Maša Butara je ustvarjalka dveh uspešnih in kakovostnih profilov na instagramu: @sloveniafoodexperience in @perfelicious. Nesmisel, kakšen nov obraz, deset let je že na sceni kot foodie in ustvarjalka vsebin o hrani in potovanjih, bo takoj rekel vsak, ki jo pozna. A v tem desetletju se je Maši, pred leti izbrani celo za digitalko leta, življenje tako pogosto obrnilo, da je bila vsakič po malem nov obraz. 

Pripada generaciji mladih ljudi, ki jih zaradi družbenih omrežij veliko vidimo, precej redkeje pa jih zares vprašamo, kaj se dogaja v njihovem življenju. Poskusili smo na nov način: ali je mogoče z njenimi priporočili, kje naj jemo – z enim pomembnim delom njenega življenja –, izrisati tudi drugega, njeno kariero: od oglaševalskih agencij in vodenja kreativnega oddelka globalnega podjetja do lastnega podjetja in svobodnjaštva.

Kam v Ljubljani/Sloveniji/morda celo tujini bi šla, če bi hotela nostalgično obujati spomine na zadnje desetletje, recimo na oglaševalske agencije?

Res imam tak prostor: restavracijo Harfa na Koprski v Ljubljani. Ko sem delala na agenciji Luna \TBWA, ki je na isti ulici, je bila to naša redna postojanka. In čeprav je vsak dan polna in dela samo v času kosil, se mi še vedno zdi, da ljudje zanjo prvič slišijo, ko jo omenim. Škoda, saj ponuja ena najboljših kosil v Ljubljani, če govorimo o razmerju med kakovostjo in ceno, da ne omenjam njihovih odličnih sladic in svežih testenin. 10/10. Kadar se dobim s kakšnim nekdanjim sodelavcem ali sodelavko, se pogosto zmenimo tam, pa tudi sicer jih rada obiščem.

Tudi Cubo spada v to obdobje. Še vedno ga obožujem in rada obiščem, prvič pa sem ga spoznala prav v agencijskih časih. Že od takrat imajo zame najboljši tiramisu v Ljubljani, no, pa ob torkih rada zavijem k njim na legendarne paprike.

In Trappa. Ker se najbolj gibam po središču Ljubljane, imam kdaj občutek »daleč od oči, daleč od srca«, ampak ta picerija še vedno ostaja ena mojih najljubši. Njihova pica Mare z mediteranskimi kozicami, česnom, limono in burrato ima posebno mesto v mojem srcu. Če kdo misli, da morske pice niso dobre, naj pokusi to. Ob večerih in vikendih je parkirišče tam še prosto in brezplačno, kar je v Ljubljani že kar velik plus.

Sicer pa zaposleni na agencijah nimajo nekih posebnih navad glede hrane in pijače. Vsaj v mojih agencijskih časih smo bili vedno bolj veseli dobre pice in burgerja kot kakšnega večhodnega poslovnega kosila. 

Kateri naš lokal ali restavracija je tak, da človek, ki razvija kariero tudi na instagramu, zlahka naredi dobre vsebine? Vam gre, na obeh profilih skupaj imate kakih 45 tisoč sledilcev.

V zadnjih letih je kar nekaj takih. V Ljubljani je to vedno Birdie. Nimajo samo odlične hrane, ampak tudi lepe oznamčene krožnike, pa postavitev jed na krožnik, plating, je odlična, čeprav preprosta.

La Mousse Goose ima čudovite sladke kreacije, JAZ pa veliko barv v jedeh in lep interier. In seveda najboljše med najboljšimi, Restavraciji Milka in Hiša Franko, ki sta sicer bolj za posebne priložnosti, ampak je kuhanje umetnost tudi na krožniku.

Zame, ki veliko delam z družbenimi mediji, in to že skoraj petnajst let, je v resnici lahko fotogenična skoraj vsaka restavracija, če ima dobro dnevno svetlobo ali osvetlitev. Ni treba, da je prostor nujno instagramabilen, dobra hrana in dobra svetloba naredita ogromno. 

Birdie,  foto: Maša Butara

Zanimata vas boks in tenis. Ali je pri nas kakšna restavracija, kakšen bife, ki je povezan s športom in si pri vas osebno zasluži mesto med legendarnimi?

Čeprav imam kar veliko interesov, se gurmanski del ne povezuje preveč s športnim, vsaj pri restavracijah ne. Pri domačem kuhanju pa že pazim, da pojem dovolj beljakovin. Kot verjetno ves svet ...

Najbližji tej povezavi je legendarni sredin hodok v Lepi Žogi, kamor veliko Ljubljančanov zahaja tudi na oglede tekem in dobro pivo. Meni je ta hodok ena ljubših občasnih malic, saj odgovarja prav na mojo potrebo po poskušanju različnih stvari. Glede na to, koliko omak, zelen­jave in dodatkov ponujajo, lahko skoraj vsakič jem drugačnega. Samo pečena čebula je vedno notri.

Si pa želim enkrat pokusiti Honey Deuce na US Open in enako znamenite jagode s smetano med Wimbledonom. 

Žmoht,  foto: Maša Butara

Katere so vaše najbolj uspele objave in kaj je bilo, mislite, razlog za to?

Najbolj uspešne objave navadno niso tiste z največ ogledi, ampak tiste, ki moje sledilce pripeljejo v objavljeni lokal in jih spodbudijo, da ga začnejo spremljati ter postanejo del njegove skupnosti. Na srečo se to zgodi kar pogosto, kar pomeni, da mi sledilci zelo zaupajo, in to me izjemno veseli.

Sem morala prav pogledati svoje rezultate. Ne vem, ali je to na srečo ali na žalost, ampak velikokrat so najbolj uspešni videi, ki jih naredim v najkrajšem času. Brez kompliciranja in pretiranega razmišljanja. To je tudi nekaj, kar opažam pri svojem profesionalnem delu z družbenimi omrežji: dobra ideja in prava zgodba sta pogosto pomembnejši od popolne produkcije.

Pogosto so uspešni tudi videi iz na novo odprtih restavracij ali lokacij, za katere ljudje še ne vedo. Letos je na primer največ dosega na @sloveniafood­experience instagramu dosegel video, v katerem delim »dobro varovano lokalno skrivnost«, Žmoht na tržnici Moste, kjer Dado vsak dan za kosilo pripravlja res fine jedi. Kakšno poješ tudi s papirnatega krožnika, pa je boljša od marsikaterega kosila, za katero ti pogrnejo še prt.

Na @perfelicious pa je malo drugače. Lani je bil najbolj uspešen video zajtrka v Atelier September v Københavnu, s kar 3,4 milijona ogledov, letos pa legendarna sladica Massima Botture »Oops! I Dropped the Lemon Tart«, ki je nastala kot napaka takratnega sous-chefa Takahika Konda. Med serviranjem mu je na tla padla ena od limonovih pit, Bottura pa se je odločil, da bodo razbili še preostale in jih tako tudi postregli. To je bil nekakšen začetek trenda »razstavljenih« oziroma namerno nepopolnih sladic, ki še vedno vztraja. 

Kateri lokal/restavracija deluje najbolj pomirjujoče? Ker vidim, da ste se večkrat tudi izčrpali skoraj do zadnjega kančka moči.

Zelo mirno se počutim v Cajnarjah. Hrana je odlična, nepretenciozna, odmaknjen si od vrveža mesta in skupaj z glasbo, notranjo opremo in veliko gostoljubnostjo Jureta in Katarine se tam počutim sproščeno in domače. Tudi čas tam zelo hitro mine, marsikatero kosilo se zavleče v večer. V Ljubljani pa rada odidem na kosilo v Strička, ki ga turisti na srečo še niso odkrili. Tudi sama pazim, da kakšna lokacija vendarle ostane bolj lokalna. Na pijačo ali ko potrebujem spremembo okolja za delo, pa grem skoraj vedno v Kavarno Cukrarna. Dobra ponudba in med tednom precej mirno okolje.  

Striček,  foto: Maša Butara