Krompirček se vrača: Nekoč smo ga jedli iz škrniclja, danes ga prelivajo z omakami

Če je pri nas pomfri dolgo ostajal predvsem nostalgičen spomin na mestne kioske, so Belgijci iz podobnega načina prehranjevanja naredili skorajda nacionalno institucijo. Tam krompirček ni zgolj priloga hamburgerju ali zrezku, ampak samostojna jed, po katero se gre v fritkot oziroma friterie – specializirano prodajalno, kjer ga praviloma dobiš v papirnatem kornetu z eno od številnih omak.
Tudi sama sem se med obiskom Genta odpravila v De Frietketel, poulični lokal, ki se ponaša z nagrado za najboljši krompirček. Ponujali so ga v različnih količinah, nobena pa ni bila ravno majhna, tako da sem se kar naenkrat znašla pred goro krompirja, ki sem jo dobila na pladnju. Opis te dogodivščine in priznanje, da sem ljubiteljica krompirčka, pa me je prekvalificiral tudi v redakcijsko strokovnjakinjo za to jed – in pahnil v to delovno nalogo.
Kultura fritkota
V Belgiji je krompirček resna stvar. Obstaja celo televizijsko tekmovanje La Meilleure Friterie, na katerem se merijo friterije iz Valonije in Bruslja, pripravljajo lestvice najboljših ponudnikov, poznajo teden krompirčka in nacionalni dan krompirčka. Kultura fritkota je priznana tudi kot del belgijske nesnovne kulturne dediščine.
Ne gre le za hrano, temveč za celotno izkušnjo. Fritkoti so značilne ulične stojnice, kioski ali prikolice na vaških trgih in ob cestah, krompirček pa tradicionalno cvrejo dvakrat, pogosto v goveji maščobi, ter ga postrežejo v papirnatem kornetu z izdatno merico majoneze ali druge omake. Pomemben del te kulture je tudi sproščeno druženje ljudi, ki čakajo v vrsti pred kioskom.
V Veliki Britaniji se je krompirček razvil malo drugače. Postal je neločljiv del fish and chipsa, kombinacije ocvrte ribe s krompirjem, ki se je uveljavila v šestdesetih letih 19. stoletja in sčasoma postala eden najbolj prepoznavnih britanskih obrokov.


Tudi v Sloveniji smo imeli svoje »fritkote«
Lahko bi rekli, da ima tudi Slovenija zgodovino skorajda ikonične ponudbe ocvrtega krompirčka, le da je precej pozabljena. Se spomnite mestnih kioskov, ob katerih so se ljudje zbirali za hot dog ali pa so si naročili le škrnicelj še vročega pomfrija in ga pojedli kar po poti?
Ljubljančani se spominjajo krompirčka v papirnatih škrnicljih z majonezo, ki so ga kupovali pri različnih okencih in v kioskih po središču mesta. Med lokacijami, ki so se najbolj vtisnile v spomin, je območje Nazorjeve, nekdanje Titove oziroma današnje Slovenske ceste in okolica Nebotičnika.
Radio Študent se je pred časom posvetil zgodovini hitre prehrane v Sloveniji pred prihodom McDonaldsa. V pogovorih s posamezniki so se pogosto pojavili prav ti kioski s hot dogom in pomfrijem. Zanimivo pa je, da ponudniki v spominu sogovornikov večinoma niso imeli imen. Ljudje jih niso poznali kot znamke, temveč preprosto kot »tisti kiosk tam in tam«.
Obstajal je torej nekakšen kult brez imena – in morda je prav pomanjkanje prepoznavne identitete pripomoglo k temu, da se pri nas okoli krompirčka ni razvila kultura, primerljiva z belgijskim fritkotom.

Pomfri, zaradi katerega so Mariborčani stali v vrsti
Podobno zgodovino najdemo tudi v našem drugem največjem mestu. Lokalni viri navajajo, da so okoli leta 1970 na Slovenski ulici v Mariboru odprli okno, skozi katero so prodajali svež pomfri. Po navedbah Mariborinfo je bil krompirček med Mariborčani izjemno priljubljen, pred prodajnimi mesti so ljudje čakali v vrstah, prav Slovenska ulica pa je ostala v spominu kot kraj, kjer se je vse skupaj začelo.
Še leta 2021 so v Mariboru v okviru tradicionalnega Festivala sprehodov pripravili nostalgičen mestni sprehod, ki se je končal prav tam, kjer so nekoč prodajali sloviti pomfri z gorčico, majonezo ali ajvarjem. Tudi spomini na kioske K67 omenjajo hot dog in pomfri pri šolah, avtobusnih postajah in na kopališču.
Kako močno je v mestu zasidran spomin na ocvrti krompirček, priča dejstvo, da so pred leti dobili avtomat s pomfrijem, pred nekaj leti pa se je odprl celo lokal s sloganom »Krompirček je nazaj«, ki ga je upravljalo socialno podjetje Zavod Krompirček.
Krompirček iz Langaša v Murski Soboti
Svoj kultni krompirček imajo tudi v Murski Soboti. Kiosk Langaš ob avtobusni postaji je že desetletja del mestne kulinarične podobe. Turistični portal Na počitnice navaja, da na tem mestu stoji več kot 50 let ter da med njegovo značilno ponudbo spadajo langaš s česnom, pomfri in pečen piščanec.
Tudi Sobotainfo je Langaš opisal kot kiosk z dolgoletno tradicijo in priljubljeno postojanko domačinov, ki se tja radi odpravijo na »krumpič«, »piceka« ali langaš. Opisujejo, da je krompir malo debeleje narezan, tako da so manjši kosi bolj hrustljavi, večji pa mehkejši.
Langaš je skozi desetletja postal tudi del lokalne nostalgije. Nekoč je imel prepoznavno rdečo streho in podobe pečenih piščancev, pozneje pa so ga prenovili. Njegov skoraj kultni status potrjuje tudi grafit »I FEEL LANGAŠ«, o katerem je Sobotainfo poročal že leta 2012. Več kot desetletje pozneje ga isti medij še vedno opisuje kot kultni del Murske Sobote, na katerega so vezani spomini več generacij Sobočanov.
Messy Fries: krompirček se vrača na Slovensko cesto
In zdaj se je krompirček kot glavna jed vrnil tudi v središče Ljubljane. Messy Fries je majhen lokal na Slovenski cesti 51, v neposredni bližini Bavarskega dvora, v katerem so se posvetili izključno ocvrtemu krompirčku. Preglasna glasba, ki je odmevala iz prostora, ni ravno prijazno vabila vanj, a ker sem na instagramu spremljala famo, ki jo je ponudnik gradil že pred odprtjem, sem pač morala zaviti tja in preveriti, kaj ponujajo. Naročilo sem zaradi glasbe oddala precej težko, še težje sem razumela osebje, na koncu pa sem le prišla do svojega papirnatega korneta velikosti M, napolnjenega z vročimi, dvakrat ocvrtimi krompirčki.
Jedilnik je zasnovan tako, da krompirček ni priloga, ampak glavna jed. Osnova so hrustljavo ocvrti krompirčki, ki jih nadgradijo z različnimi omakami in dodatki – od sirnih in mesnih do bolj pikantnih kombinacij. Na voljo so različne velikosti, med bolj opaznimi pa je porcija XXL, ki vsebuje več kot kilogram krompirja s tartufi in zanjo odštejemo skoraj 20 evrov.
Lahko bi rekli, da gre za koncept loaded fries, bogato obloženega pomfrija, pri katerem si klasični prigrizek nadene podobo konkretnega obroka. Ponudba je namenoma igriva in malo »messy«, kar nakazuje že ime lokala: krompirček prelivajo z omakami, dopolnjujejo z različnimi dodatki in strežejo v kombinacijah, ki imajo s preprostim pomfrijem iz nekdanjih kioskov skupno predvsem osnovno sestavino.

Od uličnega prigrizka do gostinskega trenda
Messy Fries pa ni osamljen primer. Tako imenovani loaded fries niso le trenutna domislica posameznih lokalov, temveč del širšega gostinskega trenda. Na Intergastri, velikem strokovnem sejmu za gostinstvo in hotelirstvo v Stuttgartu, so jih v pregledu trendov za leto 2025 skupaj z bao bunsi in mehiškimi pečenimi koruznimi storži oziroma elotes navedli med jedmi, ki doživljajo sodobni preporod. Nekoč preprosta ulična hrana se vrača v bolj dodelani, na oko privlačni in gastronomsko nadgrajeni obliki.
Trend se nadaljuje tudi v letu 2026. Po podatkih ameriške raziskovalne družbe Technomic, ki spremlja dogajanje v gostinstvu in ponudbo na restavracijskih jedilnikih, ima loaded fries danes na jedilnikih več ponudnikov kot pred petimi leti. Njihova privlačnost je predvsem v prilagodljivosti: isto osnovo je mogoče kombinirati z različnimi omakami, mesom, siri in zelenjavo. Hkrati so takšne jedi izrazito vizualne, primerne za deljenje in skorajda ustvarjene za družbena omrežja.
Morda se je torej krompirček, ki smo ga nekoč jedli iz papirnatega škrniclja pred anonimnim rdečim kioskom, le vrnil v novi preobleki. Tokrat z imenom, blagovno znamko, obilico omak – in instagramom.
