Na lepše: ekološko posestvo Trnulja na obrobju Ljubljane

Trnulja: skoraj že v Ljubljani, a toliko stran od mestnega vrveža in sodobne realnosti, da se še vedno obudi kakšno pravljično bitje.

Tam, kjer je že prazgodovinski človek našel zavetje in si na koliščih postavil domovanje, še danes veje posebna energija. Z lahkoto si predstavljamo, kako je sedel pred svojim pragom in opazoval jutranje meglice nad to prostrano močvirnato ravnico, kako so pozneje Rimljani tukaj počivali med svojimi trgovskimi pohodi in si zgradili ceste, ki jih je nato zakril čas.

Potem ko je med 18. in 19. stoletjem potekalo izsuševanje tega predela, speljan je bil Gruberjev kanal, so se sem naselili ljudje in si ustvarili življenje, zaorali njive, vmes so zazeleneli travniki. In prav tukaj, kjer danes pišemo našo zgodbo, je zrasla prva naselbina Volar, zdaj poimenovana Črna vas.

Sem se Ljubljančani zatekajo po bolj svež zrak, sprehod, tek in mir. V Črno vas se pride na ogled Plečnikove cerkve sv. Mihaela, pa polet z baloni, kolesarjenje, obišče se opazovališče ptic, prijetna postojanka pa je prav gotovo tudi posestvo Trnulja.

Miza ob kaminu

Barjanska Trnuljčica

Urša Kunz se je pred več kot desetletjem skozi Črno vas zapeljala z možem Miho Pupisom v iskanju parcele za nov dom. Želela sta se umakniti iz Ljubljane, a ostati povezana s prestolnico, v oddaljenosti največ desetih kilometrov.

Takrat je Urša namreč še delala v središču mesta in ni želela izgubljati časa z vožnjo. Med oziran­jem naokrog so se njene oči ustavile na s trnjem poraščeni hiši, ki se je sramežljivo skrivala nekaj metrov od ceste, da se je skorajda ni opazilo. »Ustavi, da si ogledam to Trnuljčico,« je rekla soprogu.

Če bi bila ta stara stavba človek, še zdaleč ne bi verjela, da bo rešena črnega trna, na katerem, mimogrede, raste trnulja, predhodnica slive, in da bo v vsej lepoti zasijala kot ekološka posest. Še danes je njena duša ujeta v posamezne dele glavne Trnuljine hiše z restavracijo.

A takrat sta Urša in Miha, velika ljubitelja živali in narave, videla le, kako bosta živela v sožitju z naravo: Urša je imela konja, Miha pa osličke in kozličke. Kmalu sta zasejala prvo njivo konoplje in poslovna pot je bila začrtana.

Uršo Kunz najpogosteje srečamo v družbi njenega psička

Trnulja je postajala vedno lepša in zgledno urejena, kar ni bilo lahko, saj je območje spomeniško zaščiteno, ekološki kmetijski dejavnosti pa se je pridružila še turistična. Danes so usmerjeni v pridelavo oljnic in žita: pri njih dobimo ekološko sojo, konopljo, koruzo, izdelujejo namaze, hladno stiskano olje in moko.

Pred hiškami, oblečenimi v bruna, ki so del posesti, rastejo zelišča, ki jih gostje lahko uporabijo, če se odločijo, da si bodo v apartmajih sami kuhali, lahko pa uživajo v domači hrani iz hišne kuhinje. Med posedanjem na terasi lahko opazujemo domače živali, med našim obiskom so se po dvorišču podili mačji mladiči, si ogledamo delo na kmetiji ali se udeležimo kulinarične delavnice, ki jo je, mimogrede, Guardian uvrstil med desetih najboljših v Evropi.

Adventni venček malce drugače. Sestavljajo ga koruza, konoplja, pira, ki rastejo na kmetiji.

Magistrica ekonomije v kuhinji, inženir na njivi

Trnulja je prva slovenska članica avstrijske verige ekoloških hotelov in kmetij Die Biohotels, v kateri se zrcali Uršina in Mihova ljubezen do življenja na našem planetu. Pri njiju je beseda bio tako v dejanjih kot na papirju, ni le moderna pripona, ki jo dandanes tako radi dodajamo marsičemu. To lahko okusimo na krožnikih, ki niso namenjeni le apartmajskim gostom.

Od petka do nedelje se tukaj zbirajo ljudje, ki si zaželijo dobre domače hrane. A ne pričakujte klasike slovenskih kmečkih turizmov. Vsi krožniki, na katerih zadišijo specialitete, kot so kozji pršut, oslovski carpaccio in raznorazne jedi iz konoplje, soje in fižola, ter skodelice, v katerih postrežejo domač čaj, kuhano vino ali izvrstno kavo, so unikatno izdelani, in če bi jih Urša videla še kje drugje, bi ji, prizna, lasje precej zaštrleli.

Praznični pogrinjek. V središču mize so postavljena barjanska nabodala s konopljinimi semeni in slanino.

Hrana, ki jo danes v kuhinji pripravlja Sonja Rode, na krožnikih estetsko dokonča kar naša sogovornica sama. Kako to, boste rekli. Urša ni le gospa, ki je v kulinariki in kmetiji na obrobju Ljubljane poiskala smisel življenja. Je ženska z znanstvenim magisterijem iz ekonomije, opravljenim na Dunaju, ki ob vsem poslovnem talentu ni v sebi nikoli pogasila ljubezni do kulinarike, to pa je najverjetneje podedovala po stari mami, kuharici.

Ob vseh obveznostih se je ob snovanju novega življenjskega projekta podala še v srednjo gostinsko šolo, tako da ji v kuhinji res nimamo kaj očitati. Pravzaprav lahko priznamo, da želi domačo hrano predstav­ljati na višji ravni, in za mizo nam jo postrežejo kot v pravi mestni restavraciji.

Svinjska pečenka s slivovo omako in skutnimi štruklji. Recept najdete v nadaljevanju.

Naša sogovornica je na začetku kar sama stregla goste, danes jo nadomešča prijazno osebje, vsi zaposleni, tako v hiši kot na polju, če se tako izrazimo, pa morajo skrbeti za nizek ogljični odtis. Zato v službo pridejo, če se le da, z javnim prevozom.

Tukaj je še Miha, ne boste verjeli, sicer prometni inženir, zdaj pa glavna mišica te kmetije, kakor se izrazi Urša. Medtem ko je ona vedno med gosti, je on vedno nekje na njivi, v stiskalnici ali razvaža pridelke. Tudi mi ga nismo ujeli, smo pa se zato še dlje zadržali v družbi prijetne in odločne gostiteljice.

Potica na žlico

Ob kaminu, ki je svojo toploto širil po prostoru, in pomirjujočem vonju, ki ga oddaja le v lesu zasnovan prostor, smo ovekovečili namige za praznični meni, ki so ga za nas zasnovali v Trnuljini kuhinji. V življenju, zlasti pa v času, ko se staro preveša v novo in vedno delamo nove dobre sklepe, je pomembno, da se čim večkrat spomnimo, kaj so naše sanje, drugače jih ne bomo prepoznali, ko bodo v trnju ob cesti čakale na nas. To smo vam hoteli povedati in zato smo se podali na Barje.

Poskusite Trnuljina recepta

Svinjska pečenka s slivovo omako in skutnimi štruklji

»Potica« na žlico z orehi in medom

Fotografije: Sonja Ravbar

Mateja Delakorda
Mateja Delakorda

Kuhanje, to so moji trenutki! Zvok sekljanja, cvrčanje olja, vonjave iz pečice, na mizi pa cvetlice.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed