5 najboljših restavracij, ki jih morate obiskati v Neaplju (po mnenju domačinov)

Če za Dunaj velja rek, da moramo tam »pustiti trebuh zunaj«, za Neapelj zagotovo velja obratno. Tudi če v tem starodavnem italijanskem mestu človek preživi samo en dan ali nekaj ur, tam nikoli ne bo ostal lačen. Hrana, in to božanska, v Neaplju vabi z vseh uličic, trgov in voglov. 

Čeprav je turistov čez vse leto veliko, zlasti pa poleti, skoraj ni kotička, kjer bi tujce izkoristili in vam prodali slabe grižljaje. Neapeljčani so pač strastni glede hrane in drugih hedonističnih užitkov. Postreči nekaj neokusnega je če že ne nacionalni, pa nedvomno lokalni greh. 

Se pa seveda splača poznati lokale, kjer boste jedli res prvovrstno hrano, in takšne mi je že pri mojem prvem obisku Neaplja razkril domačin Raffaele, za kar so mu moje brbončice neskončno hvaležne, na mojem obveznem seznamu pa so tudi ob vsakem ponovnem obisku Neapeljskega zaliva. 

Kam na najboljšo pico? 

Če je kje na tem planetu čas za pico, je to v Neaplju, rojstnem kraju te vesoljno priljubljene jedi. Neapeljčani trdijo, da nikjer na svetu ne boste jedli tako dobre, kot pri njih, to pa zato, ker zanjo uporabijo najboljše lokalne sestavine, katerih glavna skrivnost je v tem, da so sveže. 

Na testo, ki vzhaja med 24 in 72 urami, običajno nadevajo zgolj omako iz paradižnikov San Marzano, ki uspevajo v rodovitni vulkanski zemlji okoli Vezuva, in mocarelo iz tukajšnje dežele Kampanije – ta je lahko narejena iz mlečnega cveta (fiordilatte) ali iz bivoljega mleka, najbolj pomembno pa je, da je sveža.  

1. L'Antica Pizzeria Da Michele 

Če želite neapeljsko pico okusiti v vsej njeni preprostosti in lepoti, morate nujno obiskati eno najstarejših neapeljskih picerij – L'antica Pizzeria Da Michele, na ulici Via Cesare Sersale 1. Naj vas dolge kolone pred njo ne odvrnejo od potrpežljivosti, saj je pica izpod rok pizzaiolov (picopekov) dinastije Condurro, ki Neapeljčanom peče pice že od leta 1870, vredna čakanja. 

Njihov meni je skop, a je to prej znak odličnosti kot skromnosti, saj njihove pice zgolj z nekaj sestavinami sijejo daleč naokoli. Izbirate lahko med margarito (paradižnikova mezga, mocarela, olje in sveža bazilika) in marinaro (paradižnikova mezga, origano, sveži česen in olje), za neodločne pa je tukaj tudi »marita« ali v prevodu »poročena«, ki je sestavljena iz polovice margarite in polovice marinare, ime pa je dobila po tem, da sta prva in druga »oženjeni« v eni pici. 

Presenetile vas bodo tudi cene, saj kljub svetovni slavi, te ostajajo skromne. Za katerokoli pico pri njih boste odšteli zgolj 5,50 evrov, in to kljub temu, da je Da Michele najbolj oblegana picerija v Neaplju, odkar je bila omenjena v svetovni knjižni uspešnici Elizabeth Gilbert Jej, moli ljubi, kasneje pa so v piceriji snemali tudi prizore z Julio Roberts, ko so roman priredili za filmsko platno. Portret Robertsove še danes visi na stenah skromno opremljene restavracije skupaj s fotografijami drugih svetovnih zvezdnikov, ki radi zahajajo sem, med njimi je tudi Jude Law, obožuje pa jo celo Gordon Ramsay.  

Pica v L'antica Pizzeria Da Michele je preprosta, a božansko dobra. Foto: Barbara Kotnik

Kot smo že omenili, je na sedež v tej restavraciji potrebno čakati v vrsti, saj rezervacij ne sprejemajo. Morda to koga spravi v nejevoljo, a njihova politika omogoča, da lahko vsakdo (ne glede na dan v tednu pride) na svoj račun. Ko boste prišli pred picerijo, stopite k vratom, kjer zaposleni delijo številke – tako se boste izognili čakanju brez uspeha. Glede na številko pa lahko nato ocenite, ali imate še dovolj časa, da se vmes odpravite na raziskovanje mesta (če je pred vami vsaj 20 številk, imate pred seboj zagotovo prosto uro). Ob tem si velja tudi zapomniti, da je v nekaterih urah dneva vrsta krajša, najdlje boste čakali v času kosila (okoli 12. ure) in večerje (po 19. uri), najmanj pa v popoldanskem času, ko Italijani običajno ne jedo zunaj. 

Pred picerijo L'antica Pizzeria Da Michele je vedno vrsta, a je vredno počakati na prosto mesto. Foto: Barbara Kotnik

Da Michele je po slavi knjižne in filmske uspešnice postala veriga in odprla svoje podružnice v številnih mestih po Italiji in svetu. Danes jo najdete skoraj v vsaki veliki prestolnici, od Amerike do Azije. Nam najbližja restavracija je v Trstu, kjer sicer strežejo solidne pice (na meniju je tudi več okusov), a se lahko skrijejo pred tistimi skromnimi tremi uspešnicami iz Neaplja. Da Michele zatorej ne sodite po podružnicah, ampak se za pravi užitek odpravite k viru na ulici Via Cesare Sersale 1. 

2. I Masanielli Francesco Martucci 

Čeprav je v Neaplju dobrih picerij nešteto, je samo ena najboljša na svetu, in ta je, ironično, izven Neaplja. Natančneje v severnejšem mestu Caserta, ki je iz centra Neaplja oddaljeno 24 kilometrov. A ne skrbite, ta razdalja je lahko premagljiva, saj dnevno tja vozi 69 vlakov, najhitrejši vas v Caserto zapelje v 29 minutah, najpočasnejši pa v 43. 

Caserto je vredno obiskati, ker slovi po eni najlepših kraljevih palač z rajskimi vrtovi Reggia di Caserta, ki so jo zgradili po vzoru francoskega Versaillesa, v tem mestu pa že lep čas kraljuje še ena ustanova – picerija i Masanielli, slavnega picopeka Francesca Martuccija, ki leto za letom pobira prve nagrade na tekmovanjih za najboljšo pico na svetu. Tako picerija kot kraljeva palača sta le kratek sprehod oddaljeni od glavne železniške postaje, zato izgovorov, da kot turisti brez avtomobila v Neaplju ne morete do njiju, odpadejo. 

V picerji I Masanielli je vredno poskusiti katerokoli pico (na meniju jih je kar 27, poleg klasične margarite in napoletane je veliko takšnih posebnih, z nepričakovanimi gurmanskimi dodatki), a najbolj slovita je »futuro di marinara« oziroma marinara prihodnosti, ki si jo je picopek Martucci zamislil kot pico, ki združuje različne tradicije priprave te neapeljske specialitete – cvrtje in peko v peči. 

Posebnost pice »futuro di marinara« je, da testo zanjo najprej spečejo v parni pečici na 100 stopinjah Celzija, ga nato potopijo v vroče olje in ga pri 180 stopinjah ocvrejo do rahlo zlate barve, ter ga na koncu odcedijo in obložijo s kremo iz paradižnikov, olivami, kaprami in čemažem. Kot zadnji korak sledi še peka v peči pri 400 stopinjah, ki pico, kot temu pravi Franceso, nekoliko izsuši, da postane še bolj hrustljava. Preden jo postrežejo, jo za piko na i obložijo z inčuni, ki po mnenju picopeka ne smejo biti toplotno obdelani, da pici dodajo tisto pravo aromo morja. Resnično božanska je! 

Poleg pic so kot predjedi na meniju tudi različni ocvrtki, od riževih arancinov (ki so sicer sicilijanska specialiteta, a jih v Neaplju radi pripravljajo) do krompirjevih polpetov s sirom in pršutom ter seveda fritattinov. Fritattini po videzu spominjajo na arancine, a so namesto iz rižote narejeni iz kuhanih testenin z različnimi omakami. V Neaplju so to izredno priljubljeni ulični prigrizki, ki jih dobite na vsakem vogalu, a v piceriji I Masanielli se jih splača naročiti, ker pripravljajo nekaj res izjemnih okusov, denimo fritattino z grahovo kremo, lumonino lupinico, pekorinom in parmezanom – grižljaji, ki preprosto dišijo po poletju. 

V najboljši piceriji na svetu I Masanieli se splača naročiti tudi ocvrte predjedi, zlasti fritattine - ocvrte kepice testenin z omako - kot je ta z grahom, limonino lupinico in parmezanom ter pekorinom. Foto: Barbara Kotnik

Za obisk picerije I Masanielli rezervacije niso potrebne, so pa zaželene, opravite jih lahko kar na njihovi spletni strani. A ne obupajte, če bodo vsi termini že zasedeni, saj sprejmejo tudi goste, ki se pojavijo na vratih. Preden načrtujete pot v Caserto, pa poglejte na njihov urnik, saj je picerija v popoldanskem času zaprta (kar je sicer tipično za Italijo), večino dni pa obratuje med 12. in 15. uro ter med 19. uro in polnočjo, z izjemo torka, srede in nedelje, ko je odprta samo zvečer, in ponedeljka, ko je zaprta ves dan. 

3. La Locanda Gesù Vecchio 

Seveda pa Neapelj ni samo pica. To italijansko mesto slovi tudi po odličnem raguju v dveh različicah, prvi je klasičen s paradižnikom in mesom, drugi pa se imenuje ragù alla Genovese, in ga pripravljajo z ogromno čebule in mesa. Meso je lahko goveje, telečje, svinjsko ali celo divjačina, skrivnost obeh pa je, da ju kuhajo ure in ure, kar meso prepoji z okusi in ga naredi tako mehko, da se v ustih kar raztopi. 

V res miniaturni lokalni restavraciji La Locanda Gesù Vecchio (v prevodu pomeni stara Jezusova gostilna), na ulici Via Giovanni Paladino 26, v starem mestnem jedru Neaplja, pripravljajo oba raguja tako kot none in ju strežejo z domačimi testeninami, ko ju pokusiš, pa imaš občutek, da si v kuhinji kakšne italijanske babice, tako nostalgičen okus imata. 

Oba raguja lahko degustirate tudi na kruhu, kot predjed tria brusket, med katerimi so še takšne s svežim paradižnikom, česnom in baziliko – preproste, a noro dobre – na meniju pa boste našli tudi nekaj drugih lokalnih jedi s testeninami in mesom (med njimi tudi različne pečenke, zajca in bakalar). 

Najboljši ragu v Neaplju, ki se ga ne bi branil niti sam Bog, je v restavraciji La Locanda Gesù Vecchio, katere ime v prevodu pomeni stara Jezusova gostilna. Foto: Barbara Kotnik

Ker je število miz v tej mali restavraciji (ki ima po novem še en prostor na isti ulici), zelo omejeno, lahko tu jeste zgolj z rezervacijo. Če vam te ne bo uspelo dobiti, a Neaplja ne želite zapustiti brez raguja, pa se odpravite v Tandem – verigo uličnih kioskov, kjer obe vrsti raguja strežejo tako na krožniku kot v štruci kruha (videti je kot neke vrste sendvič, ki ga lahko vzamete za na pot). Tandemov ragu ni tako nebeški kot iz »Jezusove gostilne«, je pa dovolj slasten, da ga boste polizali do zadnje pikice. 

4. Sottocoperta taverna di mare

Še ena stvar, po kateri slovi Neapelj, je morska hrana, in kako ne bi, ko je pa v tem obalnem mestu ulova svežih rib in morskih sadežev vsak dan na pretek. Če se zjutraj samo sprehodite po starem mestnem jedru, boste na vsakem koraku videli prodajalce, ki svoje ribarnice pisanih rib, lignjev, hobotnic, školjk in rakov vsak dan znova postavijo kar sredi ulic. 

Kot turisti je seveda malo verjetno, da boste kupili surove sestavine (čeprav še kako vabljive) in si sami pripravili pojedino, zato pa obstaja čudovita restavracija z morsko hrano, v katero zahajajo domačini. Majhen lokal Sottocoperta taverna di mare, boste našli na ulici Via Vincenzo Bellini 50-51, nedaleč od Dantejevega trga v centru Neaplja, tudi za obisk te restavracije pa je potrebna predhodna rezervacija. 

Ocvrta predjed v morski restavraciji Sottocoperta taverna di mare, kamor radi zahajajo domačini. Foto: Barbara Kotnik

Meni spreminjajo dnevno, glede na morski ulov, tako da ste lahko prepričani, da so jedi vedno sveže, kar razkrije tudi okus škampov, školjk in rib, ki so tukaj omamno dobri. Običajno je vsaj nekaj predjedi ocvrtih (škampi, kalamari ali girice, po italijansko alici), glavne jedi pa so testenine z različnimi morskimi sadeži in ribe na žaru. Cene so razumne, nižje kot v Ljubljani in še zdaleč ne tako zasoljene kot morska hrana na Hrvaškem. 

Čeprav je meni na leseni tabli, ki jo postavijo pred vas, samo v italijanščini, je osebje izredno prijazno in vam bo pomagalo s prevodi, za konec pa vam na račun hiše vedno postrežejo tudi z lokalnimi alkoholnimi likerji, med katerimi je seveda najbolj znan limoncello (ki zares pomaga pri prebavi velikega obroka). 

5. Mennella: Pasticceria Artigianale 

Zadnja na našem seznamu specialitet, ki jih morate poskusiti v Neaplju, je slaščičarna, kjer imajo najboljši sladoled v mestu. Žal tudi v Italiji, kjer se je rodil gelato, ni vsaka sladoledarna dobra, zato je najti odlično res velikega pomena. 

Slaščičarna Menella s svojim sladolednim butikom Menella Il Gelato ima danes v Neaplju kar nekaj podružnic, tako da si lahko ledeno osvežitev privoščite na različnih koncih mesta, njihova posebnost pa je, da strežejo zgolj sezonske okuse sladoledov, saj na ta način zagotavljajo visoko kvaliteto sestavin. 

Najboljši gelato imajo v sladoledarni Menella Il Gelato. Foto: Barbara Kotnik

Na svoj račun bodo prišli tako ljubitelji mlečnih in čokoladnih okusov, kot tisti, ki prisegajo na sadne sladolede na rastlinski osnovi. Če mleko za vas ni ovira, pa nujno sprejmite tudi ponujeno smetano na vrhu sladoleda, saj je ta tako kremasta in bogata, kot bi jo stepli angelci. 

Častne omembe 

Preden zapustite Neapelj, morate nujno poskusiti tudi priljubljeni napolitanski slani prigrizek Tarallo Napoletano. To so neke vrste piškoti iz kvašenega testa s svinjsko mastjo, poprom in mandlji. So izredno krhki in pekoči ter prekašajo vse druge slane prigrizke. 

V Neaplju jih najdete v večini pekarn, obstajajo pa tudi specializirane »tarallerie«, kjer pečejo samo te piškote, denimo Taralleria Napoletana di Leopoldo, na ulici Via San Biagio Dei Librai 3, v kateri je kuhinja zastekljena, tako da lahko opazujete pripravo teh keksov, ki so pri njih na voljo tudi v različnih okusih (vključno s sladkimi začimbami). 

V pekarni Taralleria Napoletana di Leopoldo lahko opazujete izdelavo teh slanih piškotov. Foto: Barbara Kotnik

Ljubitelji kave v Neaplju poiščite kavarne, kjer strežejo kavo lokalne pražarne Passalacqua, zraven pa naročite sfogliatello caldo – topel listnani žepek, polnjen s svežo rikoto in lupinicami citrusov. 

Ulične tržnice se vse leto šibijo od svežega sadja in zelenjave, jeseni, ko je v sezoni granatno jabolko, pa si lahko na ulicah privoščite tudi sveže stisnjeni sok tega sadeža – spermuta di melograno. 

Ulice Neaplja se ne glede na letni čas vedno šibijo od svežega sadja in zelenjave. Foto: Barbara Kotnik

Neapelj slovi tudi po pizzi fritti oziroma ocvrti pici, ki je bila nekoč hrana revežev, saj so si samo premožni lahko privoščili v svojem domu imeti krušno peč, medtem ko so revni hrano toplotno obdelali tako, da so jo ocvrli v vročem olju. Pizza fritta danes velja za ulično hrano, in jo dobite v kioskom podobnih lokalih po vsem mestu. Polnjena je s svežo rikoto in paradižnikom, in je nedvomno vredna pokušanja, a je tudi izredno nasitna. Če ne potujete sami, si eno raje razdelite na pol. 

Pizza fritta ali ocvrta pica je slastna, a izredno nasitna in težka hrana. Foto: Barbara Kotnik