V pastelnem trikolesniku, na Primorskem imenovanem api, bratsko-sestrska naveza Birsa potuje po Krasu in razveseljuje otročad. Jan je o sladolednem poslu sanjal več let …
Šest, sedem let. Toliko časa je Jan Birsa, doma iz kraške vasice Ponikve (ta je čisto blizu Štanjela), sanjal. Gostinski tehnik, ki je zaposlen v vrtčevski kuhinji v Sežani, je precej natančno razmišljal o tem, da na noge postavi čisto svojo poslovno idejo, ki bo povezana s kulinariko. Pravzaprav tole, da bo posel postavil »na noge«, niti ni najboljši izraz, saj je Jan svoj sladoledni posel postavil na kolesa. Na tri nadvse fotogenična kolesa.
»Več let sem razmišljal o tem, da bi prodajal sladoled. Najprej sem imel v mislih sicer točenega, a so se potem načrti spremenili. Na Gorenjskem sem kupil trikolesnik, ki je bil že prirejen za prodajo sladoleda. Menda so v njem svojčas prodajali sladoled po Ljubljani, zato je bilo treba vozilo le malo preurediti in prebarvati,« začne pripovedovati Jan Birsa.
Barvanja in oblikovanja logotipa se je lotila sestra Nina Birsa, ki ima smisel za lepe reči. Po poklicu je frizerka in vizažistka, trenutno pa je Janova partnerica v sladolednem poslu. Razmišljala je logično in za malo sladoledno vozilo izbrala pastelne barve, v modernem slogu dopolnjene z neštetimi nalepkami majhnih sladoledov. Ti se vrtijo tudi na vseh treh kolesih vozilca, na Primorskem imenovanega api – ape po italijansko pomeni čebela, to vozilce, le malo večje od vespe, pa po kraških cestah drvi pridno kot čebelica.
Do 20 kilometrov
No, razen takrat, ko omaga pod kakšnim hujšim klancem. In teh v bližini Ponikev pri Štanjelu, od koder je doma bratsko-sestrska sladoledna naveza, ne manjka. »V kak zahtevnejši hrib preprosto ne zmore in zgodilo se je že, da smo ga morali porivati do vrha,« se nasmehne Jan Birsa.
Kakor pravi, je doseg sladolednega vozila le kakih dvajset kilometrov od doma, tu pa so nanizani tudi takšni kraški lepotci, kot so Štanjel, Tomaj, Dutovlje, Komen, Tomačevica … »Največkrat nas najdete v Štanjelu, ki je od naše hiše oddaljen le kakih pet kilometrov. Vsak konec tedna, v soboto ali nedeljo, smo zagotovo vsaj enkrat parkirani v Štanjelu, preostale dni pa, kakor dopušča čas, krožimo po prireditvah v naši okolici,« pojasni Jan najpogostejše cilje, do koder se zapodi prikupno sladoledno vozilce.
To je nadvse fotogenično, kar smo opazili že pri prvem srečanju v Tomaju. Tam so bili tistega vročega dne vsi trije: Jan, Nina in pastelna apica, kakor brat in sestra ljubkovalno imenujeta trikolesnik. Zraven je bil odprt še večji senčnik, ki je varoval pred ostrim soncem. Skoraj vsak, ki jih je sredi Tomaja opazil, je segel po fotoaparatu, skritem v telefonu, da bi ovekovečil sladoledno zgodbo Mihjwc – tako se po domače reče hiši, v kateri živijo Birsovi.
Dobra ideja!
»Dobro ste se to spomnili,« ponovi Jan Birsa najpogostejši komentar obiskovalcev, ki si želijo pokusiti katerega od sedmih okusov. V vozilcu je prostora za samo sedem banjic – nekaj od njih je rezerviranih za sladoledno klasiko (jagoda, vanilja, čokolada), preostali okusi pa se prilagajajo sezonskim sestavinam in trenutnemu navdihu. Tako lahko v nekaj tednih zakroži vseh 27 okusov, kolikor jih nastaja v domači sladoledni proizvodnji. Tudi ta je, podobno kot vozilce italijanskega porekla, povezana s sosednjo državo, saj butične sladolede, ki se to poletje na treh kolesih prevažajo po Krasu, v Sežani izdeluje italijanski mojster.
No, za Odprto kuhinjo smo Jana Birso zaprosili, naj sestavi dva fina sladoledna okusa, ki ju lahko pripravimo doma, kjer pri roki nimamo zapletenih sladolednih strojev, ampak samo dobri stari zamrzovalnik. Odločil se je, da vam zamrzne višnjev sladoled in zraven pripravi še takšnega z grškim jogurtom, ki ga razgibajo proge gozdnih sadežev.
Ljubljana, Fažana, Beograd
Ko nam Jan takole narekuje oba recepta, se beseda razprede še okoli nenavadnih sladolednih okusov. Zanimive najdemo že sredi Ljubljane, kjer na mestni promenadi tik ob Ljubljanici, v Fetiché Patisserie, sladoledne okuse začinijo s črnim sezamom ali vaniljo sorte tahiti, ki je med poznavalci bolj cenjena kot burbonska.
Če se boste poleti mudili v Istri in ste pravi sladoledoljubec, toplo priporočam obisk Fažane, kjer ni težko najti sladoledne delavnice Gelateria Leone – vsak poletni dan ponujajo okoli trideset vrst sladoledov. Nekateri ti takoj padejo v oko, denimo tisti z okusom oljčnega olja.
Če pa boste v prihodnjih tednih kaj hodili po Beogradu, poiščite v neposredni bližini promenadne Knez Mihailove ulice slaščičarno s preprostim imenom – Poslastičarnica. Tudi tam je zbranih veliko zanimivih sladolednih odtenkov, mnogi med njimi imajo lokalni priokus: sladoled z znanimi srbskimi keksi plazma ali pa (samo za polnoletne) sladoled z okusom rakije.
Janova ideja: šparglji
In tako na koncu pogovora, ko beseda nanese na sladoledne nenavadneže, Jan Birsa omeni še enega, prav tako zanimivega sladolednega junaka: »Zadnjih šest let se ukvarjam tudi z gojenjem špargljev. To je tisti izziv, ki me čaka prihodnje leto – ustvariti sladoled z okusom špargljev.«
Preverite še: TOP 15 receptov, ki so vedno hit poletja
Priporočamo še: Vse to skriva trg v srcu mesta, kjer se Ljubljančani skrivajo pred turisti
