Kolumna sitne mame: So otroci res tisti najbolj izbirčni?

Ali drugače zastavljeno vprašanje: kako starši vplivajo na izbirčnost otrok?

Januar je tukaj. Ste že izbrali ključne zadeve – rokovnik, zaobljube in … dieto? Pravi predalčki so danes ključni. Kako bi sicer oblikovali »hashtag« na našem profilu? Zakaj bi napisali, da je #brezmesno, če pa lahko #vegan in smo tako bolj opredeljeni, povemo, kdo in kaj smo. Pustimo posebne vrste prehrane iz zdravstvenih ali načelnih razlogov. To je za razumeti. Kaj pa, če se nekdo proglaša, da je vse – kaj to pomeni? Kaj pomeni, da naš otrok je vse? Moj otrok ne je vsega. Ne je poceni industrijskih predelanih mesnin. Ne je bombonov in peciv iz praška. Ne je palačink iz vrečke. Ne je predpripravljene hrane. In še marsičesa drugega ne. Ali torej je vse? Moje izkušnje kažejo, da odrasli, ki poudarjeno povejo, da jejo vse, pod tem navadno mislijo meso, mesne izdelke, krompir in pašto. Pa brez zelenjave. To je pa ja za tiste vege čudake.

Po otroški telovadbi sem nekega dne hčerki in otrokom v garderobi ponudila farinato. To je jed iz italijanske t. i. revne kuhinje (cucina povera), ki je seveda vse prej kot revna po okusu. Je preprosta jed, pa vendar zdrava in polna beljakovin. V bistvu je to nekakšna čičerikina palačinka (kot sem jo morala preimenovati za hčerino prijateljico, ki jo je s tem imenom seveda rada pojedla). Mešanica vode in čičerikine moke, ki se namaka nekaj ur, potem pa jo z oljem, soljo in začimbami spečemo v pečici. Preprosto. Otroci so jo poskusili, tudi nekaj odraslih je presenečenih ugotovilo, da je odlična. Ena od mam me je vprašala, zakaj sem jo naredila – morda, ker hči ne sme glutena? Hm. Ne, seveda ga lahko je – vendar. Zakaj bi ji za malico vedno dala kruh? Mar ni bolj zanimivo, če odkriva okuse, če je vsakič nekaj novega, če spozna druge jedi? Lahko je gluten, lahko je vse … in kako nesmiselno bi jo bilo omejevati. Sploh s širino zelenjave in stročnic, ki so pregovorno nepriljubljeni pri otrocih.

Farinata izhaja iz Genove. Verjemite mi, zagotovo to ni tradicionalno veganska italijanska regija. Pa je farinata v bistvu veganska jed. Seveda, če bo to »italijanska tradicionalna jed«, jo bo vsak poskusil, če pa ji rečemo »veganska čičerikina omleta« bodo zapriseženi mesojedci zavihali nos. Zanimive etikete, kajne?

Zakaj sebi in otrokom krčimo širino jedi? Zakaj ne bi pojedli kokosovega jogurta – pa čeprav nismo ne vegani ne intolerantni na laktozo? Zakaj ne bi kosilo naredili s tofujem. Zakaj ne bi namesto kravjega mleka naredili palačink iz enega od rastlinskih napitkov. Zakaj ne bi namesto masla pod marmelado namazali arašidovega masla. Ne iz načelnih razlogov, ampak zato, da okusimo pestrost, da okusimo raznolikost okusov, prebudimo brbončice. Oziroma – otrokom jih še ni treba prebujati (če jim jih industrijske kašice še niso uničile, seveda), njim lahko samo širimo spekter. Jim pustimo, da se zaljubijo v eno jed – čeprav to pomeni, da bo 2 meseca vsak dan za večerjo polenta. Pustimo jim, da jih ne premagajo odrasla zmrdovanja, načelna zavračanja. Bodimo jim zgled, da je hrana zanimiva. Poskusimo z njimi. Pogovarjajmo se z njimi o okusu, teksturi – ja, včasih jim dovolimo, naj vzamejo v roke, malo pomečkajo (seveda poudarimo – s hrano se ne igramo, lahko pa jo raziskujemo). Poskusimo različne začimbe, primerjajmo, klepetajmo. Ukradimo Italijanom to, kar znajo najbolje – zgovorno mizo, pogovor o hrani, odlične, a preproste sestavine, in ljubezen do kuhanja. Ste že videli italijanskega otroka, ki bi se zmrdoval za mizo z dobro hrano?

Veste, ker to, da otrok noče farinate, bo pa jedel čičerikino palačinko, ali pa noče riža z zelenjavo, bo pa jedel zelenjavno rižoto, je lahko čisto razumljivo in simpatično. Ko pa to iz principa počnejo odrasli, je malo … no, otročje. Odprite misli … morda vas pa kakšna hrana preseneti.

Preberite še ostale kolumne sitne mame

Kaj se je zgodilo z našimi zobmi?

Ne zganjajmo drame ob enem krofu
Umetnost prehranjevanja na kavču
Čigavo mesto je v kuhinji?
Moramo pri otroški hrani obvezno prevzeti eko-bio-obsesijo?
Zakaj ne znam skuhati golaža?
Razkritje najboljšega soparnika za pripravo hrane
Koliko zarečenega kruha moramo pojesti in zakaj sem sitna mati?
Martina Marušič Kos
Martina Marušič Kos

Verjamem, da je kuhinja prostor za družino, kot je bila nekoč. Ob jedilni mizi in dnevni sobi. In verjamem, da bomo nekoč preuredili kuhinjo tako, da se mi izpolnita dve največji želji: da bi imela prostor za pekače kje drugje in prazno pečico ter pult za mikser in nujne aparate, da bi bili vedno na voljo in jih ne bi bilo treba vsakič vleči iz omar.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed