La Rue Patisserie: zgodba mladega slaščičarja, ki je po požaru znova zgradil svojo vizijo v centru Ljubljane

Ljubljana je bogatejša še za eno butično slaščičarno, za katero stoji prodorni slaščičar Klemen Jančič, ki kljub svoji mladosti, šteje jih šele šestindvajset, že več let samozavestno stopa po lastni poslovni poti.
Klemen je svojo slaščičarsko pot začel tlakovati že na srednji slaščičarski šoli, kjer si je klop delil s prijateljem in današnjim sodelavcem Matijo Ahlinom. Po zaključku šole sta jo skupaj mahnila na prakso v deželo slaščičarstva Francijo. »Tri mesece sva delala in se učila pri enem najboljših slaščičarjev v Strasbourgu, Thierryju Mulhauptu, torej v njegovi slaščičarni, pekarni in čokoladnici. Izjemna izkušnja, a v Franciji nisem želel ostati.«

Bilo pa je očitno dovolj, da si je doma drznil začeti samostojno poslovno pot. Najel je poslovne prostore, uredil delavnico in začel, a že po pol leta je vse izginilo v uničujočem požaru. Morda se kdo še spomni, konec leta 2021 je v Vižmarjah pogorel poslovni kompleks s Klemnovo delavnico vred. Ker se očitno nikoli ne preda, se tudi takrat ni. Še zlasti ker se je zgodilo nekaj za današnje čase izjemnega. Ljudje, tudi popolni neznanci, ki se jih je dotaknila zgodba mladega slaščičarja, so namreč zbrali kar 25.000 evrov, s čimer je opremil novo delavnico, tokrat v Trzinu.
A ker je želel delovati v Ljubljani, ima danes slaščičarsko delavnico, v kateri je urejen tudi prijeten prodajni kotiček na obrobju mesta, na Brodu, od konca lanskega leta pa še lično slaščičarno na Bregu, prav v centru Ljubljane. Kot pravi, se je pojavila priložnost za najem prostora. Sprva je okleval, potem pa so združili moči s kavarno Kofi Brejk, ki deluje v Zalogu. V slaščičarni La Rue Patisserie poleg kruha in sladic postrežejo tudi izvrstne kave, ki se odlično podajo k pecivu.


Diši po cimetu, čokoladi in kavi
Delo v pekarni si Klemen deli z že omenjenim prijateljem Matijo, ki se je izmojstril v pripravi sladic, medtem ko je Klemen prevzel peko kruha in rogljičkov. Pri tem uporabljajo sestavine slovenskega porekla, moko iz različnih mlinov, mleko, maslo, jajca in drugo kupujejo od kmetov, marmelade pripravljajo sami iz sadja, ki ga prav tako kupijo pri domačih kmetih.
Kruh, po katerem diši iz Klemnovih peči, je pripravljen iz bele in črne pšenične ter ržene moke. Ves je narejen z drožmi, ne glede na to, kakšno moko zamesi in v kakšni obliki je kruh. Pravi, da ga proces priprave sprošča, rezultat pa so odlični beli ali polbeli kruh, s semeni ali brez, rženi ter črni, oblikuje francoske bagete, fokače, hlebce in štruce, tudi ekstremno velike. »Pečemo tudi 8-kilogramske hlebce, ki jih prodajamo po kosih, kar je pri kupcih naletelo na dober odziv,« pojasni sogovornik. Že skorja prav vseh je vabljiva, hrustljavo zapečena, nekatere tudi prav umetelno okrasi, preden gredo v peč.

Od zapečenega kruha stopimo k masleno nežnim rogljičkom, ki jih polnijo z različnimi nadevi, na primer maskarponejem ali domačim malinovim želejem. Sadje je tudi sicer pogosta sestavina njihovih sladic, zlasti sezonsko, pozimi pa dišijo predvsem po čokoladi, cimetu, lešnikih, tudi višnjah in kavi. Med sladicami Klemen posebej omeni tipično francoske eklerje, ki jih Matija pripravlja po svojem receptu, napolni pa jih s puhastimi nadevi iz vanilje, čokolade, karamele. Pa seveda torte, po večini narejene na osnovi kreme, ki pa združujejo tudi biskvit in povezujejo več slaščičarskih tehnik. Predvsem pa z Matijem nenehno raziskujeta, razvijata nove tehnike, ustvarjata recepte in se strastno učita.
