Manca Korelc: ekstremna iskalka vode

Komur ta zgodba ne bo v navdih, mu ni pomoči: Manca Korelc se je pred leti odločila, da bo obiskala vsa slovenska jezera. Do zdaj jih je obredla že 1112 in je več kot primerna avtorica za knjigo, ki te dni prihaja med ljudi: The Slovenia Lakes. Izbrala je 101 jezero in ga predstavila v kratki zgodbici, z bogato fotografsko opremo. Ravno prav turizma in ravno prav avtorice je v tem. To zgodbo pišemo zato, ker ima vsaka stvar svoj antipol, tudi hrana – je zgodba o tem, kaj hrani dušo in ne želodec, in o tem, kdaj je dovolj ena banana.

Manca, glede na trud, ki ga že tri leta vlagate v projekt Moja jezera – obstaja namreč že od začetka leta 2017 –, bi vam res privoščila največjo nagrado: da najdete kak še neodkrit vodni biser in ga sami poimenujete. Je v knjigi kaj takega, na prvi pogled so v kazalu bolj kot ne znana imena?

Kadar pridem do jezera, ki nima uradnega imena, ga vedno poimenujem, ampak tako, da ga bodo ljudje lahko našli, najpogosteje po kraju. Recimo nad Logom pod Mangartom so domačini zabetonirali del toka rečice in nastal je tolmun, ki ga imenujem Gorejca, po potoku. Sicer pa moram reči, ko ravno omenjate izbor: dolgo sem se borila s tem vprašanjem. Na koncu sem sklenila, da ne bi bilo prav, da objavljam jezera, ki so v zasebni lasti, in zato knjiga izhaja tudi brez opisa ribnika, ki se je trdno zasidral v moje srce ...



Koliko je v Sloveniji pravih, torej dovolj velikih jezer? Kdo sploh, razen vas, to popisuje?

Podatek, da je v Sloveniji skoraj 10 tisoč stoječih voda, sem prejela od Inštituta za vode.

Ko slišim, kako pripovedujete o svojih poteh, vidim, da voda pravzaprav zelo hrani vašo dušo. Od kakšnih izletov in obiskov odnesete največ?

Najraje imam majhna jezera, »sredi ničesar« in s čim manj obiskovalci. Glede na to, kako delujem v svoji poklicni karieri – vodim delavnice in sem nenehno med ljudmi, pa še z LinkedInom, ki je tudi sredstvo povezovanja, se ukvarjam –, sem presenetljivo introvertirana. Potrebujem samoto in tišino in vse bolj se mi zdi, da so te moje poti iskanje odgovorov na vprašanja, ki so v meni od otroštva.

Mogoče hočem dati ime nekaterim dogodkom, težavam, demonom, ki jih ima vsak od nas, tako kot sama počnem z jezerci, bajerji, kali, celo mlakami: najdem jih, čeprav so skriti, na zemljevidu morda neznatni, in jim dam ime, pa čeprav je samo delovno. Dam jim mesto, povem, kam ljudje lahko pridejo, in potem sami dajo svojo lepoto krajini, ki jih tam pričaka. Hodoško jezero, na primer: ime je sicer imelo, ampak to je tako odmaknjen konec Slovenije! Nobenih slikovitih gorskih vencev, praznina, ravnina, nobenega lokalčka.

Vendar sem jaz v tej samoti, ki jo zmotijo samo vidre, videla, da je to prazno platno in bom lahko jaz, iz sebe, nekaj dela jezeru, ne ono meni. Ni tako kot na primer Jasna nad Kranjsko Goro, kamor samo sedeš in je že vse tam: vršaci, kristalna voda, gostilna ...



Poletje odhaja in hočemo užiti še zadnje počitniške dni z lepimi izleti, ki bodo postali trajen spomin. Svetujte nam, ker vidim, da imate posebno občutljivo dušo: katera pa so slovenska jezera, kamor lahko gremo, ki imajo recimo temu infrastrukturo, hkrati pa niso kričava, komercialna in prezasedena?

Takoj mi pride na misel jezero Črnava pri Preddvoru, tudi zato, ker sem bila pred kratkim tam, saj smo zaradi knjige morali ponoviti nekaj fotografskih prizorov. To jezero je obljudeno, ob njem je lokalček, lahko si sposodiš čoln, lahko plavaš, se sprehajaš po drevoredu. Tu si, menim, lahko vsaj nekaj ur, če ne kar ves dan. Naslednje je Planšarsko jezero na Jezerskem, ki meni zelo ustreza po energiji, ki jo izžareva. Sploh ni malo ljudi, ampak vseeno nad krajem leži mir. Mene drugi obiskovalci ne motijo, če ni množica, odbija pa me hrup. Blejsko jezero, čeprav je čudovito in sem bila v zadnjem času pogosto tam, ker smo potrebovali fotografijo za naslovnico, mi ni prijetno. Tu je narava izgubila svojo moč. Bohinj je že bolj razpotegnjen in ne občutiš mase.

Deklarirate se kot zagnana ljubiteljica kave. Bodimo realni, najbrž tudi vam paše, potem ko grizete kolena na kolesu, sesti nekam v senco na breg in čakati, da nekdo pred vas postavi mamljivo skodelico ...

Seveda, da ne bo pomote: res nisem zazrta samo v kraje, ki so čisto na koncu sveta, in prav to s kavo sem nazadnje z velikim užitkom naredila ob Braslovškem jezeru. Subjektivno je: včasih človek potrebuje samoto, drugič, da je med ljudmi in gre zato na Bukovniško jezero v Pomurje. Včasih želiš pojesti banano na kamnu ob cesti, spet drugič te mika pica. Včasih hočeš samo dolgo hoditi in se odpraviš do Krnskih jezer in najdeš jezero v Lužnici – tri ure v eno smer.

Ali nas lahko poučite – ko ravno omenjate banano –, kako je s hrano, kajti vaše kolesarjenje je na trenutke izletniško in turistično, po drugi strani pa zmorete tudi ekstremne podvige. Kaj jeste na teh poteh?

Nisem ravno zgled in primer, ki bi mu lahko sledili. Edino, kar se mi zdi zares pomembno, je, da imamo vedno na voljo dovolj vode, ampak še tu imam zdaj ponavadi potuho v obliki avtomobilskega spremstva in mi skoraj ničesar ni treba voziti zares s sabo na kolesu. Glede hrane pa nimam kakšnega sistematičnega odnosa: energijskih ploščic sem se prenajedla in zelo pogosto se zgodi, da je vse moje načrtovanje usmerjeno v to, kako bom do jezera s kolesom sploh prišla.

Ker pa jih, povrhu, zaradi svoje narave poskušam obdelati največ, kar se da, pogosto čisto pozabim na hrano in se zanašam na to, da se bom nekje ob poti ustavila in kaj pojedla – tako da po malem spoznavam tudi gostinsko ponudbo po Sloveniji. Za prvo pomoč vzamem s seboj kako banano, kadar je zelo vroče, pa mi izjemno prav pride, da se ob poti ustavim na sladoledu. Razmišljam pa, zdaj, ko ste me pobezali s tem vprašanjem: nikoli ne jem ob jezerih, pa ne vem, ali zato, ker ni gostiln, ali sem jaz morda vedno lačna ravno na poti med enim in drugim.

Slovenska jezera v enem dnevu

Če smo zelo ohlapni z definicijami, kaj je jezero, jih je v Sloveniji s kolesom v enem dnevu mogoče obiskati 55, meni Manca Korelc: tako je bilo, ko je kolesarila do vseh stoječih vod in vodic v Mariboru in nadaljevala do Račkih ribnikov, ki jih je sedemnajst. Gre za enajst ur kolesarjenja, ob vsem tem pa na koncu ni bila zdelana od poganjanja pedalov, ampak iskanja motivov za slike in strahu, da jih navsezadnje sploh ne bo več ločila med seboj. Ji je uspelo do vsakega posebej razviti odnos? »Kje pa! Tudi v mojih očeh je marsikateri zgolj in samo voda. Vsako jezero fotografiram in pogosto ne najdem niti enega detajla, ki bi prizor naredil lep, ponavadi so že barve mrtve, lovsko rjave. Kakšno jezero je res samo za številko, poetičnih besed ne najdem in se od njega poslovim z mislijo, oprosti, ampak kako si pa ti grdo! Tako pač je v življenju: nekatere stvari te prevzamejo, druge ne (smeh).«

Jezera s posebnim poudarkom: takšno, ki ...

• ... bo navdušilo otroke: Podpeško jezero, Šobčev bajer


• ... bo v nas prebudilo pesnika: Jezero na Zvohu


• ... je najprivlačnejše za kopanje: Velenjsko, Bohinjsko, Kočevsko, Soboško


• ... bo čez nekaj let najverjetneje pozidano: Zeleno jezero (Kidričevo)


• ... bi potrebovalo gostinski lokal: Gradiško jezero (Lukovica)


• ... bi se moralo znebiti nekaj krame: Ivarčko jezero – znebiti se mora čakanja na prenovo in ... nekoga, ki bi ga upravljal


• ... je najlepše med mestnimi jezeri: tisto v Ilirski Bistrici mi je zelo lepo, Mariborski ribniki


• ... je v obliki srca: Vodotočno jezero

O knjigi

Dvojezična knjiga (v slovenščini in angleščini) je oda jezerom, v kateri spoznate skoraj vse, kar morate vedeti o jezerih Slovenije. V njej boste našli izbrano 101 jezero v vseh naših regijah s fotografijami in informacijami, ki jih potrebujete za naslednji izlet. Knjiga vas bo spodbudila, da na jezera gledate drugače, morda bolj poetično, zagotovo pa bolj občudujoče. Avtorica vas na koncu povabi na devet izletov in tri kolesarske ture. In na izlet s kolesom, da spoznate o jezerih tudi tisto, kar še ni odkrito. Ugotovili boste, da jezer ne obiskujemo, marveč jih doživljamo.