Kulinarični pobeg: Štiri norice v Firencah (2.del)

Drugi del potopisa štirih deklet, ki so odpotovala v Firence po nove začetke, povezane s kulinaričnim blogom. Z njimi je šel v Italijo tudi cel puran, nazaj pa navdih. Tu so fotografije, ki so jih posnele v starem palazzu, v mestu, kjer že od srednjega veka cvetijo umetnost, kultura, dobra hrana … Ah, Toskana.

Končno se pripeljemo v Firence in ne vemo, ali bi zaupale navigaciji v avtomobilu ali na telefonih. Vsaka govori drugače, še mobilne si niso složne. Ugotovimo, da se že tretjič peljemo po istih ulicah, zato se obrnemo na Francesca. Naš kontakt nas ignorira, seveda, kaj pa mu nismo takoj odgovorile na njegovo prvo sporočilo. Počasi, kot bi za kom oprezale, se z odprtimi okni peljemo po ozkih ulicah v neposredni bližini Ponte Vecchia.

Morale bi iskati pravo pot, a tako zabavno je opazovati starodavne uličice, polne mamljivih lokalov in restavracij, ki jih oblegajo sproščeni ljudje, prav tako kot me navdušeni nad mislijo, da je pred njimi vikend. Nekako se vendarle pripeljemo pred vhod, kjer nam že maha moški poznih tridesetih let. Kaže, da smo bile zares očitne, da nas je Francesco prepoznal v hipu. »Tukaj parkirajte, da odložite prtljago, potem morate avto odpeljati drugam,« razloži v simpatični italijanski angleščini in nas najprej odpelje na ogled stanovanja, predajo ključev in drugih tehničnih posebnosti. »Waaaaaw, waaaaw!« Takoj nas odnese občudovanje, namesto da bi poslušale, kako se odklenejo vrata.

»Zdaj res predlagam, da raztovorite in odpeljete avto v katero od garaž v bližini,« spet priganja Francesco in vidi se, da se mu mudi. Tako nadišavljenega ga najverjetneje čakajo bolj zabavna opravila kot držanje vrat štirim ženskam, ko iz avta nosijo prtljago, ki ji ni videti konca. Francescova glava se vrti z leve na desno, pa z desne na levo, ko poskuša slediti našemu ritmu, njegove oči so nekoliko izbuljene in nato prvič pripomni: »Imate tudi celega purana s seboj?« »Ne samo purana,« se začnemo glasno smejati, da nam po licih tečejo solze in ne vemo, ali bi se od krohota držale za trebuh ali pohitele s še nekaj torbami. »Ste prepričane, da ste prišle za samo tri dni?« še enkrat vpraša.

Vsa krama je iz avta in Francesco med pospravljanjem tistega dodatnega dvajsetaka že hiti bogve kam. Kristina in Sonja gresta na lov za garažo, z Vesno pa pospraviva stvari, napolniva hladilnik in si natočiva kozarec vina. Ne veva, v katerem prostoru bi ga spili, a odločiva se za kuhinjo. Pijeva, se pogovarjava, mine ena ura, mineta že dve … Kristine in Sonje od nikoder. Potem ko sta neštetokrat obvozili bližnje parkirne hiše, ki so pokale po šivih – vendarle je petek zvečer v središču Firenc –, se jima zatakne še na vhodu naše palače. Ne spomnim se več, zakaj se nismo mogle poklicati po telefonu, a dejstvo je, da sta kar nekaj časa zgubili tam spodaj med odklepanjem, ki se je končalo tako, da je ključ ostal v vratih. Ko končno priropotata v stanovanje in začneta razlagati, kaj se jima je zgodilo, spet planemo krohot. Odpravimo se k vhodu, da rešimo ključ. Vesna ga prime in povsem enostavno potegne iz ključavnice. »Pa kako je to mogoče?« okoli nje skačeta Kristina in Sonja, nato pa spet v smeh. Jah, tako je, ko ti je ravno do Kosova. Tako je, ko si sproščen in se težavam le smejiš. Kako bi bilo živeti, če bi na izzive pogledali iz tega zornega kota tudi sicer? Le kako bi bilo tako živeti …

Verjetno si predstavljate, da nismo še skočile v svoje postelje z baldahini, temveč posedele za masivno mizo, s kozarci vina in skledo čipsa dolgo v noč. Očitno je bilo, da nocoj ne bomo izvedle načrtovanega »shootinga« prazničnega omizja, tako zelo je bilo očitno, da potrebujemo le druga drugo in tisto morje izrečenih besed, ki nam lajšajo dušo.

Sonja, Vesna, Kristina in Mateja

Ne podcenjuj spontanosti, pripelje te lahko v najboljšo gostilno.

Vse tri so spet za kuhinjsko mizo, na kateri je že kavica iz kafetiere, smetana, sirčki, na štedilniku pa Kristina cvre jajca. Izpod baldahina se izvlečem zadnja, čila in polna energije, kot bi spala polnih osem ur. Povezane kot še nikoli prej se odločimo, da ne bomo izpeljale prvotnega jutranjega kuharskega načrta, temveč bomo raje še malce uživale in se odpravile v mesto. Še prej naredimo nekaj portretnih fotografij za blog, pomerimo Sonjino kolekcijo, nato pa veselo odkorakamo pojma-nimamo-kam.

Firence v dežju imajo poseben čar, barve srednjeveških kamnitih zgradb dobijo resnejši izraz in zdijo se še bolj starodavne. Ustavimo se na vsakem vogalu in pred vsako izložbo, kakor to počnejo majhni otroci. Neverjetno, kakšna radovednost se zbudi v sproščenem človeku!

Zmrdujemo se nad nakitom zlatarn in draguljarn, ki se vrstijo na Starem mostu, tudi kvazi umetnine, ki jih tu prodajajo turistom, nas ne ganejo preveč in strinjamo se, da bi bilo veliko bolj zanimivo, če bi te trgov­ske prostorčke še vedno imeli v rokah mesarji kot prvotno pred davnimi časi. Potrebujemo še eno kavo, a odločanje med fotogeničnimi lokacijami, ki smo si jih shranile na instagramu, in ogledovanje firenških lepot jemlje toliko časa, da smo vse že zelo lačne in je čas, da si privoščimo dobro italijansko kosilo. Pritegne nas domačen vhod trattorie na osamljeni majhni ulici, za katero se izkaže, da je izjemno priljubljena. Na steni opazimo, da jo je pred leti obiskal celo Jack Nicholson. »Noro, kam smo prišle,« si rečemo.

Res je lepo, domačno, toplo. Za mizami so zbrane družine, ki glasno razpravljajo, pri sosednji celo velika druščina francoskih obiskovalcev. Še en dokaz, da se tukaj zagotovo dobro je. Prav vse najprej izberemo ribolito. To je zelo gosta toskanska juha s fižolom in zelenjavo, v kateri se porabi star kruh. Najboljša uteha na deževen dan, verjemite. Ne vemo, ali je bila zares tako dobra ali je bilo ob vsej sproščenosti, ki smo ji dovolile, da nas prevzame, v vsej spontanosti, ki smo se ji prepustile, samo še to potrebno za nekaj trenutkov sreče. Vse druge jedi, sicer odlične, razen Son­jinih premastnih kanelonov, niso imele več takšne teže kot preprosta juha. Bile so skoraj preveč imenitne. Da, tako malo v resnici potrebujemo, da je v nas toplo. Po kosilu obiščemo vinoteko, pokramljamo z mladim prodajalcem, kot bi bile največje poznavalke vin, in tam pustimo nekaj denarja. Iz Toskane se pač ne smeš vrniti brez buteljke dobrega chiantija. Bile smo pozorne na označbo riserva, ki nam pove, da je vino zorelo v sodu, nato pa še v steklenici od 27 mesecev do celo pet let in tako v sebi skriva več moči, več telesa. Rade imamo to! Nekaj korakov naprej, na že zelo obljudeni ulici, nas pritegne sladoled. Gelato! Je lahko še dražji? Dve kepici, 15 evrov! Ni bil dober. Ne sledite trumam turistov na glavnih ulicah. Bistvo je očem skrito.

Recept za ribolito najdete tukaj.

Nazaj s še bolj polnim avtomobilom.

Vrnemo se v našo palačo in zavihamo rokave. Čaka nas priprava kar nekaj jedi in fotografiranje. A stanovanje je ujeto v notranji del zgradbe in ne vidi dovolj svetlobe, potrebne za fotoaparat, zato nam ne uspe vse tako, kot smo si zadale. Tudi pečica je le bolj izpopolnjena mikrovalovka, tako da peka krompirčkov mille-feuille in porkete ne gre po načrtu. Nimamo kaj, dejavniki, ki jih nismo mogle predvideti. Čeprav z veliko zapleti naredimo lepe stvari. Mar ni tako v življenju nasploh? Ponekod že skoraj obupamo, a zberemo moči, ker rade delamo to, kar delamo. Ker rade živimo.

Vračamo se. V avtomobilu se stiska še peti. Navdih se pelje z nami domov …

Porketa in krompirček, jedi, ki so ju navdahnili zidovi firenške palače.

Preberite še:  Živila, ki jih je pametno imeti na zalogi, da kuhamo okusno in poceni

Fotografije: Sonja Ravbar, Kristina Smodila

 

Mateja Delakorda
Mateja Delakorda

Kuhanje, to so moji trenutki! Zvok sekljanja, cvrčanje olja, vonjave iz pečice, na mizi pa cvetlice.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed