»December je čas, ko jemo majonezo na žlico«: kako praznujeta Beba in Hana Splichal
Gostiteljici najbrž vsaj malce poznate – dolga leta sta ustvarjali recepte za Slovenske novice, njuna posebnost je rastlinska hrana. Izdali sta dve knjigi in k življenju spravili majhen obmorski center, streljaj od slovenske meje, ki bi mu s tujko rekli retreat, po naše pa bolj opisno: tukaj ljudje preživljajo čas zato, da se umirijo, postanejo prizanesljivejši in vedrejši, srečajo same sebe – in so se veseli. Gostiteljicama nikoli ne bi rekla gurujki: sami tako živita, pa potem hočeš njun recept ... Kako sem bila presenečena, ko sem ga slišala!
December kot filmski maraton doma
»Povejta, kako poteka vajin december. Pa živahno, prosim, da bom videla vajine besede, kot bi gledala film,« sem rekla.
»Lepo, da si uporabila prav to besedo. Najin december poteka tako, da zvlečeva skupaj fotelje, prineseva odeje, zakuriva v kaminčku, zberejo se najine živali, narediva sendviče in cele dneve gledava ene in iste filme: Pisma svetemu Nikolaju, tega brez težav večkrat, ker je to najlepši film, kar sva jih videli. Potem sta tu še Pravzaprav ljubezen in Dnevnik Bridget Jones. To so filmi, ki jih ne gledava ne novembra ne januarja – decembra pa maratonsko,« je povedala Beba.
Duhovnost brez pravil in pričakovanj
»Kje je pa tu kakšna duhovnost?« sem bleknila.
»Duhovnega elementa midve ne iščeva zunaj, ker ga imava v sebi – in zato lahko zunaj počneva neumnosti. December je mesec, ko si res privoščiva. V kuharskem jeziku: to je čas, ko jemo majonezo na žlico. V tem času delamo vse, kar bi hoteli tudi druge mesece, pa nam ne uspe – življenje je tako zanimivo, da pač počnemo še veliko drugega. Obožujem ga, že od nekdaj. V prvi knjigi sem čisto po pravici napisala tole: ko je bila Hana še pri meni v trebuhu, sem rekla, da mi je čisto vseeno, ali bo fantek ali bo punčka – samo da bo z mano hotel peči piškote,« se je zasmejala Beba Splichal.
V nadaljevanju smo se vsi strinjali, da bi lahko temu času, ki je že tako poln nekih praznikov, še kakšnega dodali: recimo dan peke piškotov, tam nekje na začetku.
Silvestrovo brez hrupa, s potanco in sarmami
Kako pa je potem pri njiju videti za silvestrovo?
»Če po pravici povem, mi je ta večer strašno naporen, z vsemi petardami in prisiljenim veseljem. Jaz se rajši zamislim, kaj odhaja in kaj prihaja, in ker se mi zdi to kar tako zahtevno vprašanje, nekako ne vidim, da bi ob tem veseljačila. Imava pa v času pred silvestrovim kulinarično obredje: pripravim potanco, to je zelo preprosto pecivo iz krajev, od koder prihajam, naša družinska tradicija. Pripravljati pa začnem tudi sarme, kajti prvega januarja vedno povabiva prijatelje od blizu in daleč, ali bi se prišli kopat v morje, in del tega obreda so sarme: vse so brezmesne, a vsaka z drugim nadevom. Veselje z njimi je, ko si jih ljudje potem delijo, menjavajo in pokušajo, kaj je kdo dobil,« se zabava gostiteljica.
Prvi januar v mrzlem morju
Kopanje v mrzlem morju je nekaj takega, kar bi človek res hotel početi na prvi dan novega leta. Vendar Beba prizna, da je to v resnici obred, ne pa tudi, da ji zelo paše:
»Ves čas si govorim, saj je samo voda, ki je malo hladnejša, to ni nič. In ko si enkrat notri, res ni nič. Imaš pa potem zadoščenje, ko vse leto, kadar se znajdeš pred kako težavo, lahko govoriš: če sem zmogla tisto plavanje, bom pa ja še to,« se smeji.
Cvetje na mizi in pogled proti pomladi
Imajo pa v tem gospodinjstvu še eno navado: na novega leta dan mora biti na mizi cvetje in vsi plavalci to vedo in ga prinašajo – kar je verjetno potreba po tem, da imamo na obzorju neko novo veselje, pomlad, ko se končajo prazniki.
Sveta Lucija, Befana in prazniki svetlobe
Kateri dnevi pa so tema vedrima ženskama v tem času še pomembni?
»Vedno se spomniva sv. Lucije, 13. decembra, ki prinaša novo svetlobo. Pa še ena ženska se mi zdi zanimiva, ljudski lik z imenom Befana, mislim, da jo poznajo bolj v primorskih krajih, v ozadju je pripoved o tem, da je ljudje niso marali, najbrž so jo dolžili čarovništva, in ji ni preostalo drugega, kot da na 6. januar na metli obiskuje otroke in jim pušča darila – porednim pa skozi dimnik nasuje pepela ali oglje.«
Na tem mestu je pogovor znova zašel v razmislek o tem, katere praznike bi še veljalo dodati v koledar, in padel je predlog, da bi ustanovili dan vseh ljudi, s katerimi se že dolgo nismo slišali: potem bi jim pisali, telefonirali, jih povabili na čaj ...
Ko se prazniki umirijo
Prazniki pri Bebi in Hani Splichal minejo na simboličnem zapečku, to je čas, ko se vse umiri in se potrudiš, da odženeš obremenitve, ki se vrstijo čez leto. Naj bo mirno, uživaško in – čarobno:
»Vedno, ko zapade sneg, se stopim. Če sem še tako turobna ali našpičena. Ta belina vse zmehča in ne morem biti ne jezna ne slabe volje, ne hiteti ne razmišljati težkih stvari. Živiva ob morju in tu tega nimamo, sva pa tako prismojeni, da gledava, do kod je prišel sneg v Sloveniji – in če je prišel do Postojne, sedeva v avto in se odpeljeva tja, greva na sprehod, spijeva kavo in gledava skozi okno kavarne.«
Preberite še:
Več iz te teme:
Naročite se na e-novice:
- Orehi: kako jih hraniti, namakati in pripraviti, da niso grenki
- Topla zeljna solata, kot jo pripravljajo v Skandinaviji: da je ne bomo vedno jedli le s krompirjem in fižolom
- Topli napitki: kaj piti zjutraj in kaj zvečer, da bo telesu res fino (in ne govorimo le o kavici in čaju)
- Palačinke z orehi in čokolado
- Kaj je japonski cheesecake iz dveh sestavin in zakaj ga vsi obsedeno pripravljajo
- Botoks solata: hrustljav odgovor na vprašanje, kaj jesti za lepo in sijočo kožo