TOP 5 restavracij, kjer se najbolje je in spi

Pregledali smo, katere vrhunske restavracije pri nas so svoji ponudbi dodale tudi možnost, da gost pri njih prespi. Tu je naš izbor tistih petih, za katere mislimo, da so postavljale standarde: nekatere imajo bolj poudarjeno kulinariko, nekatere ambient, vse pa celovito zgodbo.

La Subida, Krmin

Na italijanski strani, ampak slovenski gostilničar, legendarni Joško Sirk. Na neki način je bil med vsemi, ki jih danes omenjamo, prvi, ki se je odločil za sodobnejši in aktivnejši pristop do vprašanja prenočišč za goste, ki prihajajo v dobre restavracije. Samo da tega niti ni vedel: leta 1986 sta s soprogo v mirnem kotičku, lučaj od restavracije, ki stoji na mehkih gričih na italijanski strani Brd, Collio imenovanih, v Krminu, postavila prvi hiški: če se bo obneslo, v redu, če ne, bosta pa za otroka, sta razmišljala. Obneslo se je.

Sprva, pravi, so bili avstrijska kolonija, kajti Italijani niso bili vajeni koncepta počitnic na deželi, tako kot severni sosedje. Zdaj je Subida pravzaprav velik zelen podeželski turistični kompleks, v katerem vsaka dejavnost podpira drugo: imajo vrhunsko gostilno z Michelinovo zvezdico Trattoria al Cacciatore, pri kateri se lahko Slovenci delamo, da smo malce zraven, manjšo ljudsko Osterio – in zdaj že kar velik kompleks 22 različnih nastanitev: od podeželskega do babičinega in gozdnega. Vse zamisli se najprej zasejejo v glavo Joška Sirka, ki je znan tudi po izdelovanju vrhunskega vinskega kisa, potem pa jih dokončno izriše arhitekt, vsa leta imajo istega, nam pove lastnik, Adriana Zuppela. To so odlične, sodobno oblikovane namestitve in Joško Sirk prizna, da so na neki način postali hotel.

La Subida

Je pa s tem nenehno delo, prezidavanje, iskanje prave poti med investicijami in tem, kako se obrača sodobni okus turista. Pri Sirkovih so se tega na veliko lotevali na približno deset let in še sproti. Najbolj drzna je prav zadnja, čisto nova ideja, ki jo šele spuščajo v pravo življenje: Joško Sirk si je zamislil nekakšno kapsulo sredi narave: »Namesto da zgradimo dvesto tisoč evrov vredno hiško, turistu prepustimo hektar gozda.« To je v bistvu odgovor na zadnji trend, ki ne dodaja, ampak odvzema – odvzema vse, kar moti duha in mir. Redukcija, trend, ki se napoveduje na primer s tem, da v najdražjih hotelih ni wifija. Drzna poteza je to, kajti to je odvzem vsega nebistvenega in umestitev v naravno okolje, dejansko kot v nekak­šni kapsuli. Le udobje mora ostati. To so poimenovali »gnezdo: postelja sredi ničesar«.

Dam, Nova Gorica

Najnovejša pridobitev, deluje komaj nekaj tednov: vrhunski mali hotel, ki je zrasel nad restavracijo. Na novogoriškem koncu Dam že dolgo velja za zanesljiv fine dining naslov. Nekaj zgodovine: poslopje v Kromberku je bilo zgrajeno za potrebe delikatese z mesnico in bifejem, že sredi osemdesetih let. Deset let pozneje je v zgornjem nadstropju zrasel prostor, za katerega je družina Fakuč že tedaj mislila, da bi bil lahko nekoč hotel – in današnji šef kuhinje Uroš Fakuč je pravzaprav hotelir od nekdaj želel postati, le da se je vmes usodno zaljubil v kuharijo in postal eden najboljših iz slovenske mlade generacije. Spodaj v restavraciji je devet miz, zgoraj je deset sob, ki so opremljene z vsem mogočim razkošjem: od egiptovskega bombaža, marmorja, luksuznih jogijev do kozmetike, ki gosta čaka v izredno elegantnih kopalnicah.

Najprej pa so se lotili prenove restavracije, arhitekturno se je hotela lotila beo­grajska arhitektka Ksenija Đorđević, ki je sodelovala tudi pri prenovi posameznih delov ljubljanskega Slona in ima prav v tem trenutku pri nas še nekaj hotelskih projektov. Kot svoj najljubši detajl iz Dama arhitektka omenja kombinacijo materialov, kamna, lesa, s tapetami v kolonialnem slogu in izstopajočim elementom bogatih kristalnih lestencev, ki so jih nabirali po starinarnicah »po širši regiji«.

»Naša želja je bila, da bi ustvarili udobno, hkrati pa celo malce mistično oazo, v katero se bodo gostje lahko skrili pred vsakdanjim življenjem, uživali v nevsakdanjih okusih hrane in vina – in si želeli, da jim ne bi bilo treba nikoli oditi,« dodaja arhitektka. Kaj pričakovati od te kombinacije: zgoraj razkošje in udobje na vsakem koraku, spodaj pa kuharijo Uroša Fakuča, ki je bil dolgo znan po mojstrskem obvladovanju surove ribe, zaradi česar se je restavracije Dam oprijel sloves ribje.

Hiša Raduha, Luče

Martina Breznik pravi takole: Luče, kjer je njihova restavracija s prenočišči, so v bistvu (znova) postale hotelska vas in tudi v njihovi hiši je ta tradicija že dolga. Sobe so imeli že leta 1875, ko je bila šefinja še njena prababica.

Eni prvih pri nas so bili, ki so že pred približno desetimi leti spoznali, da je tudi arhitektura dober turistični vzvod, in začeli prenavljati objekte, ki so pripadali posestvu: najprej so rešili kozolec in ga predelali in napolnili s sodobno arhitekturo in duhovitim oblikovanjem, potem štalo, nazadnje so dodali dve hiški, ki sta bili odmev igre: otroci pač vedno postavljajo neke hiške v naravi. Gostje Raduhe imajo zdaj na voljo pet posebnih namestitev, ob tem pa še štiri preprostejše sobe, sčasoma se obeta še manjši bazen s spajem.

Martina Breznik kot šefinja kuhinje je tudi med prvimi pri nas prepoznala pravo vsebino slow fooda. Kakovost hrane ni pri njih nikoli odstopala, padala ali bila potisnjena v drugi plan, pa četudi zdaj delujejo bolj kot nekakšen razpršeni hotelček.

Hiša Raduha

Restavracija je še odprta, vendar jo napolnijo pretežno gostje, ki pri njih stanujejo, in sicer so to taki, ki so prišli po celovito izkušnjo narave, prostora, slovenske lokalne hrane. Zunanje goste še sprejemajo, kadar imajo prostor, torej kadar kateri od njihovih gostov večerja kje drugje, pravijo, vendar se je treba napovedati.

Sicer pa so ves čas v nekem delu, je rahlo upehano rekla Martina Breznik: v teh dneh so se selili v novo jedilnico, energijsko so sanirali tudi »osnovno« hišo. Pa še nekaj, da zašpilimo: Luče so čisto frišne v družbi Gorniških vasi, v kateri vlada močna konkurenca in stroga pravila glede tega, kako se vodi turizem.

Hiša Franko, Staro Selo

»Hiša Franko ni zgolj restavracija in ni butični hotel, temveč je nekdanje podeželsko gostišče iz 19. stoletja, dom treh generacij družine Kramar-Roš, ki živijo skupaj pod isto streho z gosti. Deset dvo­posteljnih sob je bilo hiši dodanih pozneje, namenjene pa so gostom restavracije, ki ne želijo po večerji sesti za volan, da si v njih odpočijejo,« nagovorijo obiskovalce spletne strani v tej najbolj mednarodno priznani slovenski restavraciji.

Hiša Franko

Sobe s takim konceptom, kot je zdaj, so začele delovati, ko sta gostilno prevzela Valter Kramar in Ana Roš, pred tem so bile tudi sobe, ampak zelo preproste s skupno kopalnico, smo izvedeli. Tako kot pravijo sami, to ni butični hotel, ampak sodobno opremljene sobe, svetle in zračne, ki imajo vseeno pridih domačnosti in življenja v nekem domu, če ne drugega, se skozi okno včasih zna prismukati domača mačka.

Najdražji, malo pod 150 evri, sta sobi, ki imata tudi masažno kad, predvsem pa teraso, tako da je prostor nekje med zunaj in znotraj. Vsaka soba ima svoje ime (La Sagesse, Moja Afrika, Soba malega princa …), gostom pripada tudi zajtrk in ta je, preverjeno, odličen – tudi če bi bile sobe kakšne do zdaj še neznane luksuzne kategorije, bi se tu splačalo zjutraj vstati že samo zaradi sveže pečenega kruha z drožmi, kar v Hiši Franko že dolgo in zvesto gojijo. Ob spremljavi žuborenja bližnjega potočka in s pogledom na gore je pa sploh nepozabno.

Hiša Denk, Zgornja Kungota

Ta deluje pod taktirko šefa kuhinje Gregorja Vračka, ki prihaja iz znane gostinske rodbine, tu delujoče že od zgodnjih sedemdesetih prejšnjega stoletja – isti poklic je, no, poklical tudi njegovega brata Davida, njega najdete v mariborskem Maku. Preureditev in dograditev nekdanje gostilne podeželskega značaja v Zgornji Kungoti je zelo verjetno celo najbolj uspel tovrstni projekt v Sloveniji, če bi seštevali »točke« od kulinarike in arhitekturnih rešitev.

Gregor Vračko je eden vodilnih kulinaričnih mojstrov v Sloveniji, ponavadi mu dodajo pridevnik drzen, je pa za mnoge to kuhinja, ki je povsem primerljiva s kulinariko Hiše Franko. Predvsem je ta gostilna znana med avstrijskimi gurmani, zaradi lokacije in bližnje vinske ceste, seveda, sicer pa je to vrhunski lokal, ki bi lahko stal kjerkoli tudi v deželah, ki so gastronomsko bolj razvite in poznane kot Slovenija.

Gostje, ki se iz Kungote po obilni večerji, dobro pospremljeni s poznavalskim naborom vin, nočejo odpeljati domov, lahko prespijo v kateri od njihovih šestih sob, opremljenih sodobno, ne natrpano, zračno: vsak se v njih počuti prijetno, nam jih je potrdilo več. Pod arhitekturne rešitve Hiše Denk, ki je bila dokončana leta 2015, sta se podpisala Boštjan Matul in Dominik Sagadin, zunanjo ureditev si je zamislil Mitja Škrjanec.

Veliko obiskovalcev, ki so bolj dojemljivi za detajle, opazi odlično povezavo oziroma diskretno ločitev med not­ranjim in zunanjim, to je v tem primeru negovan parkec z več vodnimi motivi. Izrazi, kot so minimalistična eleganca in brezčasnost, pogosto delujejo obupno snobovsko in brez vsebine, ampak tu pač ne: res ima ta objekt te lastnosti, je nekako skandinavsko preprost, hkrati pa natančen in premišljen.

Preberite še: VIDEO: Najboljše skutne rezine s hruškami po receptu Leaneen

Fotografije: Arhiv restavracij

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Comments are closed