Logarska dolina, hotel Plesnik in nova energija kuharskih mojstrov: zgodba o ponovnem začetku
Logarska dolina je v drugi polovici osemdesetih let postala krajinski park, kar je glede na lepoto okolja, ki se odpre pred očmi obiskovalca, povsem – naravno. Še zdaleč pa je turisti niso odkrili šele takrat: letos so namreč zaznamovali sto petdeset let, odkar v tem čudovitem kotu Slovenije gojijo turistično ponudbo.
Neločljivo je s to zgodbo povezana tudi družina Plesnik, s svojo dolgo zgodovino. Lokalni viri navajajo, da so sobe za planince ponujali že proti koncu sedemdesetih let v devetnajstem stoletju, prvi hotel pa je odprl med obema vojnama Franci Plesnik. Imel je šestdeset sob in svojo restavracijo. Druge svetovne vojne ni preživel, saj je bil, kot tudi mnoge domačije na tem koncu, požgan.
Trideseta obletnica, ki jo je hotel proslavil letos, se nanaša na ponovno odprtje, leta 1995, pod taktirko Martine Plesnik. Po tridesetih letih, so ugotovili, pa je čas za poživitev, za prepih in drugo energijo, kar je prinesla nova direktorica, vedra Urška Kolar. Za leto, ki se zdaj izteka, so pripravili toliko novosti in prireditev, da je bilo že skoraj nemogoče slediti. Ampak dejstvo je, da so se oči Slovencev znova uprle v hotel, ki ima enega najlepših razgledov v Sloveniji: na gorski venec Brane, Planjave in Ojstrice, pa celo svojo drevesno znamenitost, gorski brest osamelec, ki raste na pašniku sredi te imenitne vedute.
Pred tridesetimi leti
Ko so v Logarski dolini leta 1995 odpirali novi hotel, je bil Janez Bratovž polno zaposlen s tem, da je poskušal biti uspešen s svojo prvo restavracijo v Radomljah. Tri leta prej jo je uredil kar v prostorih nekdanjega bifeja, ves zagnan in ambiciozen, saj se je vrnil iz tujine in želel tudi doma posel voditi na enak način, ko je videl tam. Tako kot je bil Plesnik za tiste čase ena prvih lastovk, ki so napovedovale vzpon butičnega turizma, je Bratovž med prvimi Slovence navajal na fine dining – ob tem, da je bil takrat avantgarden že krvav biftek.
In tako je čas tekel za oba: za hotel in za kuharja. Bratovž se je pred dvema letoma upokojil. Ko je simbolično predajal štafeto sinu Tomažu, je v sobanah Plečnikove palače, kjer je restavracija JB, donela pesem My way. No, pa se je še upokojil na svoj način: tako, da je zavzel novo kuhinjo, pri Plesnikovih v Logarski dolini, kjer se je s svojimi izkušnjami pridružil mlademu Tomu Čoparju, šefu kuhinje. Tridesetletnici sta prav posrečeno sovpadli, in ko smo obiskali hotel, je tam vladala res dobra energija.
Rezultati so že tu. Letos so dobili zeleno zvezdico za trajnostno kuhinjo – te so sicer pred kratkim pri Michelinu zelo na tiho kar odstranili kot kategorijo nagrade, ampak v Plesniku se lahko še vedno tolažijo z mislijo, da je vsaj nekdo opazil njihova prizadevanja. Poleg redne ponudbe so uvedli še fine dining, predvsem pa so se zelo poglobili v lokalno kulinarično izročilo. Novo vlogo v kuhinji so dobile jedi, ki jih je med vojnama tu kuhala Marija Plesnik, na primer njen biftek, povprašali so naokoli, kdo se spominja zanimivih starih jedi, in posodobili beračevo torbo (recept smo objavili pred kratkim), pa razmislili o tukajšnjih polnjenih testeninah: grušavih žlinkrofih. To je tudi jed, ki je bila tako posebna, da nam je od vseh, ki smo jih pokusili pred objavo v OK, ostala v najboljšem spominu: nenavadna kombinacija sladkega in slanega, tolažeča, krepka jed, ki ti poda roko ... In tu se je izkazala vsa kilometrina Janeza Bratovža, ki je običajno zabelo, na maslu popražene drobtine z medom, zamenjal z ocvirki s smetano. Okus je izjemen, z vami pa ga delimo tukaj.
Veselje do dela
Ta nova energija, ta splet mladega in zrelega, nov zagon ... v takem okolju je prijetno biti, pa tudi če samo za en dan. Kar ponese te, da se še sam veseliš novih začetkov, čeprav je to samo januar. Pa še nekaj nam je bilo strašno všeč v tej zgodbi: delavnost. Pravzaprav veselje do dela. Janezu Bratovžu, potem ko je več kot trideset let stal za štedilnikom, tega ne bi bilo treba. Lahko bi izbral drugo pot, se tu in tam pokazal v JB in mladim dajal občutek, kako bi on vse naredil drugače. Kajti to se pogosto zgodi, največkrat čisto nehote, to je pač lastnost vseh staršev. Namesto tega je šel raje v novo kuhinjo, da lahko vsak dela po svoje.
Da ima v glavi samo kuharijo, je pa jasno. Ker se že tako dolgo vozi v Logarsko dolino, so ga doma vprašali, ali gre kdaj v spa, ki ga imajo v hotelu, v tisti lepi zunanji bazen. Nikoli, je odvrnil. Samo dela. Bo že držalo. Ko smo slikali jedi za to zgodbo, je slonel na ograji balkona in govoril, potem pa nenadoma umolknil, kot bi ga odrezal. Vsi smo pogledali, kaj se je zgodilo, in videli, da strmi nekam v tla pred poslopjem, nakar je zaprepadeno rekel direktorici Urški: »A si ti vedela, da imamo v bazenu dve živi ribi?«
Preberite še:
Več iz te teme:
Naročite se na e-novice:
- Ocvrti piščanec – naši najljubši recepti za nedeljska kosila
- Milka: zimski meni, ki razširi obzorja
- TOP 3 tiramisu sladice za sladkanje med vikendom
- Če imate sladek krompir, je ta juha najboljša možna izbira
- Nega lesenih kuhinjskih pripomočkov: kako pravilno čistiti in oljiti les v kuhinji
- Zakaj Francozi por vedno režejo po dolžini – in zakaj bi ga morali tudi vi