Mahorčičeva v Rodiku odpirata enega najlepših butičnih hotelov na Krasu (VIDEO)

Dovolite nam malce vznesenosti: butični hotelček, ki ga dokončuje znana gostinska družina Mahorčič iz Rodika pri Kozini, bo resnično nekaj posebnega. Niso edini, ki so prišli na misel, da bi gostom ponudili tudi sobe – so pa edinstveni po tako osebnem pristopu. Hotel Josefina že zdaj izraža neko posebno umetniško in ustvarjalno energijo.
Martin Mahorčič in Ksenija Krajšek Mahorčič zgodbo restavracije, ki stoji v jedru kraške vasice Rodik, samostojno oblikujeta nekaj več kot dvajset let. A kakšna dolga družinska zgodovina stoji za njima! Sta četrta generacija, ki na tem mestu gostoljubno sprejema goste – pred stotimi leti so bili to furmani, v 21. stoletju pa prihajajo ljubitelji avtorske kuhinje, ki se naslanja na kraško in zlasti brkinsko tradicijo in sestavine.
Dolgo so v vas po malem hodili tudi Tržačani, ki so poleti bežali pred priobalno sparino. Domačini so se, pripovedujeta zakonca, podjetno celo umikali iz svojih lastnih stanovanj in ponujali starodobni airbnb. Tudi pri Mahorčičevih se je našla kaka soba, se spominja Martin, ki odraščal v gostilni: ne nazadnje so imeli v jedru vasi ogromno poslopje, ki se je raztezalo kakih trideset metrov v dolžino. A tovrstni turizem je sčasoma stopal v ozadje, družina pa je bila osredotočena na gostilno, ki je zrasla ob robu starine, slikovito porasle z divjo trto.


Sogovornika danes pravita, da bi ukrepala že prej, pa sta se bala, kaj bodo rekli gostje, če bodo morali mimo gradbišča hoditi v fino gostilno. Lani so stroji kljub vsemu zarohneli, saj je bilo propadanje starega dela domačije že tolikšno, da se ni bilo mogoče več pretvarjati, da je slikovito in po svoje lepo. Zidar, pripovedujeta, je prišel za štiri mesece – in ostal celo leto. Poslopje je bilo namreč tako dotrajano, da so lahko ohranili le majhen kos ostenja, vse drugo je bilo treba pozidati na novo – in seveda tako, da je videti staro, kajti vaško jedro Rodika je zaščiteno.
Dela še niso čisto končana – a rezultat je že danes tak, da zlahka zatrdimo: to bo eden najlepših slovenskih malih hotelov. Zares butična zgodba, ki jo nad druge primerljive povzdiguje spoznanje, kako močno sta bila lastnika vpletena v to, kakšna podoba je nastala.

Najprej ideja o jedi, šele nato krožnik
Na tem mestu je treba nujno povedati nekaj več o Kseniji Krajšek Mahorčič. Tudi ona spada v zanimivo skupino slovenskih chefov, ki so v kuhinjo prišli iz drugih šol in se v resnici vsega naučili sami. Veliko mladih let je posvetila glasbi, diplomirala na fakulteti za javno upravo in potem neke nedelje iz vljudnosti stopila za šank, ko je v gostilni njenega fanta Martina umanjkal natakar. Vse nadaljevanje je mogoče zgostiti v en sam stavek bodoče tašče: »Saj boš drug teden spet prišla, ne?« Sčasoma sta gostilno tudi prevzela, le da so se vloge zamenjale: Martin, ki je šolan kuhar, je prevzel vlogo someljeja, Ksenija pa je izza šanka šla v kuhinjo.

Hkrati se je izkazalo, da ima močno razvito ustvarjalno žilico, pravzaprav mora biti krepka žila. Različne ustvarjalne stvari so se ji ves čas podile po glavi: potica v kozarčku, na primer, po kateri je postala znana. Med korono pred leti pa si je uresničila še željo in končala obsežen lončarski tečaj. Ob Luki Koširju z Griča, ki je tudi znal narediti kak krožnik, smo tako dobili še enega mojstra za vse plus kuhalnico.
Najbolje ozadje tega malega hotela opišemo z njenim receptom za tatarski biftek in postavitvijo na krožnik. Kulinarični kritik Boštjan Napotnik je prav tega navedel kot tistega, ki si ga je v vsem letu 2025 najbolj zapomnil: »Krasno začinjena govedina na dnu spektakularno oblikovanega krožnika je prekrita z mahu podobnimi, z bučnim oljem obarvanimi drobtinami mlečnega kruha, iz katerih 'raste' s prahom suhih jurčkov potresen maslen jurček. Ksenija je za to jed sama naredila vse, tudi specialen krožnik.«

Takole pa pravi chefinja sama: »Včasih je bilo tako, da sem kupila krožnik in si potem razbijala glavo, kakšno jed naj dam vanj. Zdaj je obratno: zamislim si jed, potem pa sama naredim še primeren krožnik.«
In zdi se, da je bilo tudi s hotelom tako: s soprogom sta si zamislila kraj, kjer bo gost lahko na lep in kulturen način negoval lepe stvari v sebi. S hrano za dušo. Potem sta postavila hišo, ki točno to sporoča. Hotel bo imel seveda velnes – imel pa bo tudi lončarsko delavnico, prepričani smo, da knjižnico, delavnice in bralne krožke, tečaje tradicionalnih rokodelskih veščin, morda zgodovinska srečanja ... To je glavna odlika tega prostora: vsak, ki stopi vanj, nenadoma postane poln zamisli, kaj vse krasnega bi se dalo tu početi, zato je zadnje naštevanje zraslo kar v moji glavi:)

Zgodba hotela
V hotelu bo šest sob, ki imajo pridih narave: ne le pomirjujoči ilovnati odtenki na stenah, tu so še postelje. Te so zares kraljevske in narejene po načrtu Ksenije Krajšek Mahorčič. Sama je našla tudi tapetniško blago s cvetličnimi vzorci, ki jo je spominjalo na vezenine prejšnjih generacij. Sama je narisala obliko vzglavja, sama iz gline oblikovala luči za zraven. Ker je vsa druga oprema sodobna, ji je uspelo nekaj redkega: prostor deluje nežno, ampak niti malo osladno. Je nekako tako, kot če bi v suhi kraški pokrajini naleteli na otoček pisanega cvetja.



Najboljša pa je zgodba z valjčkom. Gostiteljica pripoveduje, da je drgnila steno, ki je edina lahko ostala. Bile so pozne nočne ure, potem ko je že končala v kuhinji – ampak ker je trmasta, je vztrajala. Ko je drgnila stare nanose, je našla nekaj lepega: vsaka generacija je za dekoriranje stene uporabila svoj valjček. To so tisti pripomočki, s katerimi se nanesejo vzorčki. »Bom imela pa še jaz svojega,« si je mislila. Primernega, takega, ki bi izražal prav njeno osebnost, je iskala povsod, našla v Nemčiji celo specialista, ki bi ji ga izdelala za tisoč evrov. Potem pa je nekega dne stopila k sosedu Boštjanu, pri katerem kupuje med – in ga zagledala. Na steni garaže je bil vzorček, da si boljšega ne bi mogla zamisliti. Kar je iskala drugod, je bilo ves čas v njeni vasi. Vzorček zdaj krasi hodnik novega hotela.
Rodik: med legendami, jamami in domišljijo
Rodik je zagoneten kraj. Stoji v kotu naše dežele, ki danes ni hudo oblegan, nekako med Kozino in Divačo, med zgodbami o Škocjanskih jamah (Martinov prednik je eno lastnoročno odkril) in rimskim gradiščem, kjer so domovali Rundikti. Podoben občutek je v vasi na primer pri vinarju Aciju Urbajsu, na starosvetnem Rifniku. Malo magičnega realizma je v zraku – prav vse pa je imenitno zajel starejši sin Ksenije in Martina Mahorčiča, Erik: izdelal je velikansko družinsko drevo, ki raste iz slikovite pokrajine. In kdor dobro pogleda, na njej najde vse: od rodiške kače iz legend do pristanka na Luni iz filma Georgesa Mélièsa. In vse vmes. In prav tak je ta hotel: prostor, kjer se preteklost, domišljija in ustvarjalnost srečajo v sedanjosti.
