Svet v francoskem rogljičku

To ni informacija javnega značaja, a jo razkrivam za namene te rubrike, h kateri bom v prihodnosti prispevala: sem velik sladkosned. Eden tistih, ki se po glavni jedi trepljajo po trebuhu, da vase ne zmorejo spraviti niti grižljaja več, ko pride na mizo sladica, pa se prostor v želodcu čudežno sprosti. V zgodnjem otroštvu sem bila pri hrani precej izbirčna in do sladic ravnodušna. Potica, štrudelj, piškoti, tortice? Pif. Dovolj sta mi bila občasno kakšna palačinka in zimski sladoled. Vse se je spremenilo po nekaj koščkih jagodne milke, ki sem jo pokusila, ker sem se želela prikupiti najboljši prijateljici, s katero sva si bili veliko v laseh. Vse drugo je zgodovina.

Ker sem pred okroglo mizo o prihodnosti hrane na Avdiofestivalu, najboljšem možnem razlogu, zakaj je treba podpirati javne medije, snedla čokoladno ploščico s pistacijevo kremo, ob vprašanju novinarke Vala 202 Maje Ratej, na kaj najprej pomislimo, ko vidimo francoski rogljiček, nisem razmišljala o tem, da bi ga pojedla. Sem se pa spomnila intervjuja z direktorico velikega živilskega podjetja, ki sem ji rekla, da so njihovi francoski rogljički sicer odlični, vendar vseeno niso tako slastni kot »originalni«. Čez kratek čas sem v trgovini zagledala francoske rogljičke tega podjetja s pripisom originalna receptura. Z mislimi na ta dogodek sem odgovorila, da ob rogljičku najprej pomislim na njegovega proizvajalca, živilsko podjetje, ki je kot eno mnogih slovenskih podjetij iz živilske panoge v zadnjih desetletjih pristalo v rokah tujih lastnikov. To ni nujno slabo, a izkušnje kažejo, da se vlaganja v razvoj kadrov ter inovativnih in kakovostnih izdelkov krčijo, dobiček pa tako ali tako odteka v tujino.

Znanstveni sodelavec na biotehniški fakulteti Žiga Malek je francoski rogljiček razkosal na sestavine (maslo, moka oziroma žito, polnilo), ponazoril, koliko naravnih virov se porabi za njihovo proizvodnjo – bog ne daj, da je polnilo iz kakava ali pistacije! –, opozoril na kompleks­no globalizirano verigo surovin, zaradi katere se lahko v enem francoskem rogljičku znajde »ves svet«, in na to, da je ta veriga pod vse večjim pritiskom zaradi geopolitičnih pretresov in stopnjujočih se posledic podnebnih sprememb. Profesorica na biotehniški fakulteti Marina Pintar je poudarila veliko porabo vode, še ene naravne dobrine, ki je bo zaradi podnebnih sprememb bodisi premalo bodisi preveč, zato bi morali z njo pametneje ravnati. Mladi inovativni kmet Domen Benčina pa je ocenil, da kmet, ki je pridelal osnovne surovine, dobi le kakšnih 10 do 15 odstotkov končne cene rogljička.

Toliko različnih pogledov na en sam francoski rogljiček, da bi lahko zanetili novo »francosko« revolucijo na področju prehranskega sistema, geslo svoboda, enakost, bratstvo bi bilo še vedno aktualno. Navsezadnje pa je večini ljudi pomembno samo, ali je rogljiček okusen. V zadnjih približno 70 letih sta obilje hrane in njena neskončna izbira postala tako samoumevna, da si ne postavljamo več ključnih vprašanj: kdo jo je pridelal, koliko je za to dobil, ali so za njo izsekali ali požgali tropski gozd, so bili s svoje zemlje pregnani domorodni prebivalci, ali jim je intenzivna pridelava zastrupila zemljo in vodo, koliko živali mora umreti za to, da imamo na krožniku vsak dan kos mesa, koliko toplogrednih izpustov se iz prehranskega sistema sprosti v ozračje, zakaj na policah trgovin in v oglasih prevladujejo visoko predelana živila, zakaj smo se »navlekli« na jagodno milko.

Ob omembi z vodo potratnih pistacij je tudi mene zapekla vest zaradi snedene čokoladne ploščice. A ne morem sprejeti tega, da odgovornost za spremembo prehranskega sistema v bolj pravičnega, zdravega in okolju prijaznega sloni le na posamezniku. Poskušala bom odkrivati nevidne sestavine hrane. Zato bodo moji posladki včasih tudi zapekli in zagrenili.