Marija Sosič: ženska, ki je vsak dan nahranila tisoč ljudi (in svojo družino)

Zasledili smo fotografije pomlad­nega vrta, ki jih je na facebooku objavila njena hči, s pripisom, da zanj skrbi 91-letna mama Marija. Takrat, ko smo drugi vrtnarji še teoretizirali in znašali na kup seme, je imela že vse posajeno, opleto, med tulipani so rasle prve solate. Včasih je treba zaupati intuiciji: začutili smo, da gospa, ki v tako zrelih letih živi tako aktivno in radostno, zagotovo lahko pove kaj zanimivega in življenjsko modrega.

A zgodba, ki nam jo je Marija Sosič pripovedovala ob skodelici kave, nas je pustila skoraj brez besed: je slika generacije žensk, ki so na svojih ramenih nosile garaško službo in hkrati družino, a o tem niso nikoli govorile kot o junaštvu.

Marija na svojem skrbno urejenem vrtu. FOTO: Mateja Delakorda

Otroštvo v skromnosti, mladost v odgovornosti

Marija Sosič se je rodila v Otlici, potem pa so se preselili v Jakuline pri Šmarjah, v hribe, pravi, to je tam, kjer se Vipavska dolina sreča s Krasom. Domača hiša je danes neke vrste znamenitost, saj se je tam rodil Matija Vertovec, eden od zgodovinskih mož slovenskega vinogradništva. Ampak takrat to še ni bilo tako znano, kot tudi vasice, nanizane v slikovitem gričevju, ki se dviga nad Ajdovščino, še niso bile današnji butični biseri, ampak zgolj zavetje družin, ki so se pogosto težko prebijale. Vino, ki so ga prodajali na rinfuzo, in nekaj malega drugih kmetijskih pridelkov je tudi za družino Marije Sosič pomenilo glavni vir preživetja.

Življenje je bilo trdo. Pet otrok in mama, oče je umrl. Ko je Marija, druga po vrsti, dorasla, se je zaposlila v dolini in tako pomagala skrbeti za vso družino: »Moja plača je šla v hišo.« Prvega šihta se spominja brez vsake zamere, a danes česa takega ne bi počel nihče več: da je lahko bila natakarica v Ajdovščini, je pešačila v dolino dve uri. Izmene si je organizirala tako, da je delala en popoldanski in takoj zatem dopoldanski turnus, prespala pa kar v bifeju, pod pultom. »Včasih so mi sestre naslednji dan, ko sem se peš vračala domov, pritekle naproti, ker sem prinašala štruco kruha,« se spominja. Tako je bilo kakih deset let, malo se je vmes popravil le prevoz, ko ji je sestrična iz Trsta podarila kolo: vsaj navzdol je šlo hitreje.

Po desetih letih se je odločila zamenjati službo – zdi se, da je svojemu prvemu delovnemu mestu zamerila le to, da zanjo ni bilo ne praznika ne nedelje. Zaposlila se je v tovarni Tekstina, eni od številnih, ki so tisti čas, v šestdesetih je moralo biti, držale pokonci utrip cele regije in dajale delo na tisoče ljudem. Gre za eno najstarejših tekstilnih industrij pri nas, začetki segajo skoraj dvesto let nazaj. Skupaj z nekaterimi drugimi tedanjimi velikani z živilskega, lesnega in gradbenega področja so narekovali življenje v dolini. Kot se spominja sogovornica, pa ni šlo le za delo: to so bili sistemi, kjer je bilo poskrbljeno za stanovanja, počitnice, kulturo in šport, tudi hrano v menzah. Šlo je za občutek pripadnosti in povezanosti.

Marija Sosič pripoveduje o življenju v Vipavski dolini: o industrijski preteklosti, pa tudi o tem, kakšna je tu narava: včasih piha tako močno, da z vrtičkov dobesedno odnese prst, pravi. FOTO: Mateja Delakorda

Med bifejem in menzo: tri desetletja v Tekstini

Marija Sosič je tudi v Tekstini sprva delala v bifeju s hladnimi malicami. Potem pa so ugotovili, da je tisoč ljudi dnevno težko nahraniti s sendviči in sladkarijami. Opravila je nekaj tečajev in postala vodja, ko so ustanovili menzo. Tam je delala do upokojitve, torej kakih trideset let. Kakšen pa je bil delovnik? Vsak dan je bila v službi točno dvajset minut do štirih zjutraj, pravi, kajti ob šestih so že delili prve malice. Kuharic je bilo – za vse te tisoče obrokov – pet in kuhale so vse po vrsti: zrezke, polpete, predvsem pa jedi na žlico, klasiko delavskih malic. »Najbolj priljubljena je bila pašta z golažem: kuhane testenine, paradižnik, povrhu pa malo golaža, da je bilo zraven še meso,« pripoveduje.

Ko se je vrnila s šihta, je skuhala še doma, potem pa se je posvetila hiši in vrtu: »Meni je to bilo lepo. Me ni obremenjevalo. Sem bila zdrava in sem bila mlada in sem rada delala.« Na vrtičku, ki ga še danes vzdržuje v res dobri formi, je pridelovala zelenjavo ne le za družino, ampak tudi fabriko – takrat je bilo tako, da so lahko za menzo prodajali tudi manjši pridelovalci. Še dandanes, pripoveduje, ima seme solate, ki jo je gojila takrat, in ga sproti shranjuje – kar pomeni, da je krepko prekoračilo abrahama tudi to. Gospa Marija pravi, da je ta solata zanjo nepogrešljiva.

Ko je vse uredila, pospravila, pa je našla čas, da se je predajala še svoji veliki strasti: izvezla je kakih šestdeset gobelinov, ki zdaj krasijo hodnike hiške na obrobju Ajdovščine. Vse v malem domu je izrazito urejeno, gospa Sosič ne popušča pri redu: še med našim obiskom je strogo pogledala nekaj listov, ki jih je veter nanesel na prej pometen dovoz.

Njen dom je ne le urejen, ampak tudi lep: Marija Sosič je izvezla več kot šestdeset gobelinov. FOTO: Mateja Delakorda

Mama, ki ni nikoli potožila

»Mama je nekaj let za tem, ko smo se priselili v to hišo, ostala sama, vdova pri 46 letih. Oče je bil srčni bolnik in bolezen ga je dohitela in spodnesla konec sedemdesetih. Bratu in meni ni nikoli nič manjkalo in dolgo o tem sploh nisem razmišljala, kajti mama se nikoli ni niti z besedico pritožila. Nič ji ni bilo težko. Šele danes, ko o tem razmišljam, spoznavam, kakšni borci so morali včasih biti ljudje – in kako so bili srečni, da so sploh imeli možnost dobiti delo. Z bratom naju je vzgajala v poštenosti in delavnosti, a mlad človek, saj razumete ... Vrt sem prav sovražila. Otroci smo se v ulici igrali med dvema ognjema, ko me je mama poklicala, naj grem zalivat ali, še huje, obirat koloradske hrošče. Šele pozneje se je vame pritihotapila enaka ljubezen, kot jo ima do svojega vrta mama,« pripoveduje hči Ingrid Marc.

Zanimivo: njena mama zavzdihne, kako velik vrt ima hči, koliko dela je to. Kot da ne bi prej pripovedovala zgodbe o svojem lastnem garanju. Marija Sosič naposled le prizna: »Če danes svojim vnukom pravim, kako smo živeli, si mislijo, da smo bili neumni. Da se nismo znašli. Ma, lahko se znajdeš, če imaš možnosti. Jaz jih nisem imela. Ne samo jaz, nihče jih ni imel. Tako je pač bilo.«

Njena hči Ingrid je sprva vrt sovražila, pozneje pa se je cvetoča in uporabna lepota, kakršno ustvarja njena mama, pritihotapila tudi vanjo. Njen uporabni vrt nameravamo kmalu predstaviti. FOTO: Mateja Delakorda

Devetdeset let in še vedno v pogonu

Ima pa gostiteljica lahko danes zadovoljstvo ob spoznanju, da delo človeka krepi in ohranja mladega, kajti težko boste našli devetdesetletnico, ki bi bila tako krepkega zdravja, bistre misli in radovednega duha. Če vam povemo, da vsako jutro začne z nekaj malega joge, še pred kavo ... Ob nedeljah skuha kosilo za vso družino – in vse, kar pripoveduje, se ji zdi dokaj samoumevno.

Marija Sosič pripoveduje zgodbo številnih žensk slovenskega podeželja, ki so po vojni dobile priložnost za službo v industriji, hkrati pa tudi doma nosile skoraj vse delo, nevidno, pogosto tudi zanje, kajti drugega niso poznale. Pa to ni povzdigovanje garanja in starih časov – bili so pač drugačni.

Je pa lepo, v času nenehne pozornosti in hrupa, v katerem živimo, poslušati človeka, ki je zmožen tihega dostojanstva, ponosa nad tem, da je bil tudi v menzi lahko del pomembne zgodbe, ki je povezovala celotno dolino, in majhnih radosti, ki ne potrebujejo instagrama: cvetočega vrta, znanih podob, izvezenih v številne gobeline, solate, stare šestdeset let.

Marija Sosič ne govori pogosto o tem, kako se je včasih živelo in delalo – ker so njene izkušnje tako drugačne, je prepričana, da ji itak ne bo nihče verjel. FOTO: Mateja Delakorda