P'Cakes na poti: Petra Sodja je mesec dni pekla v kočah sredi Skandinavije

Petra Sodja je s seboj na več kot mesec dni dolgo pot po Skandinaviji vzela tudi pekovsko opremo in sestavine za torte. Želela je nekaj precej nenavadnega: živeti v majhnih kočah sredi narave in tam peči. Nastalo je ducat sladic, vsaka drugačna, vse pa tesno povezane s kraji, v katerih so se rodile. Do Skandinavije ima namreč ta ustvarjalka poseben odnos: tja jo žene in tam se počuti, kot bi se vrnila domov.

Slaščičarska ustvarjalka z Blejske Dobrave je ena prvih, ki so pri nas napovedale in oblikovale nov slog peke tort. Pred nekaj manj kot petnajstimi leti so se pojavile prve sladke umetnine s podpisom P'Cakes: namesto prekrite s sladkorno maso so bile torte gole, namesto kričečih okraskov so jih krasili naravni dodatki, cvetovi, vejice in drobni sadeži. Petra je zgodaj razumela tudi moč dobre fotografije. Torta ni bila več samo torta, temveč del zgodbe, izraz življenjskega sloga. Ta je bil pri Petri in njenem možu Juretu, ki si je ime ustvaril z oblikovan­jem snežnih desk, od nekdaj tesno povezan z naravo.

FOTO: Petra Sodja

Chef na poti: Japonska z Luko Koširjem

Ko kraj narekuje, kakšna bo sladica

»Ko sva z možem pred desetimi leti prvič obiskala Norveško, sem se počutila, kot da sem prišla domov,« pravi Petra. »Zaljubila sem se v njihov odnos do narave, v to, kako radi stvari počnejo zunaj: jedo, se sprehajajo, nabirajo gozdne plodove ...«

Očarali so jo tudi njihovi vikendi: koče in hiške, pogosto skrite v naravi in zgrajene tako, da se zdi, kot da so njen del. »Skromnost je pri njih izraz pravega luksuza,« pravi. »Koče so povsod, a ne delujejo, kot da je zaradi njih narave manj. Višje proti severu ko gremo, bolj so organske. Na strehah raste trava. Moja želja je bila prav to: da naša družina čim več časa preživi na ta preprosti način, v naravi, samo z najnujnejšo opremo.«

Najprej sta z možem razmišljala, da bi odpotovali za tri mesece, nato so pot skrajšali na malo več kot mesec. Odpravili so se s svojim avtom, s šotorom za rezervo, pekovsko opremo in dobro izdelanim načrtom. Petra se namreč organizacije potovanj loteva podobno natančno kot peke. Tokrat se je s potjo in rezervacijami ukvarjala tri mesece.

FOTO: Petra Sodja

FOTO: Petra Sodja

FOTO: Petra Sodja

Iz Nemčije so šli na Švedsko, v Skåne na jugu, nato proti severu, prečili na Norveško, kjer so obiskali tudi Innerdalen, eno njihovih najlepših dolin, pozneje pa so se spustili proti Telemarku in domu. Toda cilj ni bil videti čim več, ampak živeti skupaj, v miru, počasnosti in lepoti. In ob peki:)

»Če naredim pekovsko bilanco: uspelo mi je speči dvanajst sladic, ki so moje in hkrati nove, drugačne, saj pripadajo tudi krajem, kjer so nastale.« To pa je pomenilo tudi precej improvizacije. Koče, ki stojijo sredi divjine, pogosto niso priključene na električno omrežje. Na strehi so sončni paneli, kuhinja pa je lahko opremljena s plinsko pečico. V resnici se lahko zatakne že pri tem, kako narediti jabolčno kašo. »In kako naj se potem znajdem!« se smeji Petra. »Zanimivo pa je, da je celo tisti biskvit, ki ga je v plinski pečici žgalo samo od zgoraj, kar uspel.«

Na Švedskem so del časa preživeli v majhni koči, kot bi bila iz pravljice. Tam je nastala torta, v celoti premazana z rož­nato kremo in okrašena z marjeticami, ki so cvetele naokrog. Na Norveškem pa so jih v gozdovih obdajale bogate poljane borovnic in tam so se rojevale drugačne sladice. Tako so torte prvič zares postale del potovanja. Ne le nekaj, kar je Petra prinesla s seboj. Izumiti je treba novo besedo: potopek. Nastajal je potopis v sladicah, saj je vsaka nosila nekaj kraja, v katerem je nastala, in nekaj tistega, kar je Petra tam doživela.

»Prva hiška, na Švedskem, je bila podeželska, romantična in pravljična. Nizka s slamnato streho in zelenimi polkni. Naredila sem torto z roza premazom in marjetkami. Ničesar nisem dodala, česar ni bilo tam,« pravi Petra. »Pripotovala sem sicer z nekim načrtom, kaj bom pekla, pa sem ga potem opustila, kajti zgodba je bila tam drugačna. Recimo: bili smo ob fjordu, torej na morju, hkrati pa so bregove preraščali globoki gozdovi, polni jagod in borovnic. Kaj naj zdaj, morje in borovnice, to ne gre skupaj!? Začela sem delati čisto po občutku, mimo načrta in je bilo prav osvobajajoče: na koncu sem bila zadovoljna s tem, da sem izjavila: mislim, da ta sladica po barvi in okusu paše prav sem prav zdaj.«

FOTO: Petra Sodja

FOTO: Petra Sodja

Friluftsliv: ko je manj v resnici več

Ko Petra pripoveduje, kaj jo je tako pritegnilo, pravzaprav opisuje nekaj več kot počitniško navdušenje. Friluftsliv – življenje na prostem – je na Norveškem pomemben del odnosa do narave in načina življenja, podobno kot pri Dancih hygge, Švedih lagom, Japoncih gozdna kopel ... Norvežani obožujejo umik v naravo, pogosto prav v preproste koče, kjer je življenje namenoma skrčeno na najnujnejše: drva, voda, hrana, knjiga, družabna igra in čas zunaj. »Meni je izredno všeč, kadar se hrana postreže zunaj, v naravi. In pri njih so to res prignali do popolnosti: kamor se obrneš, prostorčki za piknik,« dodaja Petra. To je način, v katerega tako močno verjamejo, da so si postavili skoraj pol milijona takih kočic, pogosto v popolni divjini. V oris: njih še šest milijonov ni.

FOTO: Petra Sodja

Bistvo? Čim manj stvari, več prostora za nekaj drugega. »Najbolj mi bo v spominu ostal trenutek, ko je sin Atlas stal na pomolu, ki je segal v mirno gladino jezera. Zlata večerna svetloba. Mali je na eni strani pomola v vodo vrgel storž, potem pa tekel na drugo stran in čakal, da ga bo prinesla voda.«

Ob koncu potovanja je zapisala: »Veš, kaj je zame uspeh? Več časa, več dogodivščin, več miru. Manj denarja, manj materialnih stvari. Manj tistega uspeha, ki ga lahko kažeš navzven. Zanimivo, kako se ti prioritete spremenijo, ko dobiš otroka. No, če dopustiš.« In potem misel, ki morda najbolje povzame njeno skandinavsko poletje: »Ker na koncu ne bom obžalovala tort, ki jih nisem naredila, priložnosti, ki jih nisem zagrabila ... Čas gre, prehitro.«

FOTO: Petra Sodja