Odprta kuhinja Neli Selan: zatočišče sredi gozda

Ker smo kuharska priloga, komaj čakamo, da lahko izgovarjamo komplimente, ki so nekako v tem slogu. S fotografom sva se šele dobro razgledala po hiški, ko se je že pokazala priložnost za to. »Tebi je pa sekira v med padla, Neli,« sem pokimala. Delovalo je domačno, varno, zavetno in svetlo, čeprav je bil zunaj deževen in siv dan, je v prostoru vladalo vzdušje poletnih počitnic.
Neli Selan najbrž ni treba posebej predstavljati: predavateljica strokovnih kuharskih predmetov na BIC Ljubljana, motor ekipe, s katero smo v zadnjem desetletju skuhali in preizkusili brez števila jedi za OK. Drugi del te zgodbe, te enačbe, »med«, pa je njen partner Nejc Krevelj. Nekdaj sta bila celo sošolca prav na BIC, le da se je on učil strežbe, in od takrat hodita skupaj skozi življenje.

Iz roda v rod
Hiško, v kateri je živela njegova babica in še ena generacija pred njo, sta dobila v oskrbo, ko sta bila res mlada, 24 in 26 let, pripoveduje Neli. V celoti sta jo prenovila s svojimi rokami – le sten nista znala kitati, pa sta najela mojstra. Nejc se je izkazal kot velik multipraktik in je pozneje tudi prevzel mizarsko obrt njenega očeta. Ta dva mlada človeka nista stala v vrsti za nobenega obrtnika, vse se je naredilo doma. Seveda tudi kuhinja, po kateri se je zdaj sukala Neli in pripravljala prigrizek.

Večina zamisli, pravi, je Nejčevih, njej več pomenijo podrobnosti, pa hotela je velik štedilnik, na plin – to je pač njen poklic. Skupaj pa sta se odločila, da bosta pri prenovi postavitev zasnovala tako, da bo tisti, ki je za kuhinjskim pultom, lahko gledal tudi skozi okno. Stari štedilnik na drva je bil ena redkih stvari, za katere v novem gospodinjstvu dveh mladih ljudi ni bilo več mesta. Vse drugo, kar je uporabnega, Nejc s srcem obnovi, ničesar ne zavržeta. Še električnih aparatov ne kupujeta novih, ampak uporabljata stare, dokler le gre – dokaz je predpotopni tranzistor na polici. Nejc je obnovil tudi staro kredenco. Pravzaprav: ravno s starinami ima posebno tišlarsko veselje. Obnavlja znamenite rexe, nedavno pa je za stranko staro singerico, šivalni stroj, predelal v omarico za vino. Njegova tehnična spretnost je presenetljiva: celo staro uro znamke Junghans, ki jo posebej ceni in občuduje, je znova usposobil, pripoveduje Neli Selan.

Sredi gozda ni nikoli dolgčas
Smo nekje na meji med sevniško in krško občino, zares sredi gozdov, ki pa se tu počasi že spuščajo proti reki Savi. Prevozila sva več kot pravljičnih sedem hribov in dolin za ta obisk. Kako poteka dan, tu, odmaknjeno od mesta? »Zjutraj pojemo zajtrk, spijemo kavo – potem nas do šestih popoldne ni v hiši. Gremo v gozd in ga čistimo, napravljamo drva, kosimo, grabimo ... Vmes mogoče kaj na hitro pojemo, za resen obrok se zberemo šele pri večerji,« pripoveduje naša dragocena sodelavka. Skratka, niso to kraji, kjer bi se človek zamotil tako, da bi v bližnji bife skočil na kavo.


Neli Selan pravi, da ima hiško močno rada in ji ni težko biti tu sama – no, z mačkom, ki ga pripelje s seboj iz Ljubljane – tudi po ves teden. Nedolgo tega še signala za mobilni telefon včasih ni bilo, pravi. Malo kuha, pospravlja, bere, je v stanju odklopa od mestnega vrveža, kar vsi, ki so v službi ves čas obkroženi z ljudmi in živijo v blokovskem naselju, precej lahko razumejo. »Vedno pa je prva stvar, ki jo naredim, ko pridem sem – šopek,« pravi.
Medtem se je spekel prigrizek: pinsa z mortadelo in burrato, pa na maslu dušene breskove polovičke, kava je dišala na mizi in bilo je tako domačno in prijetno, da sem se spomnila, na katero pravljico me ta scena malo spominja: na Zlatolasko, ki je vdrla k trem medvedom.

Kako skriti plinsko bomo in druge dobre ideje
Neli Selan je medtem razkazovala še nekaj posebnosti: hladilnik, ki je vdelan pod stopnicami in skupaj s prostorom za plinsko bombo popolnoma skrit pod leseno fronto. Na koncu pulta je bila pripeta kot britev ostra lesena salamoreznica z izpeljavo ženske figure, darilo za rojstni dan, ki je obema močno pri srcu. Pokazala je tudi, kako so nekdanja vrata postala vgradna omara, le na vrhu je ostala odprtina, skozi katero toplota kmečke peči lahko prodira tudi v sosednjo sobo. Celo v kopalnici, prvem prostoru, ki je bil pred desetletjem deležen obnove, imata nekaj, kar spominja na korenine te hiške: staro mizo za peko kruha. Ta hiša, ta kuhinja, to je res lepa kombinacija starega in mladega.
