Pri Luni v Gorici: gostilna, v kateri zaživijo stari recepti
A najprej tisto, kar nas objame in prevzame takoj ob vstopu – številni predmeti iz preteklosti, ponosno razstavljeni na stenah in drugod. Pravzaprav stari in s kuhanjem tesno povezani predmeti zavzemajo vsak kotiček gostilne Alla Luna: na stenah so prostor našli nekdanji jedilniki, točilni pult krasijo lonci in lončki od vsepovsod, s stropa glavne jedilnice visijo zajemalke, pokrovke ... Že samo zaradi tega je gostilna videti kot muzej(ček) goriške kulinarike.
Občutek, da smo vstopili v preteklost gastronomije nekega mesta, se še okrepi, ko se pogled ustavi na jedilniku. Ta je poln preprostih jedi, ki so jih tod pripravljali pred desetletji, in taki so tudi vsi trije recepti, s katerimi smo se iz goriške Lune te dni vrnili v redakcijo: kruhovi njoki so takšni, kot jih še danes kuhajo tamkajšnje none, frika je po babičinem receptu, zdrobov kolač pa v gostilni Alla Luna še danes pečejo po receptu none Uršule Primosic, ki je bila doma v Podsabotinu.
Uršula, Maria in lističi z recepti
»Poleg receptov moje babice po očetovi strani, Uršule, so tu tudi jedi, ki jih je pripravljala že Maria Pisk, moja nona po mamini strani,« nam, ne brez ponosa, pove Celestina Goljevscek, poročena Pintar, ki gostilno Alla Luna vodi skupaj s hčerko Eleno. Ravno Elena je bila tista, ki je pregledala recepte prednic, jih le malo prilagodila času in uvrstila na jedilnik.
»Obe moji prababici sta recepte zapisovali na lističe, ki so se ohranili zataknjeni med liste starih knjig. Nobena ni imela kuharskih zvezkov, v katerih bi zbirala recepte,« pove Elena Pintar, potem pa jo znova odnese v kuhinjo, da bi jedi, pripravljene po starih recepturah, prinesla pred nove goste.
Besedo prepusti mami Celestini, ki začne zgodbo o kultni goriški gostilni pripovedovati na začetku: »Leta 1876 je to gostilno odprl Antonio Cadorini. V zgornjih nadstropjih je bil hotel, tu, kjer zdaj sedimo, restavracija, v stavbi, ki se podaljša na notranje dvorišče, pa so bili hlevi. Na pročelju naše gostilne je še vedno obešena kovana tabla iz tistih časov.«
Goriško gostilniško ozvezdje
In ravno tu se skriva razlog, da so gostilno poimenovali po nebesnem telesu: »V preteklosti so se prišleki na pot v Gorico odpravili zgodaj zjutraj, ob štirih ali petih, v mesto so prišli s konji, tudi volovskimi vpregami. Tu so se živali nato odpočile, malo so si oddahnili tudi njihovi gospodarji, da so se potem zvečer lahko odpravili nazaj domov. Luna je bila torej tista, ki je popotnike v preteklosti spremljala na začetku in koncu poti. Zato so imele goriške gostilne v preteklosti podobna imena: poleg naše, Lune, je bila tu tudi gostilna Sole, torej Sonce, ena pa se je imenovala Zvezda. Vse to je domačine spremljalo na poti do Gorice in takrat, ko so iz mesta odhajali domov, zato so imena tukajšnjih gostiln zajemala skorajda celo ozvezdje.«
Celestina Pintar se iskreno nasmehne, nato se pomakne proti malo manj oddaljeni preteklosti: »Ko sem bila otrok, je naša družina zaradi očetove službe živela v Furlaniji, v Gorico pa smo se redno vračali na obisk k noni. Leta 1960 sem imela komaj 18 let, ravno sem končala šolo, in s starši smo, kot že tolikokrat prej, zavili v gostilno Alla Luna, medtem ko smo čakali na prihod vlaka, ki nas je odpeljal domov. Poklepetali smo z gostilničarjem Milanom Pintarjem, ki je gostilno prevzel nekaj let pred tem ... No, bolj kot jaz je z njim klepetala moja mama, kot rečeno, sem imela komaj 18 let.«
Dve posebni jedi: cmoki in golaž
A kratek obisk je bil dovolj, da je med mladima zanetil iskrico, nadaljuje sogovornica: »Leto zatem sva bila že poročena, čez nekaj let sem rodila prvo hčerko, Roberto, čez osem let še Eleno.« Kakšna je bila tedaj gostilna? »Vse je bilo bolj preprosto. Pri točilnem pultu so v tistih časih rezali pršut. Tu so tudi takrat stregli klasične jedi, mineštrone, njoke, pašta fižol, lazanjo, golaž, vampe, jedi torej, ki jih tu pripravljamo še danes, zgolj z rahlimi prilagoditvami sodobnemu času. Pri nas je bila vedno stara domača gostilna in takšna je ostala do danes.«
Dve jedi se nato izluščita iz pogovora: sladki njoki, ki bi jim lahko rekli tudi cmoki, in golaž. »Zaradi sladkih njokov so nas leta 2018 sprejeli v združenje restavracij Buon Ricordo, ki vse od leta 1964 združuje ponudnike tradicionalnih gastronomskih posebnosti, da te v obilici modernih modnih muh ne utonejo v pozabo. Češpljeve cmoke pripravimo tako, da češpljo izkoščičimo in jo nadevamo z marmelado z dodatkom cimeta. To ovijemo v krompirjevo testo in kuhamo 15 minut, nato zabelimo z drobtinicami, prepraženimi na maslu. Tega zdaj v gostilnah nihče več ne dela, zato smo v Gorici in okolici med redkimi, ki še sledimo staremu načinu priprave sladkih njokov. Naš golaž pa je pred nekaj leti zmagal na tekmovanju, ki smo ga imeli tukaj v Gorici,« pojasni Celestina Pintar, ki so ji v domačem mestu leta 2019 zaradi dolgoletnega gostinskega dela in ohranjanja goriške gastronomije podelili nagrado Ettore Romani, imenovano po nekdanjem goriškem županu.
Sproti se je priučila kuhanja
In kaj je skrivnost najboljšega golaža? »To, da čebulo narežemo res na drobno in jo na zmernem ognju pazljivo popražimo. Izberemo kos mesa preverjenega porekla, uporabimo pa enako količino mesa in čebule. Dodamo dve vrsti mlete paprike, sladko in pekočo. Nato pa vse skupaj kuhamo toliko časa, da se čebula spremeni v kremasto omako,« pojasni legendarna goriška oštirka.
Celestina Pintar si v mladih letih niti v sanjah ni mislila, da bo postala gostilničarka: »Takrat, pri 18 letih, sem komaj končala šolo in nisem kaj prida razmišljala o prihodnosti in tem, kaj bi želela delati. Pravzaprav si nisem znala ocvreti niti jajca. Drži, da so imeli stari starši po mamini strani gostilno na slovenski strani meje, v Grgarskih Ravnah, a mi smo živeli drugje in smo k starim staršem prihajali le na obisk. Potem pa, ko sem se primožila v gostilno, sem poprijela za delo in se, spontano in sproti, priučila kuhanja.«
Pogovoru se spet, a znova le za kratek čas, priključi Elena Pintar, ki tudi to popoldne urno in vešče streže gostom. Si je ona kot otrok, ki je bil rojen in je tudi odraščal v gostilni, kdaj mislila, da bo nasledila družinski gostilniški posel? »Delo v gostilni se mi je vedno dopadlo, hkrati pa sem vedela, da je to izredno težak poklic, pri čemer imam v mislih predvsem dolge ure in dolge delovne dni. Vseeno je bilo tako, da nikoli nisem razmišljala o tem, da bi delala kaj drugega,« iskreno pravi Elena, ki je, kot večina otrok iz oštirskih družin, v gostilni pomagala že od mladih nog.
Nona, pripoveduj nam o gostilni!
Na tem mestu mama Celestina pove še eno prigodo: »Ko sta bili Elena in njena starejša sestra Roberta še majhni, sta se kar s kotalkami vozili po gostilni in vijugali med mizami. Tega pa res nisem odobravala – navsezadnje je v gostilni polno stekla, lahko bi padli in se porezali.« In še en spomin na pretekle dni omeni Celestina Pintar: »Ko so bili vnuki, ki so zdaj že odrasli, še majhni, sploh niso hoteli, da bi jim brala ali pripovedovala pravljice. Vedno so mi rekli: Nona, pripoveduj nam, kaj se je zgodilo v gostilni. In sem jim, oni pa so z veseljem prisluhnili resničnim zgodbam in se dogodkom tudi smejali, čeprav te prigode za nas odrasle marsikdaj niso bile smešne, ampak bridke.«
Takole nam še, ob koncu prijetnega obiska, legendarna goriška oštirka Celestina Pintar odgovori na vprašanje, kakšni so v očeh gostincev sodobni časi: »Časi se menjajo, kdaj so bolj preprosti, kdaj je malo težje. A mi smo zadovoljni, da je tako, kot je.«
Več iz te teme:
Naročite se na e-novice:
- Sesekljan sendvič z našega tiktoka, ki si ga boste zaželeleli za zajtrk, kosilo in večerjo
- Stavimo, da jajc še niste pripravili na tako okusen način
- Špargljevo kosilo, za katerega se vam ni treba pretegniti
- Kuhanje v bakrenih posodah se vrača (in zakaj je to najbolj zdravju in okolju prijazna izbira)
- Sočna čokoladna torta iz zgolj štirih sestavin
- Hot dog s čevapčiči z omakama iz kajmaka in pečene paprike