Odprta Kuhinja

Mahorčičeva v Rodiku odpirata enega najlepših butičnih hotelov na Krasu (VIDEO)

Martin Mahorčič in Ksenija Krajšek Mahorčič zgodbo restavracije, ki stoji v jedru kraške vasice Rodik, samostojno oblikujeta nekaj več kot dvajset let. FOTO: Sonja Ravbar
Odpri galerijo
A+   A-
V kraški vasici Rodik nastaja butični hotel z dušo. Ime bo nekaj posebnega, poklon ženskam prejšnih generacij, ki so tu gradile gostinsko zgodbo: od Josefine do Jožice.

Dovolite nam malce vznesenosti: butični hotelček, ki ga dokončuje znana gostinska družina Mahorčič iz Rodika pri Kozini, bo resnično nekaj posebnega. Niso edini, ki so prišli na misel, da bi gostom ponudili tudi sobe – so pa edinstveni po tako osebnem pristopu. Hotel Josefina že zdaj izraža neko posebno umetniško in ustvarjalno energijo. 

Martin Mahorčič in Ksenija Krajšek Mahorčič zgodbo restavracije, ki stoji v jedru kraške vasice Rodik, samostojno oblikujeta nekaj več kot dvajset let. A kakšna dolga družinska zgodovina stoji za njima! Sta četrta generacija, ki na tem mestu gostoljubno sprejema goste – pred stotimi leti so bili to furmani, v 21. stoletju pa prihajajo ljubitelji avtorske kuhinje, ki se naslanja na kraško in zlasti brkinsko tradicijo in sestavine.

Dolgo so v vas po malem hodili tudi Tržačani, ki so poleti bežali pred priobalno sparino. Domačini so se, pripovedujeta zakonca, podjetno celo umikali iz svojih lastnih stanovanj in ponujali starodobni airbnb. Tudi pri Mahorčičevih se je našla kaka soba, se spominja Martin, ki odraščal v gostilni: ne nazadnje so imeli v jedru vasi ogromno poslopje, ki se je raztezalo kakih trideset metrov v dolžino. A tovrstni turizem je sčasoma stopal v ozadje, družina pa je bila osredotočena na gostilno, ki je zrasla ob robu starine, slikovito porasle z divjo trto.

Rodik je zagonetna vasica. V njem je slutnja oddaljene zgodovine, kajti na hribu nad njim je bila rimska naselbina, pa tudi bližine morja in Tržaškega zaliva. FOTO: Sonja Ravbar
Rodik je zagonetna vasica. V njem je slutnja oddaljene zgodovine, kajti na hribu nad njim je bila rimska naselbina, pa tudi bližine morja in Tržaškega zaliva. FOTO: Sonja Ravbar

Levo: Ksenija in Martin Mahorčič predstavljata četrto generacijo gostincev, ki so delovali v teh krajih in so zdaj vsi vpisani na čudovitem družinskem drevesu v veži. Prihaja pa že peta: kuharske ambicije ima hči, najmlajša od treh otrok. FOTO: Sonja Ravbar
Levo: Ksenija in Martin Mahorčič predstavljata četrto generacijo gostincev, ki so delovali v teh krajih in so zdaj vsi vpisani na čudovitem družinskem drevesu v veži. Prihaja pa že peta: kuharske ambicije ima hči, najmlajša od treh otrok. FOTO: Sonja Ravbar

Sogovornika danes pravita, da bi ukrepala že prej, pa sta se bala, kaj bodo rekli gostje, če bodo morali mimo gradbišča hoditi v fino gostilno. Lani so stroji kljub vsemu zarohneli, saj je bilo propadanje starega dela domačije že tolikšno, da se ni bilo mogoče več pretvarjati, da je slikovito in po svoje lepo. Zidar, pripovedujeta, je prišel za štiri mesece – in ostal celo leto. Poslopje je bilo namreč tako dotrajano, da so lahko ohranili le majhen kos ostenja, vse drugo je bilo treba pozidati na novo – in seveda tako, da je videti staro, kajti vaško jedro Rodika je zaščiteno.

Dela še niso čisto končana – a rezultat je že danes tak, da zlahka zatrdimo: to bo eden najlepših slovenskih malih hotelov. Zares butična zgodba, ki jo nad druge primerljive povzdiguje spoznanje, kako močno sta bila lastnika vpletena v to, kakšna podoba je nastala.

V poslopju, ki so ga skoraj na novo sezidali lani (projektantki arhitekture: Sanja Premrn in Špela Batič), kajti staro je bilo preveč uničeno za prenovo, je šest sob v nadstropju, spodaj pa bodo uredili lončarsko delavnico, velnes, veliko jedilnico in sprejemnico. FOTO: Sonja Ravbar
V poslopju, ki so ga skoraj na novo sezidali lani (projektantki arhitekture: Sanja Premrn in Špela Batič), kajti staro je bilo preveč uničeno za prenovo, je šest sob v nadstropju, spodaj pa bodo uredili lončarsko delavnico, velnes, veliko jedilnico in sprejemnico. FOTO: Sonja Ravbar

Najprej ideja o jedi, šele nato krožnik

Na tem mestu je treba nujno povedati nekaj več o Kseniji Krajšek Mahorčič. Tudi ona spada v zanimivo skupino slovenskih chefov, ki so v kuhinjo prišli iz drugih šol in se v resnici vsega naučili sami. Veliko mladih let je posvetila glasbi, diplomirala na fakulteti za javno upravo in potem neke nedelje iz vljudnosti stopila za šank, ko je v gostilni njenega fanta Martina umanjkal natakar. Vse nadaljevanje je mogoče zgostiti v en sam stavek bodoče tašče: »Saj boš drug teden spet prišla, ne?« Sčasoma sta gostilno tudi prevzela, le da so se vloge zamenjale: Martin, ki je šolan kuhar, je prevzel vlogo someljeja, Ksenija pa je izza šanka šla v kuhinjo.

Ksenija Mahorčič je med korono obiskovala tečaj lončarstva. Delavnica bo tudi sestavni del novega hotelčka. FOTO: Sonja Ravbar
Ksenija Mahorčič je med korono obiskovala tečaj lončarstva. Delavnica bo tudi sestavni del novega hotelčka. FOTO: Sonja Ravbar

Hkrati se je izkazalo, da ima močno razvito ustvarjalno žilico, pravzaprav mora biti krepka žila. Različne ustvarjalne stvari so se ji ves čas podile po glavi: potica v kozarčku, na primer, po kateri je postala znana. Med korono pred leti pa si je uresničila še željo in končala obsežen lončarski tečaj. Ob Luki Koširju z Griča, ki je tudi znal narediti kak krožnik, smo tako dobili še enega mojstra za vse plus kuhalnico.

Najbolje ozadje tega malega hotela opišemo z njenim receptom za tatarski biftek in postavitvijo na krožnik. Kulinarični kritik Boštjan Napotnik je prav tega navedel kot tistega, ki si ga je v vsem letu 2025 najbolj zapomnil: »Krasno začin­jena govedina na dnu spektakularno oblikovanega krožnika je prekrita z mahu podobnimi, z bučnim oljem obarvanimi drobtinami mlečnega kruha, iz katerih 'raste' s prahom suhih jurčkov potresen maslen jurček. Ksenija je za to jed sama naredila vse, tudi specialen krožnik.«

Krožnik, ki je bil za kritika Boštjana Napotnika vrhunec njegovih obiskov gostiln v letu 2025. FOTO: Sonja Ravbar
Krožnik, ki je bil za kritika Boštjana Napotnika vrhunec njegovih obiskov gostiln v letu 2025. FOTO: Sonja Ravbar

Takole pa pravi chefinja sama: »Včasih je bilo tako, da sem kupila krožnik in si potem razbijala glavo, kakšno jed naj dam vanj. Zdaj je obratno: zamislim si jed, potem pa sama naredim še primeren krožnik.«

In zdi se, da je bilo tudi s hotelom tako: s soprogom sta si zamislila kraj, kjer bo gost lahko na lep in kulturen način negoval lepe stvari v sebi. S hrano za dušo. Potem sta postavila hišo, ki točno to sporoča. Hotel bo imel seveda velnes – imel pa bo tudi lončarsko delavnico, prepričani smo, da knjižnico, delavnice in bralne krožke, tečaje tradicionalnih rokodelskih veščin, morda zgodovinska srečanja ... To je glavna odlika tega prostora: vsak, ki stopi vanj, nenadoma postane poln zamisli, kaj vse krasnega bi se dalo tu početi, zato je zadnje naštevanje zraslo kar v moji glavi:)

Na dvorišču je prostor dobil tudi majhen vrt, ki ga je zasnoval priznani hortikulturnik Borut Benedejčič. FOTO: Sonja Ravbar
Na dvorišču je prostor dobil tudi majhen vrt, ki ga je zasnoval priznani hortikulturnik Borut Benedejčič. FOTO: Sonja Ravbar

Zgodba hotela

V hotelu bo šest sob, ki imajo pridih narave: ne le pomirjujoči ilovnati odtenki na stenah, tu so še postelje. Te so zares kraljevske in narejene po načrtu Ksenije Krajšek Mahorčič. Sama je našla tudi tapetniško blago s cvetličnimi vzorci, ki jo je spominjalo na vezenine prejšnjih generacij. Sama je narisala obliko vzglavja, sama iz gline oblikovala luči za zraven. Ker je vsa druga oprema sodobna, ji je uspelo nekaj redkega: prostor deluje nežno, ampak niti malo osladno. Je nekako tako, kot če bi v suhi kraški pokrajini naleteli na otoček pisanega cvetja.

Bolj kraljevske postelje še nismo videli. Tapetniško blago je izbrala lastnica sama, tudi izrisala obliko vzglavja. FOTO: Sonja Ravbar
Bolj kraljevske postelje še nismo videli. Tapetniško blago je izbrala lastnica sama, tudi izrisala obliko vzglavja. FOTO: Sonja Ravbar

Gostinci imajo radi, da so stvari lokalne, in – ne boste verjeli – ti dve čudoviti lučki prihajata od njihovih sosedov. FOTO: Sonja Ravbar
Gostinci imajo radi, da so stvari lokalne, in – ne boste verjeli – ti dve čudoviti lučki prihajata od njihovih sosedov. FOTO: Sonja Ravbar

Ksenija in Martin imata prav srečo, da sta se našla, kajti harmonično sodelujeta tudi pri delu. In še več: njuni trije otroci imajo vsi zanimanja, s katerimi bodo lahko dodajali koščke v družinsko zgodbo. Družinsko deblo je, na primer, oblikoval najstarejši sin Erik. FOTO: Sonja Ravbar
Ksenija in Martin imata prav srečo, da sta se našla, kajti harmonično sodelujeta tudi pri delu. In še več: njuni trije otroci imajo vsi zanimanja, s katerimi bodo lahko dodajali koščke v družinsko zgodbo. Družinsko deblo je, na primer, oblikoval najstarejši sin Erik. FOTO: Sonja Ravbar

Najboljša pa je zgodba z valjčkom. Gostiteljica pripoveduje, da je drgnila steno, ki je edina lahko ostala. Bile so pozne nočne ure, potem ko je že končala v kuhinji – ampak ker je trmasta, je vztrajala. Ko je drgnila stare nanose, je našla nekaj lepega: vsaka generacija je za dekoriranje stene uporabila svoj valjček. To so tisti pripomočki, s katerimi se nanesejo vzorčki. »Bom imela pa še jaz svojega,« si je mislila. Primernega, takega, ki bi izražal prav njeno osebnost, je iskala povsod, našla v Nemčiji celo specialista, ki bi ji ga izdelala za tisoč evrov. Potem pa je nekega dne stopila k sosedu Boštjanu, pri katerem kupuje med – in ga zagledala. Na steni garaže je bil vzorček, da si boljšega ne bi mogla zamisliti. Kar je iskala drugod, je bilo ves čas v njeni vasi. Vzorček zdaj krasi hodnik novega hotela.

Rodik: med legendami, jamami in domišljijo

Rodik je zagoneten kraj. Stoji v kotu naše dežele, ki danes ni hudo oblegan, nekako med Kozino in Divačo, med zgodbami o Škocjanskih jamah (Martinov prednik je eno lastnoročno odkril) in rimskim gradiščem, kjer so domovali Rundikti. Podoben občutek je v vasi na primer pri vinarju Aciju Urbajsu, na starosvetnem Rifniku. Malo magičnega realizma je v zraku – prav vse pa je imenitno zajel starejši sin Ksenije in Martina Mahorčiča, Erik: izdelal je velikansko družinsko drevo, ki raste iz slikovite pokrajine. In kdor dobro pogleda, na njej najde vse: od rodiške kače iz legend do pristanka na Luni iz filma Georgesa Mélièsa. In vse vmes. In prav tak je ta hotel: prostor, kjer se preteklost, domišljija in ustvarjalnost srečajo v sedanjosti.

Majhen vrt na dvorišču je delo znanega hortikulturista Boruta Benedejčiča. FOTO: Sonja Ravbar
Majhen vrt na dvorišču je delo znanega hortikulturista Boruta Benedejčiča. FOTO: Sonja Ravbar

Datum Objave: 28.2.2026 ob 06:02

Več iz te teme:

Mahorčič Rodikbutični hotel KrasKsenija Krajšek MahorčičGostilna MahorčičHotel Josefina

Naročite se na e-novice:

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder ReščičLjubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiranja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.