Kolumna mame: Koliko zarečenega kruha moramo pojesti in zakaj sem sitna mati?
Odpri galerijo
A+ A-
Vsak prvi in tretji torek v mesecu smo rezervirali za kolumne mame in kulinarične blogerke Martine Marušič Kos, ki jo poznamo pod imenom Amelie. Z nami bo nadvse odkrito delila poglede na kuharske zaplete in razplete, ki pestijo starše.
Že zdavnaj sem se naučila. Če nimaš otrok, ne smeš govoriti. Pika. (S tem se sicer ne strinjam popolnoma, je pa dobro pravilo za mirno življenje.) Lahko pa seveda poslušaš. In opazuješ in si delaš zapiske. Da boš, ko boš … In potem si. Mama. Z novim članom družine, ki je tu in zvedavo opazuje, kam je prišel.
In kmalu se naučiš lekcije o zarečenem kruhu, ki je enaka pravemu kruhu – da ga lahko poješ, kolikor sam odločiš, namreč. V določenih košaricah ga pač zaužiješ – ker je bitjece, ki je prišlo, čeprav nebogljeno, že svoj karakter, in na nekatere zadeve ne moreš vplivati. Kako bo spalo, kdaj bo jedlo, koliko bo kakalo. In kdaj jokalo. Ne, tukaj se moraš prilagoditi. In če smo bili realni, smo tu že pričakovali, da so vsa pričakovanja glede umirjenosti le pobožne želje (v nekaterih primerih zelo upravičene, vendar vedno le želje), in to ni bil čisto pravi kruh.
Lahko pa se brezkrušne diete lotiš na drugih področjih – na tistem, tudi zelo pomembnem. Kakšna bo družina? Kakšna bova kot starša? Kakšne bodo njene vrednote, kakšna vzgoja, kaj boš otroku dal in kako boš odgovoril na vprašanje v očeh – kam je prišel?
Kako je priti v družino kulinarične blogerke in kuharskega navdušenca (seveda nisva samo to, prelahko bi bilo, je pa to pomemben del naju), vam bo morda čez nekaj let lahko odgovorila najina mlada damica. Kako sva jo vanjo sprejela, pa lahko povem jaz. Jaz, ki sem že prej vedela, da bom tista ta sitna mama iz opravljanj drugih mam, in sem oznako iskreno sprejela. Tista sitna, ki komplicira. Tista, ki daje veto na kupljene kašice in otroka zlobno prikrajša za čokolado ter bombone do … do čim dlje (čeprav nenehno peče mafine za dojenčke). Tista, ki odločno preganja soparnike z nujnih seznamov za uvajanje goste hrane. Tista, ki želi, da otrok je za mizo, v družinskem krogu.
Zakaj? Preprosto – ker verjamem, da je kuhinja z jedilno mizo središče družinskega sveta. Ker verjamem, da je skupno ustvarjanje v kuhinji ne le mogoče, ampak ključ do srečne družine. Ker verjamem s spoštovanje do hrane in priprave – posledično pa v nezavrženo hrano. Ker prisegam na sveto trojico pravila kuhanja – lokalno, sezonsko in sveže pripravljeno. Za vse. Ker se da. Lahko se komu ne da. Ampak se da. In za mirnejše življenje – se ne prerekam, ne pridigam. Le ne želim poslušati, da ni mogoče. Da je mogoče, sem gledala že doma, v svojem otroštvu. In iz njega prihajajo zgodbe, ki jih želim predati naprej, v novo otroštvo, ki z radoživostjo raste v našem domu.
Preberite še: Krompir za predsednika
Datum Objave: 10.9.2017 ob 07:09