Od malic iz garaže do mojstrice potice: neverjetna pot Sonje Jezeršek

Ko je Sonja Jezeršek kot mlado dekle prišla na gostinsko šolo v Ljubljani, ni mogla niti slutiti, da bo tam srečala človeka, s katerim bo nekoč ustvarila eno najbolj znanih slovenskih gostinskih podjetij. Franci je bil njen učitelj, pozneje sta na isti šoli postala sodelavca, se leta 1975 poročila in se preselila v Soro pri Medvodah. Podjetniška žilica jima očitno ni dala miru, znanja sta imela dovolj in tako sta leta 1981 šolsko kuhinjo zamenjala za precej manjšo v domači garaži. S sodelavko Alenko Lipovec so v njej pripravljali malice za podjetja, najprej nekaj sto, potem je posel začel rasti. Iz preprostih malic so razvili pogostitve za prireditve, sprejeme in velike dogodke. Tako je nastal catering, ki je bil pri nas takrat še skoraj neznan, Jezerškovi pa so bili med njegovimi pionirji.
Garaža tega tempa ni dohajala, zato so leta 1996 odprli Hišo kulinarike v Sori, prvi slovenski objekt, zgrajen posebej za catering. Toda za Sonjo to ni bila zgolj poslovna odločitev, saj pravi, da sta z možem dejavnost širila tudi zaradi otrok. »Brez otrok za nama ali vzporedno z nama si današnje Hiše kulinarike Jezeršek ne predstavljam,« je povedala. Štirje sinovi so res stopili po njunih stopinjah in danes družinsko podjetje vodijo naprej.

Potica je prišla pozneje
Potem pa jo je skoraj za vogalom čakala še potica. Ko jo je pred dobrim desetletjem Janez Bogataj povabil k sodelovanju pri knjigi Potice iz Slovenije, je sprva oklevala. Čeprav zanjo niso bile neznanka, je priznala, da se jih je celo nekoliko bala, tako da je Bogataja najprej kar zavrnila. A je kasneje kljub strahovom izziv sprejela in za fotografiranje pripravila kar 42 različnih potic oziroma nadevov. Prav takrat se je z njimi zares spoprijateljila.
Potica je postala njena strast in osebni podpis. Najraje ima orehovo, rada pripravlja tudi pehtranovo, slivovo in drobnjakovo, če jih naštejemo le nekaj, prav posebno mesto pa ima ocvirkovka, ki jo je pekla že prej in jo povezuje s spomini na taščo. Svoje izkušnje prenaša tudi naprej – na Akademiji Jezeršek uči, kako se lotiti te zahtevne slovenske klasike. Sodelovanje pri Bogatajevi knjigi ji je tako odprlo novo poglavje in prav po potici jo danes pozna tudi širši krog ljudi.