Odprta Kuhinja

Po sledeh recepta: osupljiva zgodba o torti mame Milke

Fotografija iz družinskega albuma. Mama Milka in jaz.
Odpri galerijo
A+   A-
Recept smo že delili z vami, zdaj pa je na vrsti zgodba, zaradi katere ima ta izvrsten posladek še toliko večjo težo.



Torta mame Milke, narejena le iz petih sestavin, je bila na našem portalu neštetokrat poklikana in pohvaljena, zato jo toplo priporočamo tudi tistim, ki se je še niste lotili. Zdaj pa pojdimo tja, kjer se vse skupaj začne. Daljše branje, a je vredno.
Priporočamo: Recept za torto mame Milke

»Takrat enkrat me je to prešinilo. Recepti niso tehnika. Vsak recept v sebi nosi zgodbo, recepti pripovedujejo zgodbe našega vsakdanjega življenja skozi stoletja. Ko berete recepte, skozi njih prebirate družbo, v kateri so nastali.« Tako je misel britanske avtorice kuharskih knjig in antropologinje Claudie Roden v knjigo Pot na orient zapisal novinar Ervin Hladnik Milharčič. In te besede mi odzvanjajo v ozadju, ko se lotevam pisanja. Takšnega teksta nisem napisala še nikoli in ga najbrž nikdar ne ponovim.

Kadar ne vem, kako naj začnem tekst, grem najraje kar na začetek. Predlani septembra, nekje okoli mojega rojstnega dne je bilo, sem po Karini, Olgi, Mateji in drugih sodelavkah prišla na vrsto, da v OK predstavim tri svoje recepte. Takoj sem vedela, da bom spekla tudi torto mame Milke. V naši družini gre namreč iz roda v rod – očetova mama Milka je torto predala moji mami Mirjani. »Pravzaprav mi je recept enkrat, leta nazaj, narekovala ena od sorodnic. Ne spomnim se več, katera … Olga ali Majda verjetno.«

Vse se je moralo ujeti


Torta je v naši družini desetletja spremljala večje in pomembnejše dogodke. Ni bil vsak rojstni dan primeren za to, da se je moja mami lotila peke, niti ni bilo vsako novo leto tisto, ko je bil na mizi ta čarobni preplet kave in mandljev. Ujeti se je moralo vse – predvsem to, da je bilo dovolj časa, kajti najprej je treba olupiti mandlje, jih popražiti in ohladiti.

Vem, danes lahko v vsakem večjem supermarketu kupimo že olupljene in mlete, ampak nekdaj je bilo že s tem veliko dela. Pa tudi: če bomo kupili že zmlete mand­lje, verjetno niso bili prepraženi. »Če jih prepražiš, preden jih zmelješ, dobijo veliko bolj izrazit okus,« o eni od posebnosti naše torte rada poudari moja mami Mirjana.

To je bilo v glavnem vse, kar sem še pred enim mesecem vedela o torti mame Milke: da gre iz roda v rod, da je recept star več kot pol stoletja in da je treba olupljene mandlje najprej prepražiti.

Recept bo šel iz mojih rok v roke mojih hčerk, ki mi že zdaj radi pomagata pri peki. In z njim zgodba o mami Milki (ter zdaj še Pati). Upam, da bosta tudi moji deklici odrasli v odločni ženski, ki bosta spoštovali preteklost ter še naprej cenili hrano in zgodbe, ki nam jih ta prinaša. (Fotografija: Sonja Ravbar)
Recept bo šel iz mojih rok v roke mojih hčerk, ki mi že zdaj radi pomagata pri peki. In z njim zgodba o mami Milki (ter zdaj še Pati). Upam, da bosta tudi moji deklici odrasli v odločni ženski, ki bosta spoštovali preteklost ter še naprej cenili hrano in zgodbe, ki nam jih ta prinaša. (Fotografija: Sonja Ravbar)

Rojstni dnevi, prazniki


Potem se je zgodil natečaj za naj slovensko pecivo, »tisto, katerega vonj se je vil iz kuhinj naših mam, dedkov in babic. Jedli smo ga ob rojstnih dnevih, pa ob praznikih in posebnih dosežkih. Tako smo se razvajali in praznovali dobre dni.«

Le na kaj bi najprej pomislila, ko sem med brkljanjem po spletu prebrala te vrstice? Kak dan ali dva sem razmišljala, naj pošljem ali ne. Ko se mi je naslednjič na ekranu spet prikazalo sporočilo o natečaju, sem šla za računalnik in z nekaj »kopi-pejst« kliki v okence za oddajo prilepila naš recept. V mapi, ki jo kot svetinjico še danes hranim kar na namizju svojega računalnika, pa sem poiskala meni najlepšo fotografijo torte mame Milke, ki jo je tisti predlanski septembrski dan na moji terasi naredila naša izjemna fotografinja Sonja Ravbar. In kliknila »oddaj«.

Nekaj dni zatem, morda kak teden ali dva, so me klicali »zaradi recepta«. In začeli spraševati malo več o torti mame Milke, tudi to, ali je na kakšni od fotografij iz družinskega albuma. Povedala sem vse, kar vem, kar je bilo – ugotavljam zdaj – skoraj nič. Zato je bilo pogovora precej hitro konec.

Knjige pa nimam …


Takoj zatem sem na drug konec Kranja poklicala mami Mirjano, ali bo lahko posodila svoj famozni (in že razpadajoči) zvezek, v katerega že leta zapisuje recepte. Da bi pač, če tako nanese, imela vsaj neki zapis o torti, saj se mi je nekako zdelo, da je v albumu fotografij ne bom našla. Ja, to so bili še tisti zlati časi, ko uvod v vsakega od obrokov ni bil »fotošuting« vsega, kar je na krožniku in na mizi.

Pa mi pravi mami Mirjana: »Ja, ampak, veš, knjige pa nimam.«

»Kakšne knjige?«

»Ja, tiste, v kateri je zapisan.«

»Kako – a ni to recept mame Milke??? Kakšne knjige?«

»To pa ja veš, da je poslala recept za to torto na neki natečaj. Potem je bil objavljen v knjigi, ki jo je dobila za nagrado.«

»Kakšna knjiga to, mami?«

»Ja, v cirilici. Čakaj, ti dam očija.«

In preda telefon mojemu očetu Jožetu, kajti njegova družina je tista, v kateri se ta družinski recept pretaka iz roda v rod.

»Kakšna knjiga, oči?«

»V cirilici. Knjigo ima Tone (opomba: očetov starejši brat). Vem pa, da je rjava, debela in napisana v cirilici.«

O tem, zakaj v cirilici, sicer ne bi potrebovala pojasnila, a oče vseeno nadaljuje:
»To veš: tvoj ded Hinko je bil polkovnik in takrat, pred drugo svetovno vojno, smo bili v Srbiji.«

Zato se je moj oče rodil v Kruševcu, njegov starejši brat v Beogradu. Prav tam je bila naša družina med vojno in oče še danes kdaj pripoveduje, kako je kot fantič doživel bombardiranje Beograda.

Odlična gospodinja


»Gospodinje, ki so imele recepte objavljene v tej knjigi, so veljale za odlične kuharice. In mama Milka je to vsekakor bila,« mi še pove oče. Tudi tega nisem vedela – umrla je, ko sem še hodila v vrtec, zato v spominu megleno hranim le en obisk pri njej v domu upokojencev v Kranju, v družinskem albumu pa najdem le dve fotografiji, na katerih sem, stara verjetno točno eno leto, skupaj z njo.

Kdaj je izšla ta kuharska knjiga? »Leta nazaj, verjetno še pred mojim rojstvom,« pravi oče in me napoti naprej, k sestrični Nataši. Ona mi že naslednji večer pošlje fotografijo naslovnice in nekaj notranjih strani. Vidim, da je bila knjiga izdana leta 1939, na rjavi naslovnici pa je v cirilici napisano Moj kuvar (Moj kuhar, torej).

Nekaj klikov pozneje google pravi, da je knjiga, v kateri je zbranih okoli 4000 receptov, pozneje izhajala pod imenom Veliki narodni kuvar (Veliki narodni kuhar, kajne). Slutim, da to ni »kar neka« knjiga, ampak knjiga, ki jo morajo poznati vsi – nekako tako, kot pri nas poznamo Slovensko kuharico oziroma Veliko slovensko kuharico, ki ji ljudski glas pravi kar »felicita«.

Fotografija iz družinskega albuma. Mama Milka in jaz.
Fotografija iz družinskega albuma. Mama Milka in jaz.

Halo, Arizona


Pri nas je torej že večer, v Ameriki pa so nekje sredi dneva. Verjetno je tako, kajti nikoli ne vem, koliko je ura v Arizoni. Tam živi moj prijatelj Vedran, ki ga je življenje iz domačega Pančeva, to je pol ure vožnje od Beograda, že pred desetletjem pone­slo na ono stran luže. V prostem času je ljubitelj peke kruha z drožmi, zaposlen pa je kot profesor, učenjak, strokovnjak za jezike, zato z njim govorim v slovenščini, on mi odgovarja v srbščini. Ki jo razumem, saj sem v mladosti eno leto tudi sama živela v Beogradu, kjer sem delala za različna slovenska podjetja.

»Vedran dragi, katera je najbolj znana srbska kuharska knjiga? Veliki narodni kuvar?« Ni minila minuta, ko se mi pod zadnjim vprašanjem pojavi srček, na ekranu pa sporočilo: »Brez vsakršnega dvoma. Veliki narodni kuvar, ki mu rečemo tudi Patin kuvar.«

Patin kuhar


In že v moj google letita zadnji dve besedi. Spletna enciklopedija pove marsikaj o Spaseniji Marković (1881–1974), ki so jo od otroštva klicali Pata. Sprva po dolgem času berem v cirilici, nato preklopim na latinico.

Izvem, da je bila Pata avtorica najobsež­nejše zbirke kuharskih receptov, kar so jih doslej izdali v Srbiji. Da je njena knjiga prvič izšla leta 1939, da je bila Spasenija Pata Marković med prvimi izobraženimi ženskami v Srbiji, ki so se borile za enake pravice žensk in moških. Da se je šolala na Dunaju. Da je po prihodu nazaj v Srbijo imela radijsko oddajo in rubriko v dnevniku Politika.

V Politiki je urejala rubriko Današnji jedilnik, v kateri je dajala nasvete, kako skuhamo poceni in zdravo kosilo, hkrati pa je objavljala recepte, ki so ji jih poslale gospodinje iz vse tedanje skupne države. In gospodinje Kraljevine Jugoslavije, ki so od Ljubljane do Skopja prebirale njene besede, so prav zares kuhale po njenih receptih.

(Verjetno prva) kulinarična influenserka


Leta 1937 je začela torej v dnevniku Politika urejati rubriko za gospodinje in bralke je pozvala, naj ji pošljejo recepte za jedi, ki jih najraje pripravljajo, dve leti zatem je izdala znamenito knjigo, v katero je vključila tudi številne recepte bralk. Pata je iskala pozabljene recepte za stare jedi in jedi, značilne za kak kraj. Tako se je v kratkem času na njenem naslovu znašla ogromna zbirka, recepte pa je v sodelovanju z najboljšimi beograjskimi kuharji in slaščičarji tudi preverila, po potrebi poenostavila in napisala tako, da so bili bolj razumljivi bralkam, med katerimi je bila zelo priljubljena. Zdaj vem, da je njenim zapisom in nasvetom na časopisnih straneh sledila tudi moja mama Milka.

Spasenija Pata Marković je bila torej nekakšna kulinarična influenserka tistega obdobja, saj je prejemala na tisoče pisem. Nekako v tem slogu jo je predstavil tudi eden sodobnih srbskih novinarjev, rekoč: »Mnogo pred Jamiejem Oliverjem, Rudolfom in programom 24Kitchen, še pred nutricionisti in coachi, pa tudi pred sodobnimi gibanji za emancipacijo žensk, je živela in delala Spasenija Marković, ljubkovalno imenovana Pata.« Nadalje Ivan Radojičić zapiše: »Čeprav morda zanjo niste slišali, je velika verjetnost, da je z vami že od rojstva. Kajti Spasenija Marković je avtorica legendarnega Patinega kuharja, debelega čtiva z več kot 4000 recepti, ki je bil svojčas obvezno darilo mladoporočencem. Stavim, da boste, če boste pogledali polico s knjigami, tam našli Pato in njene dobrote, ki so postale vaše najljubše jedi.«

V Narodni univerzitetni knjižnici še danes hranijo 19 izvodov te legendarne kuharske knjige v cirilici, ki je s presledki (in vse modernejšimi platnicami) izhajala med letoma 1939 in 1986. (Foto: Marko Feist)
V Narodni univerzitetni knjižnici še danes hranijo 19 izvodov te legendarne kuharske knjige v cirilici, ki je s presledki (in vse modernejšimi platnicami) izhajala med letoma 1939 in 1986. (Foto: Marko Feist)

Prepovedana kuharica


Tisti večer berem tudi, da je bila Pata aktivistka, saj je med vojno v svoji hiši skrivala judovske otroke. In bila je prava revolucio­narka, saj ni zapisovala samo receptov, temveč je v svojih časopisnih rubrikah rada podrobila tudi to ali ono o aktualnih političnih razmerah. Zaradi naprednih idej in meščanskega rodu so ji po koncu vojne odvzeli prostost. Nacionalizirali so vse njeno premoženje in v javnosti izbrisali tudi njeno ime – kuharice, pod katere je bila podpisana, so ljudje skrivali po domovih, vse izdaje, ki so izšle med letoma 1945 in 1990 (ne, ta zadnja letnica ni pomota), pa so bile podpisane samo z inicialkama SM.

Koliko izdaj in koliko kuharskih knjig je izšlo do danes, ne vem. Imajo pa v Narodni univerzitetni knjižnici, kamor smo te dni poslale našega fotografa, še danes 19 izvodov te legendarne kuharske knjige v cirilici, ki je s presledki (in vse modernejšimi platnicami) izhajala med letoma 1939 in 1986. Poznejših izdaj in s tem tiste, ki je izšla leto pred osamosvojitvijo Slovenije, iz Beograda niso več naročili.

Nazaj k Pati: na spletu tistega večera, ura je bila že pozna, preberem tudi, da je bila Pata že pred drugo svetovno vojno svoje­vrstna disidentka, saj je pred stotimi leti urejala tednik, imenovan Patina čitanka za gospodinje.

Publikacija je izhajala tudi med šestojanuarsko diktaturo (ki je trajala od 6. januarja 1929 do začetka septembra 1931) in postala tako rekoč opozicijsko glasilo. Rubriko je imel v njej tudi Patin brat, goreč predstavnik opozicije, ki je na svoji strani – skozi recepte, kajpada – ironično pripovedoval o kralju in diktaturi. Tako je oblast tedensko revijo prepovedala, Srbija oziroma Jugoslavija pa je postala edina država, ki je v tistem času prepovedala kuhariji namenjeno revijo.

Vse, kar preberem, se mi zdi zanimivo, zato znova ostanem za računalnikom do sredine noči …

Zgodba se nadaljuje


Čez nekaj dni se mi po spletu spet oglasi sestrična Nataša in razložim ji, kaj vse sem odkrila. Tokrat mi pošlje svoj recept za torto »babi Milke«, ki je malo drugačen od zapisa v zvezku moje mami Mirjane. Natašina različica denimo vsebuje moko, moja ne, in tudi kremo – iz istih sestavin sicer – pripravi rahlo drugače. Olupljeni in prepraženi mandlji ter kava pa so, seveda, glavni igralci v obeh receptih.

Sestrična Nataša mi zraven pripne še dva namiga. Naša torta je, pravi, zelo podobna dvema, objavljenima v kuharski knjigi iz leta 1939. Kombinacija mand­ljev in kave, ta ultimativni okus mojega otroštva in tudi življenja, se pojavi tako v torti s kavno kremo kot v torti iz praženih mandljev.

Ta zgodba pa, mislim vsaj, še ni končana … Recept bo šel iz mojih rok v roke mojih hčerk, ki mi že zdaj radi pomagata pri peki. In z njim zgodba o mami Milki (ter zdaj še Pati). Upam, da bosta tudi moji deklici odrasli v odločni ženski, ki bosta spoštovali preteklost ter še naprej cenili hrano in zgodbe, ki nam jih ta prinaša.
Preberite tudi: Klasike z Urško Fartelj: kako naredimo najboljši biskvit za rulado

Naslovna fotografija: Sonja Ravbar
Datum Objave: 9.4.2021 ob 11:04

Več iz te teme:

Naročite se na e-novice: