Letna kuhinja sredi enega najlepših slovenskih vrtov

Neverjetno. S klicajem. Ko sta začenjala, sta bila ne le brez vsakega vrtnarskega znanja, temveč tudi brez posebnega interesa: najprej sta zasadila nekaj dreves, ker je na sicer golem vrhu, kjer sta si po poroki ustvarila dom, prepišno. Od tedaj je minilo kakih trideset let, projekt je eskaliral in Lidija in Peter Knavs sta od zelenjavnega vrtička in tolmunčka pred vhodom napredovala do okrasnega vrta, ki obsega približno hektar.

Letna kuhinjica je blizu hiše, a hkrati tako potopljena v ta zasebni arboretum, da je skoraj nevidna. FOTO: Karina Cunder Reščič

Obiskovalcem, ki jih prav rada sprejmeta, če se prej napovejo, se kar povesi čeljust od množice različnih rastlin, ki tu radostno živijo druga ob drugi in ki sta jih že zdavnaj nehala šteti. Lidija Knavs misli, da imajo samo javorjev kakih sedemdeset različnih! Predvsem pa so obiskovalci osupli ob spoznanju, da sta za vse – sama. S tem vrtom sta Knavsova postavila spomenik zvezi dveh ljudi, ki ju je hobi združil, življenju v dvojini, ki se dopolnjuje. Začelo se je tako, da je imel Peter interes bolj za drevje, Lidija pa za cvetje, zdaj ta ločnica sploh ni več jasna, oba imata strast do vsega, se zdi.

Skoraj hektar in ni centimetra, ki ne bi bil pedantno urejen – še traktor ima za garažo depandanso, ki bi jo prej prisodili kakemu glampingu. FOTO: Karina Cunder Reščič

Postavila sta tudi spomenik dobri organizaciji in pridnosti, zaradi katerih opravita delo, ki bi verjetno zahtevalo celo skupino vrtnarjev. Vsaj eno ločeno obeležje pa bi si zaslužil še gospod, ki ne le da sprejema strasti svoje žene do rastlin, ampak vsemu daje okvir s skalami, ki jih vlači iz gozda. Škoda, da je bil tako imenovan že nekdo v Svetem pismu, kajti tudi naš gostitelj bi si zaslužil vzdevek Peter Skala.

Letna kuhinja, ki se skriva v enem najlepših slovenskih vrtov. FOTO: Karina Cunder Reščič

Kuhinja nadomestila nekdanjo lopo

Fotografije, ki jih vidite tu, ne povejo dosti o tem vrtu – potreben bi bil posnetek z dronom, kajti gre za preplet otočkov, potez, ki jih uokvirjajo skale iz bližnjih gozdov, potk, vodnih motivov. Za preplet drevnine in grmičevja, trajnic za poudarek, negovanih potk. In v enem od takih otočkov je zasidrana letna kuhinja – tudi večinoma delo Petra Knavsa.

Nadomestila je nekdanjo lopo, kakih deset let bo že tega, kar so jo končali, pripoveduje gostiteljica. »Mi smo ljudje, ki so ves čas zunaj. Prva zamisel je bila, da bi bilo dobro imeti neki kotiček, kjer si lahko skuhamo kavo.« Vloga te letne kuhinje, skratka, ni dekorativna: v njej zdaj poteka vsa poletna kuharija, tudi tista za shranke, tu se vkuhavajo sokovi in marmelade, pravkar je v delu rdeča pesa. Kuhinjica je tudi prostor za piknike s sorodniki, sezono navadno odpre prvomajski, ni pa zanemarljiva niti pozimi, ko lahko deloma ponudi začasno streho za vrtne pripomočke in drugo opremo, potrebno za vzdrževanje.

Znova nas je navdušilo kamnito korito, zemeljski toni in uporaba starih kuhinjskih dekoracij. FOTO: Karina Cunder Reščič

V tej letni kuhinjici ni ničesar, kar bi očesu delalo nasilje: vse je čas že udelal, obrusil robove, odvzel moč barv, tako da je občutek organski in pomirjujoč. Tako kot v prejšnji letni kuhinjici, ki smo jo predstavili, nas je tudi tu izjemno navdušilo kamnito kuhinjsko korito, ki pa ni klesano, ampak je sestavljanka iz gladkih kamnov, prinesenih iz okolice.

Da bi v resnici razumeli ta vrt, bi ga morali slikati z dronom, tako je razgiban in velik. FOTO: Karina Cunder Reščič

V Loškem Potoku se jesen pokaže že kar zgodaj septembra in takrat je ta vrt po prepričanju mnogih, tudi lastnice, najlepši, saj zažari več kot sedemdeset različnih javorjev. FOTO: Karina Cunder Reščič

Tudi dekoracija je točno taka, organska, vsa ima sled uporabe in človeške roke. Veliko je družinskih gospodinjskih predmetov, ki so jih rešili, ko so podrli nekdanjo domačijo, saj je lastnica opazila, kako lepo se ta slog vklaplja v celoten kontekst vrta. Pozneje so dotok dekoracij poganjali prijatelji, ki so jih prinašali kot darila, in lastnica je marsikaj našla tudi na bolšjakih. Posebej pa omeni omarice, ki so predelava in reciklaža starih družinskih omar. Veliko je lončevine in protja, recimo košaric, tu je manjša zbirka starih čajnikov in dekorativnih steklenic, ki se jim je včasih reklo kjantarice. Odprt strop so popestrili s šopi dekorativnih suhih vej. Tudi tu je na mizi vedno sveže cvetje.

Stari predmeti so našli svoj prostor FOTO: Karina Cunder Reščič

Ko se oko sprehodi po detajlih, se ustavi na oknu: sprva ni bilo zastekljeno, zato je prek bližnje rebri kar precej vleklo. Dodali so steklo, Peter Knavs pa se je dobro znašel: okvir je zakrivil kar iz srobota in prav imenitno paše. Miza in klopi so seveda masivne, zanimiva pa je tudi uporaba zidakov, tako za žar kot kuhinjski del, še zlasti pa v ornamentih, s katerimi so dodelali tla.

***

Vrtnarji so prijetni ljudje. Vedno so na lovu za lepoto, za drobne čudeže narave – pa tudi za prijetnost. To, da si ta vrt lahko ogledate, če prej pokličete, ni bilo zapisano kar tako. Če pa že boste tam, preštejte še najrazličnejše kotičke za posedanje, ki sta jih zakonca Knavs vgradila v vrt. Ob vsakem bi bil lahko še napis: »Sedi in se čudi.«

Sedežna garnitura, kakršne nima nihče: za mizo služi ogromna ravna skala, kakršnih je v teh koncih naše dežele najti kar nekaj. To je najljubši kotiček Lidije Knavs za posedanje. FOTO: Karina Cunder Reščič