Nika Ajdovec, Tishlerka: mizarstvo ni samo moški poklic

Serijo o slovenskih rokodelcih nadaljujemo z mlado Gorenjko, ki v svojem profesionalnem poimenovanju nosi mizo, na delavnicah, ki jih prireja, pa udeleženci rezbarijo lesene žlice. Mizarski poklic je karierna izbira res maloštevilnih predstavnic nežnejšega spola – nemogoče pa ni, pravzaprav ta poklic ponuja veliko sodobnih možnosti.

Broške v obliki repe, krofov in jajčk na oko: slovenska rokodelka Teodora Hekič (Pikiriki) osvaja s polsteno hrano

Nika Ajdovec ni »že od nekdaj« vedela, kam se bo obrnila njena poklicna pot. Šolala se je za gostinko, nadaljevala v turizmu in sprva nekaj časa delala pri Zvezi tabornikov Slovenije, pozneje kot skrbnica projektov na Zavodu za razvoj mobilnosti mladih Movit. Ves ta čas pa so se ji misli vračale v mlajša leta: ni bilo malo dni, ki jih je z družino preživela v domačem gozdu. Nihče od domačih se sicer ni ukvarjal z mizarskim poslom, je pa gozd okolje, ki je tako kompleksno in čarobno, da pusti v človeku sled. Sogovornica pripoveduje, da je v njej ta sled ostala v prepričanju, da je les izjemno zanimiv.

A če je delo v gozdu poznala, ni nikoli od blizu opazovala nadaljevanja, dela v delavnici, kjer se les spreminja v uporabne predmete, ki tako lepo, toplo in domačno predstavljajo koščke našega vsakdanjega življenja. Kmalu ji ogledi youtuba niso bili več dovolj, vpisala se je na študij lesarstva na višji strokovni šoli v Škofji Loki in nato postala – Tishlerka.

Rezbarjenje je umirjena, tako rekoč meditativna dejavnost. Roke delajo, glava počiva. FOTO: Tishlerka

Lesena žlica je krasna

Ko danes Niko Ajdovec vprašamo, kaj misli, da bo na njeno mizo postavilo več kruha – bodo to leseni izdelki ali predajanje znanja, premisli in reče, da najbrž slednje. »Izhajam predvsem iz spomina na to, kako sem si pred nekaj leti, ko sem vstopala v ta svet, želela, da bi tudi mene nekdo učil. Youtube pomaga, ampak vseeno potrebuješ orodje, pa delavnico, mogoče koga, ki ti malo pogleda pod prste med delom. Ko sem nekaj znanja pridobila, sem se odločila, da drugim ponudim to možnost. Tako da, ja, to je moj primarni vir in si zelo želim, da bi tudi ostal. Veseli pa me tako delo z odraslimi, mladimi kot z otroki,« pravi 32-letna rokodelka iz Šenčurja pri Kranju. Kogar zanima: prav kmalu, proti koncu marca, se bo začela serija delavnic.

Eden najstarejših oblikovalskih dosežkov na planetu: žlica. FOTO: Tishlerka

Pomisleku, da je mizarski posel nekaj takega, kar zahteva veliko mišic, deloma pritrdi, deloma pa tudi ne, saj pravi, da si lahko izbereš, kaj boš delal – ona, pravi, je že ugotovila, da to ne bodo orjaške omare, a s kakšno lepo unikatno klopco se zlahka spopade. Še lažje pa z žlico: prav ta je neke vrste vstop v veščino oblikovanja lesa za njene tečajnike.

Žlica je čudovita reč, človeka spremlja že nekaj tisoč let. Noži, v svoji primitivni obliki, so sicer starejši, vendar je žlica, s svojo sposobnostjo, da zajeme tudi tekočino, v prvinski, naravni obliki najbrž obstajala že v civilizacijah, starejših od egipčanske. »Lesena žlica je krasna: od začetka do konca jo lahko narediš v samo nekaj urah, iz surovega kosa lesa. Predstavlja tudi tradicijo, saj je ena prvih stvari, ki so jih ljudje oblikovali, da so lahko jedli. Pa še nekaj je: del svoje prak­se sem opravljala v Berlinu, pri eni od tamkajšnjih mizark. Ona je prav tako prirejala delavnice izdelave žlic – in me navdušila.«

Majhna koča je skupni dosežek Nikinih sošolcev s študija lesarstva. Zdaj prizorišče delavnic. FOTO: Tishlerka

Žlice se rezbari, tudi to je ena od tehnik mizarskega posla in za delavnice še posebej primerna, ker je umirjena in počasna dejavnost, ni glasnih zvokov, ljudje so lahko z mislimi v celoti prisotni in osredotočeni. »Je vaja za fokus in skoraj meditativno delo, ko roke delajo, glava pa počiva,« to stanje opiše Nika.

Pripoveduje, da žlice delajo iz mehkega lipovega lesa, lahko pa bi jih tudi iz katerega koli sadnega, kar bi bilo še primerneje, vendar: »Te vrste so zelo trdne in homogene in se jih je treba navaditi. Moraš imeti živce in čas.« Sama, pravi, najbolj ceni hrast in smreko, vse tisto, kar prihaja iz domačega gozda. Ta čustvena navezanost na domača drevesa, se zdi, je kar pogosta: pripoveduje, da pravkar izdeluje mizo iz lesa češnje, ki je prej rasla na naročnikovem vrtu – tako bodo njeno prisotnost v svojem življenju lepo in močno podaljšali.

Mehek lipov les ter oblika in velikost omogočajo, da tečajniki žlico naredijo od začetka do konca. FOTO: Tishlerka

Kako v domači kuhinji

Ko smo pri podaljševanju, sogovornico izkoristim še za nekaj praktičnih nasvetov – prepričana namreč sem, da je ni kuhinje na tem svetu, v kateri ne bi imeli lesenih dodatkov ali opreme kot take. Kako torej ravnamo s kuhalnicami: »Na tečaju vse izdelane žlice premažemo z mešanico mineralnih olj. Tako dobijo topel, svilnat občutek pod prsti, hkrati pa ta olja niso moteča ali škodljiva, ko gre za stik s hrano – udeleženci mi večkrat poročajo, da z njimi jedo, navadno kake mlečne jedi. Takšno zaščito vsakih nekaj let bi priporočala tudi za druge lesene predmete, recimo kuhalnice: lahko so kakšna naravna olja, kot je laneno, ali pa mešanica mineralnega olja in čebeljega voska ... Izredno pomembno pa je tudi, da lesenih predmetov na dajemo v pomivalni stroj, kajti tam gre za kombinacijo vlage in pregrevanja. Sama ga sicer uporabljam, recimo za to, da vanj postavim oprano leseno desko, da se odteče. To je najpomembnejše: prej ko odvedemo vodo, bolje bo,« pravi Tishlerka.