade, masla in sladkorja.
Napisala sem si nakupovalni listek in za vsak primer poklicala prijateljico, da ji povem, kaj pripravljam, ter preverim, ali nisem česarkoli spregledala. Potolažila me je, da je vse super, a me opozorila, naj bom v trgovini pozorna na deklaracije. Takrat sem že malo nagubala nos, kajti prvič sem zaslutila – nekaj. Še sama nisem vedela, kaj.
In res – kar naenkrat sem se zavedela, da po vsej trgovini divje premetavam izdelke, berem drobni tisk in ugotavljam, koliko jih nosi zapis, da so v njih mogoče sledi glutena. Tako sem začela še bolj zavzeto iskati čudežno besedno zvezo »brez glutena«, da bi si olajšala izbor. A pogosto tega zapisa nisem našla, zato v resnici nisem več vedela, ali je sploh varno, da neki izdelek kupim. Vroče mi je bilo. Ne znam vam povedati, kako zelo! Spet sem poklicala Tamaro in začeli sva si pošiljati fotografije. »Bo ta smetana okej? Kaj pa ta čokolada?« sem ji napisala in že fotografirala sladkor, da je potrdila, ali sem izbrala »varno« živilo.
Moka v vrečki, žemlje na pultu
Ko sem pomirjena prišla do blagajne, sem se čisto po naključju zazrla v svojo nakupovalno vrečko, ki jo pogosto nosim v torbici. Vročica se mi je spet dvignila v glavo, ko sem v njej zagledala – moko! Čisto malo raztresene moke, ki je tja zašla iz raztrganega paketa pri enem od prejšnjih nakupov. Da ne govorim o drobtinicah kruha. V možganih mi je začelo utripati in zaskrbljene misli so se iz njih valile kot zgoščeni kupi prahu, ki jih v pomladanski čistilni akciji vlečemo izpod omar. »Mateja, kaj tebi ni jasno!« Posvetilo se mi je, da živim obdana z moko – v stanovanju jo imam dobesedno v zraku. Sem človek, ki s to sestavino res ogromno ustvarja.
Hitro sem kupila novo vrečko in vse pospravila vanjo. Ko sem prišla domov, sem jo zavezala in pustila na hodniku. Pred mano je bila temeljita čistilna akcija: gobica in krpa za pomivanje in brisanje površin sta takoj leteli v smeti. Pulta nimam nastlanega s predmeti in posodami, a če bi ga imela, bi vse odnesla v drug prostor. Temeljito sem očistila vse površine, ki so tako ali drugače prišle v stik s hrano, vso posodo, ki sem jo nameravala uporabiti, pa še enkrat oprala v pomivalnem stroju. Moža sem poslala po novo rezalno desko in kuhalnico. Kupiti je bilo treba tudi maslo, saj je obstajala možnost, da sem v tisto odprto v hladilniku zarezala z nožem, s katerim sem se prej dotaknila kruha.
In ko sem imela stvari že pod nadzorom, se je iz trgovine vrnil moj dragi z vsem, kar sem mu naročila – pa tudi z vrečko še toplih žemljic, ki jih je postavil na sredino neoporečnega pulta. Kam pa drugam! Od takrat si pred Tamarinim obiskom za primer lakote kupi že pripravljen in nepredušno zapakiran sendvič, ki ga poje v kotu, daleč stran od kuhinjske delovne površine. Priznam: ko jo gostim, v najini kuhinji že večer prej zavlada obsedno stanje in vse je prepovedano.
Veliki finale: vilice
A dogodivščin, ko je bilo prvič, še ni bilo konec. Omenila sem vam brezglutenske testenine. Nam, vsejedcem, sem seveda kupila običajne. Vodo sem zavrela v dveh posodah – previdno sem v eno stresla naše, v drugo pa njene. Vrnila sem se za mizo, z gosti burno klepetala in pila vino, nato pa se nenadoma odločila, da moram preveriti, kaj se dogaja v loncih. Zgrabila sem vilice in z enimi pomešala kar po obeh. Tamara je k sreči opazila, kaj sem naredila, sicer se te napake sploh ne bi zavedela in bi moja prijateljica najverjetneje domov odšla z bolečinami v trebuhu.
Odslej si vse skupaj olajšam tako, da jedilnika ne ločujem na glutenskega in brezglutenskega. Vse mora biti neoporečno. Še najraje pa povabim kar v gostilno. Tamara, rada te 'mam!
Tamara: »S cmokom v grlu sem brala Matejin zapis«
Celiakija ni nekaj, kar bi si sama izbrala, in ni modna kaprica. Če bi imela možnost, bi se ji v trenutku odrekla. Žal zdravila za to avtoimunsko bolezen ni oz. vsaj ne po tradicionalni definiciji zdravila (SSKJ pravi, da je zdravilo »snov, ki v določeni količini in na določen način preprečuje, zdravi bolezen«). Edino zdravilo za celiakijo je stroga in trajna brezglutenska dieta. Stroga pomeni to, da bolnik s celiakijo ne bi smel zaužiti niti nano pikice glutena, kar pa se v praksi izkaže za dosti bolj komplicirano, kot se morda sliši. In to je pred leti ugotovila tudi moja draga Mateja.
Marsikateri strokovnjak pravi, da je edina varna hrana za celiakaša pripravljena v 100-odstotno brezglutenski kuhinji – v prostoru, kjer ni čisto nobenega glutenskega živila. Sama torej vedno, ko jem kjerkoli, kjer nimam nadzora nad pripravo hrane – razen v 100-odstotno brezglutenski restavraciji –, tvegam, da je hrana kontaminirana. Zgodb, kako bi me kdo od prijateljev ali članov širše družine skorajda in seveda nenamerno ter po pomoti »zastrupil« z glutenom, imam kar nekaj.
Iz lokalnega mlina
Najpogosteje gre za kakšne sestavine, ki so po naravi brez glutena. Kolegica je v dobri veri, da bo zame to ok, pripravila koruzno polento in po krajšem zaslišanju sva ugotovili, da vendarle ne bo. Kako ne, saj je koruza brez glutena? Ravno tovrstni izdelki so pogosto problematični, ker marsikdo misli, da je za celiakaša primerno živilo, ki v osnovi ne vsebuje glutena, ne pomisli pa na možnost kontaminacije. Za nas so varne zgolj tiste polente, ki imajo jasno označbo na embalaži – prečrtan žitni klas. Enako velja za proso, ajdo in oves – tudi če so v zrnju. Enkrat mi je znanka ponosno ponudila piškote. »So iz bio domače ajdove moke, veš, v lokalnem mlinu je zmleta,« mi je rekla, v meni pa se je oglasil alarm. Hitro sva razjasnili, da v istem mlinu meljejo tudi pšenično moko in da teh piškotov ne smem jesti.
Podobnih situacij je bilo v dvajsetih letih, odkar imam diagnosticirano celiakijo, ogromno. In pri vsem tem mi je najbolj hudo zaradi dejstva, da svoje najdražje prijatelje in družino pogosto spravljam v stisko. S cmokom v grlu sem brala Matejin zapis, kajti zadnje, kar bi si želela, je povzročati skrbi in preglavice tistim, ki me želijo pogostiti.
Deklaracije. In še enkrat deklaracije.
»Kje so skrite pasti?« me pogosto vprašajo, preden pridem na obisk. Deklaracije, deklaracije in še enkrat deklaracije. »Preberi čisto vsako deklaracijo, tudi če si popolnoma prepričan, da ta sestavina pa res ne vsebuje glutena. Če si v dvomu, mi pošlji fotko in ti bom povedala, ali je ok,« pa je moj najpogostejši odgovor. In ko rečem vse deklaracije, res mislim VSE. Tudi poper. Ja, na marsikaterem popru piše, da lahko vsebuje sledi glutena – najbrž zaradi možnosti kontaminacije v obratu, kjer ga pakirajo. Previdno tudi pri drugih začimbah, še toliko bolj, če so mlete. Najbolj varna so živila, ki imajo na embalaži prečrtan žitni klas.
Pri pripravi hrane velja posebej paziti pri deskah – lesenih ne dajemo v pomivalni stroj, zato so toliko bolj problematične. Pa tudi tiste plastične, ki so že precej »zrezane«, torej je na njih veliko mikrošpranj od nožev, v katerih je lahko gluten. Enako je z lesenimi in plastičnimi kuhalnicami. Gluten je namreč beljakovina, ne živ organizem, zato ga ni mogoče »ubiti« s toploto ali razkuževalnimi sredstvi; odstraniti ga je treba mehansko, s pranjem. To delo v pomivalnem stroju opravita tlak vode in detergent, z ročnim pranjem smo težko tako učinkoviti. Seveda je najbolj varno, če so kuhinjski pripomočki, lonci, ponve in vse drugo povsem ločeni za glutensko in brezglutensko hrano.
Kje smo varni
Vse našteto velja tudi za profesionalne kuhinje, zato smo celiakaši 100-odstotno varni zgolj v restavracijah, kavarnah in pekarnah, ki pripravljajo samo in izključno brezglutensko hrano. Večina celiakašev zagotovo pozna Cojzlo na ljubljanski tržnici v BTC-ju, odlično restavracijo, kjer lahko kupimo tudi imeniten kruh in razne slaščice za domov. Potem je v Ljubljani še Dežela okusov, v zadnjem času pa sem zasledila dve slaščičarni, in sicer Auroro in Sladki butik Ines – obe delujeta v središču mesta. V Termah Olimia je povsem brezglutenska restavracija Lipa, v Murski Soboti pa pekarna Vitapek ponuja prevzem brezglutenskih pekovskih izdelkov (če se ne motim, pošiljajo tudi po pošti).
Celiakija je celiakija – ne obstaja hujša ali milejša oblika. Različne so lahko reakcije celiakaša na zaužitje glutena. Nekateri imajo takoj hude težave, drugim na prvi pogled ni nič. Mene bolj kot več dni trajajoča neznosna bolečina v trebuhu in hude prebavne težave skrbijo dolgoročni zapleti – zaradi kroničnega vnetja in poškodb tankega črevesa lahko pride do pomanjkanja vitaminov in mineralov, osteopenije ali celo osteoporoze, nevroloških težav in avtoimunskih bolezni (npr. bolezni ščitnice, sladkorna bolezen), povečano je tudi tveganje za nekatere rake prebavil.
Vsak celiakaš se zase odloči, ali in koliko je pripravljen tvegati z izpostavljanjem glutenu. Zato tistim, ki imate znanca s to boleznijo, polagam na srce: ne bodite užaljeni ali celo jezni, če ne poje vaših domačih brezglutenskih piškotov ali raje zavrne vabilo na kosilo. Ni kaprica. Iz lastnih izkušenj povem, da najbrž ne gre za nič osebnega (prepričana sem, da je meni v takšnih situacijah bolj hudo in neprijetno kot osebi na drugi strani), pač pa za skrb za lastno dolgoročno zdravje.
Preberite še:
Več iz te teme:
Naročite se na e-novice:
- Pustna dilema: Zakaj nas po enih krofih peče zgaga, po drugih pa ne?
- Ocvirkove pogačice (domače jedi z Yasko)
- Najboljše jogurtove miške na lončke: brez tehtnice, manj mastne in rahle (VIDEO)
- Broške v obliki repe, krofov in jajčk na oko: slovenska rokodelka Teodora Hekič (Pikiriki) osvaja s polsteno hrano
- Pustni kolač, ki je pisan kot pomlad
- Kako se najlažje znebimo vonja po cvrtju (da nam po krofih ne bo dišalo še naslednji dan)