Kako se na etiketi piva Valterja Kramarja znajde poezija

Avantgardni umetniki s svojimi deli redko postanejo ponarodeli. Še redkeje dajo ime pivu. Oboje je uspelo Ivanu Volariču - Feu. Čeprav je umrl pred petnajstimi leti, je še vedno tu s svojo modrostjo o najlepših jutrih, ki so zjutraj, in s pivom, ki ga je po njem poimenoval njegov sokrajan Valter Kramar.

Kdo je Ivan Volarič - Feo

Za malo mlajše generacije najprej nekaj splošne izobrazbe. Najbohotnejši čas Ivana Volariča - Fea so bila sedemdeseta leta prejšnjega stoletja. Znan je bil predvsem kot pesnik, oglašal se je prek številnih medijev, kot so Mladina, Tribuna, Problemi, Radio Študent, skratka takih, ki so gojili bolj svobodnjaško misel.

...

Volariču je bila ta blizu, ne nazadnje je živel tudi v komuni, ki je – kdo bi si dandanes to lahko mislil – v sedemdesetih delovala v Tacnu pri Ljubljani. Sodeloval je pri skupini Buldožer, tudi legendarni, nato se je oblikoval v dvojec z Markom Brecljem, potem ko se je ta razšel z omenjeno skupino. Postala sta duo Zlati zubi in veliko nastopala po Jugoslaviji.

Uradne biografije pišejo takole: pesniški prvenec Desperado Tonic Water je Volarič izdal leta 1974, pozneje pa še šest pesniških zbirk (Oj božime tele dolince, Četverovprega za njene sanje, Despotov Volarič, Met kopja, Kratkice, Žalostna sova) in zbirko kratke proze Antofagasta, v večjih ali stranskih vlogah pa je nastopil tudi v šestnajstih filmih, nazadnje v znanem Kruh in mleko Jana Cvitkoviča.

...

O tem nenavadnem človeku je Franci Slak posnel dokumentarec z njegovo razvpito mislijo »Najlepša jutra so zjutraj« v naslovu. Biografi so se potrudili in prešteli še njegove druge poklice: zavarovalniški agent, učitelj plavanja, poštar, vzgojitelj, zidar, krovec, pastir, pletilec košar, prodajalec srečk, kuhar, sadjar, navaja spletna stran Obrazi slovenskih pokrajin.

Bil pa je doma iz Sužida, vasice, ki se čez cesto spogleduje s Starim selom pri Kobaridu – in zato Valter Kramar, ki je ob nekdanji partnerki Ani Roš zaslužen, da zdaj toliko ljudi, predvsem zaradi gastronomskih razlogov, ve za te kraje, o pesniku lahko pove še kaj drugega. Prijeten spomin ima nanj, in ko je svoji ljubezni do vina pripojil še zanimanje za kraft piva, je vložil denar v pivovarno 1713, kar označuje čas tolminskega punta. Ko so ji hoteli dati bolj kobariški značaj, so se spomnili na sokrajana in vzeli njegovo ime.

...

Na tem mestu morda še opomba, od kod se je sploh vzel vzdevek Feo. Kot pravi legenda, je pesnik nekega dne izračunal, da je Ivanov Volaričev veliko in da potrebuje nekaj bolj določnega. V nekem filmu je slišal špansko besedo feo, ki pomeni grd, zoprn in neprijeten, pa si jo je dodal k imenu. Druga teorija navaja, da je to okrajšava za Freak European Organization, iz česar je naš pokojni novinarski kolega Peter Kolšek nekoč opisoval, kako se je vozil na intervju »k evropskemu friku, kakršnih je v Sloveniji skoraj zmanjkalo. On je eden zadnjih.«

Sediš v lokalu in prebereš etiketo

»Zakaj Feo? Bil je alternativec in tudi mi smo mislili, da bo naše pivo bolj na alternativni strani ponudbe, zlasti tisto iz amfore,« pravi Kramar.

»Prav tako sem imel občutek, da so ne le v Kobaridu, ampak v Sloveniji začeli nanj pozabljati. Na etikete 0,33-litrskih steklenic smo zato izpisali njegovo poezijo. Sediš v lokalu, si sam – zlahka si predstavljam, da začneš to prebirati, čeprav, priznam, je treba napeti oči. Mislim, da je ta pot, ki smo jo našli z oblikovalcema Boštjanom Botasom Kendo in Primožem Fijavžem, prava. Super mi je, ker se zdaj o Feu spet veliko govori. V Polonki imamo tudi ogromno njegovih slik, moj bratranec, kipar Damjan Kracina, pa je oblikoval dva njegova kipa, z idejo, da bi ju postavili pred našo kinodvorano.«

...

»Moj najzgodnejši spomin na Fea sega v čase, ko sem še kolesaril, on pa je bil tajnik kolesarskega društva Soča. Pa tudi sicer je bil pogosto zraven, včasih kot gost v Hiši Franko, celo na družinske piknike je prihajal,« se spominja Kramar. »Pravzaprav ne, še starejši spomin imam: ko sem bil še prav mulo, sta imela z Markom Brecljem v Kobaridu enkrat na mesec javno vajo: sta godla, pela in pila in zabavala vse, ki so hoteli biti zraven.«

...

»V Ljubljani je bil Feo precej znan, ljudje tu pa so ga imeli večinoma za zabušanta in vaškega posebneža. Deloma verjetno zato, ker njegova poezija ni bila lahkotna – treba je bilo malo pomisliti, in če si nisi vzel časa, ga pač nisi razumel in so ga zato najbrž težje sprejemali. Drugi del pojasnila pa je, mislim, v tem, da so v tistem času tu živeli pretežno kmečki ljudje: skrbeli so za svoje njive, nekaj krav, v gozdu napravljali drva za zimo. Feo ni bil nič od tega, bil je pač intelektualec. No, potem ko se je iz Ljubljane vrnil v Sužid, je tudi on malo kmetoval: imel je zelenjavni vrt in kozo.

Delal pa je tudi kot trafikant, prodajal srečke in bil eden tistih ljudi, kot jih danes sploh ni več: sedel je za mizo v slaščičarni in bral časopis. Proti koncu življenja je delal tudi kot slikopleskar. Samo to ni bilo pleskanje kot tako: za prostor, ki bi drugemu vzel pet, šest ur, sta si s prijateljem Vilijem Raholinom vzela tudi dva dni, če je bilo treba. Ampak to sta počela tako, da sta s sabo prinesla gramofon, vsakih petnajst minut sta si pa dodelila nekaj časa zase. Razpostavila na mizo kruh, salame, sirčke, tudi viski ni manjkal,« se smeje.

Kateri del Feovega ustvarjanja pa mu je ostal najbolj v spominu? »Njegova celota. Pa nastopi so bili nekaj posebnega, zmeraj revolucionarni. Zlasti se spomnim dogodka v kobariški kinodvorani: prevedel je Prešernovo pesem Vrba v nemščino, v popolnem nepoznavanju jezika. Dosti lepih, kratkih, a premišljenih poezij je tudi napisal,« pravi Kramar.