Navdih za veliko noč: profesorica filozofije, ki nas je očarala s svojimi poticami
Potica je vsaj dvakrat na leto na mizi glavna: ob božiču in tudi zdaj ob veliki noči. Prav škoda pa je, da se navadno vse vrti okrog peščice nadevov, predvsem orehovega. Tokrat bomo zato v središče postavili dva drugačna okusa: podbreško in lešnikovo potico s cvetnim prahom. Oba sta nekaj posebnega – tako kot gostujoča mojstrica. Nataša Kne je profesorica filozofije, ženska kulture in umetnosti, raznovrstnih in razkošnih znanj. Enako ji ustreza vloga dame za kraljevsko pripravljeno mizo kot vrtičkarice in male kmetice v galošah.
Na lepem strežnem vozičku je čakalo presenečenje: prišli smo pokusit lešnikovo potico, dobili pa še eno, podbreško. Obe položeni na kvačkana prtička, povzdignjeni, v tako rekoč damski izvedbi. Prvo je spekla Nataša Kne, gostiteljica, drugo pa njena mama Ivanka, ki je tako kot hči ena od mojstric z licenco za tukajšnjo kulinarično posebnost. Podbreška potica iz suhega sadja je namreč že nekaj let zaščitena kot zajamčena tradicionalna posebnost.
Brezhibni potici, dasiravno tako različnega okusa, imata nekaj skupnega: obe odražata prepletenost ne le med generacijami, ampak tudi z okoljem, v katerem živimo, ki nas oblikuje in povezuje. In ne le s časom tu in zdaj, ampak tudi s koreninami, z zgodovino in tradicijo, z ljudmi in naravo. Zato je treba najprej povedati nekaj o tem, kje smo.
Podbrezje: kjer sadjarska tradicija sreča umetnost
Podbrezje je manjši kraj v samem srcu Gorenjske, tam nekje, kjer se avtocesta razcepi: en del proti Tržiču in Ljubelju, drugi pa proti Lescam, Bledu, Kranjski Gori. Šteje manj kot tisoč duš. Med osnovne podatke, ki si jih velja zapomniti, saj ga močno določajo, spada še to, da je bila tu od nekdaj močna sadjarska tradicija. Najbolj jo je zaznamoval Franc Pirc, duhovnik, ki je v Podbrezjah služboval v tridesetih letih devetnajstega stoletja. Tu mu je, preden je odšel v Ameriko kot misijonar, uspelo v samo nekaj letih ustanoviti tako močno sadjarsko središče, da se posamezne močne kmetije tega konca še danes naslanjajo na to panogo. Tako je ne le pomagal vaščanom, ki so tolkli revščino, ampak je potegnil svoj vpliv tudi v prihodnost.
In še zgodba z umetnostnega področja: tu je živela mama Ivane Kobilce. Slika, ki jo imajo poleg Kofetarice ljudje najrajši, Poletje, je nastala prav v Podbrezjah – znamenita umetnica je upodobila svojo sestro, h kateri prihajajo vaški otročaji. In ne boste verjeli: naša današnja gostiteljica Nataša Kne je mladost preživela prav v njeni hiši pr' Blek.
Ko sestavine pripovedujejo zgodbo: od krhljev do divjih lešnikov
Nazaj k razlogu, zakaj smo tu. Podbreška potica se je v zavest ljudi nekoliko bolj vrnila pred korono, ko je na posameznih tekmovanjih pobirala najvišja mesta. Ni pa nov izum: ko sežemo v njeno zgodovino, slej kot prej krajani omenijo recept, ki ga je pred več kot 110 leti zapisala Falentova Rezka, odlična kuharica in korenina, ki je dočakala 104 leta. Zagotovo ni vedela, da bo s tem dala zagon poznejšim generacijam. V nadaljevanju bi prišli do imena še enega krajana, Jerneja Jegliča, gajstnega človeka, ki je tej potici utiril pot v Strasbourg in celo do nekdanjega papeža Frančiška.
Hvala bogu, da so jo ohranili in povzdignili: zaradi nadeva iz suhih krhljev (stare sorte jabolk, viljamovke, tepke) je izredno sočna, pa tudi nekako »svetlega« okusa. Ravno prav limonove lupinice in začimb, ki jih vsebuje, ustvarja prijeten grižljaj in občutek na brbončicah. Kako pa vemo, da je začimb ravno prav? Zato, ker je bilo treba v postopku zaščite predložiti standardizirani recept, ki natančno določa razmerje v tej potici.
Kaj je še posebnost? Nataša Kne, ki se je peke potic učila od svoje mame, na prvo mesto postavi to, da se suho sadje zmelje v mesoreznici, na točno določeno debelino, tepke, ki so eden od pomembnih stebrov nadeva, pa so nekdaj preprosto zmleli v prah, kajti ko se posušijo, so izredno trde. Potica je, pravi gostiteljica, lep prikaz življenja v starih časih, še zlasti v krajih z močno sadjarsko tradicijo: če je zima večkrat zapored odnesla orehe, so se ljudje pač znašli po svoje, s tistim, kar so imeli.
Tudi njeno lešnikovo potico lahko razumemo kot refleksijo nekdanjih časov na slovenskem podeželju. Dragih sestavin ni bilo. V prvo vrsto zato postavlja divje lešnike, ki so jih ljudje nabirali po gozdnih obronkih – kar je danes, se zdi, že skoraj pozabljeno. Škoda, kajti okus divjega lešnika, sicer drobcenega, je pravzaprav esenca, lešniki, kupljeni v trgovinah, pa – bleda senca. Kot sladilo, pravi Knetova, se vedno doda nekaj medu. Seveda zaradi naše čebelarske tradicije, malo zaradi kompleksnega okusa, malo pa tudi zaradi vpliva na teksturo: če ga uporabimo veliko, bo testo težko, če pa le kot začimbo, ga bo med v resnici celo zmehčal. Tretja komponenta, tista, ki tej potici zares da eleganco in avtorsko veljavo, pa je velikodušna uporaba cvetnega prahu. Če se zamislimo v to sestavino: ta skoraj zlati drobiž je pravzaprav poetsko utelešenje tega, kako se vse življenje na svetu želi razmnožiti, ohraniti, nadaljevati rod – pa četudi je to samo drobna cvetlica.
Živeti lepo: filozofija, ki se nadaljuje za mizo
Natašo Kne je v četrtem letniku srednje šole zajela ljubezen do filozofije kot načina, kako si razlagati svet okrog sebe. Hkrati je tudi metoda za razmišljanje, za globlje razumevanje vsega – pa čeprav je to samo jed, ki jo postaviš na mizo ob čisto navadnem dnevu. Ker je karizmatična govornica, je njene razlage veselje poslušati.
Njene strasti v življenju pa je zaznamovalo še nekaj: življenje v stari podeželski hiši mame Ivane Kobilca, tako da se še zdaj, se zdi, obdaja s čudovitimi stvarmi iz preteklosti, s katerimi najraje kraljevsko okrasi mizo. Oblikovale pa so jo tudi bogato ilustrirane pravljice, ki jih je kot otrok prebirala skupaj z očetom. »Najbolj so mi bile všeč ilustracije, ki so bile tako polne podrobnosti, da si jih lahko gledal več ur,« pravi. In natanko to širi naprej: več ur bi lahko poslušali njene zgodbe o poticah, gledali dekoracije, ki jih je izbrala za mizo, se poglabljali v zgodovino tega kraja, mimo katerega smo se do zdaj vozili brezbrižno. Vse skupaj je, zaradi potice, postalo slika, polna zanimivih in čarobnih detajlov.
Preberite še:
Več iz te teme:
Naročite se na e-novice:
- Jasna Verčko: mlada Prekmurka, ki »piše« zgodbe o hrani s fotoaparatom
- Prenovljena gorenjska hiša, ki skriva kar tri kuhinje
- Pozabljena klasika: lambada, ki smo jo pekli ob nedeljah
- Vietnamski spomladanski zvitki, popolni za druženje (VIDEO)
- Divji šparglji: že veste, kako jih pripravimo še kako drugače kot le z jajci?
- Te zdrave palačinke iz fižola vas bodo presenetile: brez moke, a polne okusa