Prenovljena gorenjska hiša, ki skriva kar tri kuhinje

Mošnje so vas na Gorenjskem, v bližini Radovljice. Z enim od krakov segajo skoraj do avtoceste, po kateri se vozimo naprej na sever dežele. Ljubitelji dobre hrane jih poznajo po soseščini Vile Podvin, ljubitelji rastlin po tem, da je v tamkajšnji vrtnariji delovala legendarna Ruth Podgornik Reš. Ljudje, ki so osredotočeni na oddaljeno zgodovino tega konca naše države, morda vedo za ostanke rimske vile, ki ležijo tik za avtocestno ograjo in se večinoma vozimo mimo, ne da bi vedeli zanje.

Sanjska letna kuhinja z odprtim kaminom, ki nas je popolnoma prevzela

Gos­titelj je Marko Jelovčan, ki ga zgodovina zanima, pa nas pouči še več: da je bil v Mošnjah nekdaj sedež prafare, cerkev je tu najmanj od dvanajstega stoletja, iz česar lahko sklepamo, da je bil ta del celo pomembnejši od Radovljice, ki je pozneje prevzela vodilno vlogo. Tako je naneslo, da sta med drugo svetovno vojno, ko so Mošnje Nemci požgali, ostali le cerkev – in Kvandrova hiša.

Mimo majhnega vaškega središča pot h gostiteljem pelje do roba globoke grape, spodaj teče rečica Dobruša. Prav na robu je hiša, ki je že na prvi pogled staroselka: zavetje lastnikom je ponujala nekje od druge polovice 18. stoletja, preživela dve stoletji, potem pa se je njena podoba začela počasi krušiti, ko si je družina lastnikov v začetku sedemdesetih let dvajsetega stoletja postavila nov dom, na istem dvorišču. Ko se je z domačo hčerko Natašo oženil Marko, ki pripoveduje zgodbo, je bila hiša bolj ali manj na poti, da postane le prazen relikt – streha se je sesedala, polna je bila ropotije.

Prej: Hiša, ki je zdržala dve stoletji, je začela popuščati zobu časa, ko so jo v sedemdesetih letih zapustili stalni prebivalci. Družina jo pred propadom rešuje že deset let: z delom svojih rok, v svojem prostem času in s svojim denarjem. FOTO: arhiv družine Jelovčan

Prenova z lastnimi rokami, ki razkriva trdnost stare hiše

Obnavljati so jo začeli pred desetletjem – Marko in Nataša s svojima otrokoma in starši, s svojim denarjem, delom svojih rok in z lokalnimi viri, kolikor je pač šlo. Kdor se je lotil temeljite obnove stare hiše, ga je na tem mestu zmrazilo ob spominu na težave z vlago, na reševanje temeljev, nestabilne strehe ... Jelovčanovi še niso končali, to bo predvidoma prihodnje leto. Na roke jim gre dejstvo, da imajo v družini ljudi, vešče tehnike: velik del lesene opreme je delo tasta Janeza Megliča, Marko Jelovčan zna razmišljati o gradbeništvu, pa tudi velik del opravil vzeti v svoje roke, tu je še mlada generacija. Česar niso znali sami, so dobili pri rokodelcih z gorenjskega konca – nam so bile najbolj všeč poslikave na vratcih stenskih niš, delo Anje Bunderla, umet­nice in nosilke izvornega poslikavanja, s podobama sv. Jerneja in sv. Sare – zavet­nikov domačega sina in hčere.

Ko danes obiskovalec prvič vstopi v hišo, najprej pomisli na trdnost. Velbani stropi, debeli zidovi, velika in razvejana klet – vse to daje slutiti, da je hiša, ki je sicer značilen primer podeželskega stavbarstva tega časa in tega dela Slovenije, nekoč pripadala trdni družini, verjetno kmetov, pa tudi sposobnih obrtnikov, kar je še danes vidno na zanimivem zunan­jem opažu, z izrezljanim kladivom in mizarskim obličem. Majhna okna obdaja portal iz značilnega kamna, zelenega tufa, ki so ga svojčas okoliški ljudje pridobivali v bližnjem kamnolomu Peračica. Popolnoma jasno je, da je razmeroma blizu Kropa s svojo kovaško tradicijo, saj so se ohranile kovane okenske mreže, ki so jih zdaj obnovili.

Teh nekaj podatkov naj bo za splošno dediščinsko in stavbno razgledanost. Nas, ker smo kulinarična priloga, so namreč pritegnile kuhinje.

Potem: Po desetih letih obnove je Kvandrova hiša pripravljena na nekaj novih sto let ... FOTO: arhiv družine Jelovčan

Tri kuhinje, tri zgodbe časa

Edini prostor, ki je danes videti, kot da se ga pri prenovi niso niti malo dotikali, je namreč črna kuhinja. Kar sicer ni čisto res, ker je bilo treba utrditi dotrajan zid – a prostor so v resnici ohranili tak, da je videti, kot da se je zgodovina počasi in potrpežljivo nalagala vanj. Zidovi so osmojenih od kdo ve koliko dni, ko se je po njih plazil dim iz bližnjega kurišča.

Črne kuhinje so fascinantni prostori: ne le zaradi svoje sajaste in peklenske podobe, marveč tudi inženirsko, saj so bile najbrž mnoge, tako kot je ta v Mošnjah, zasnovane tudi kot prekajevalnica mesa. Dim je iz kurišča vleklo v kot na drugi strani prostora pod stropom, na svoji poti se je ohlajal in konzerviral mesnine, ki so tam visele. In ne boste verjeli: prav za to prostor služi še danes. Družina ima veliko veselja, ko pod strop obesi zalogo klobasic. Drugi razlog, zakaj je črna kuhin­ja še vedno v uporabi: Marko Jelovčan ima hobi, ki je kot nalašč za našo prilogo. V krušno peč, ki se kuri iz tega prostora, tu in tam romajo njegovi številni hlebci domačega kruha, že po videzu starinskega in najbrž enakega, kot so ga pekli že dve stoletji prej.

Črna kuhinja s programom, ki se ne spreminja že stoletja. FOTO: arhiv družine Jelovčan

Hiša ima še eno kuhinjo, prenovljeno tako, da je čim bolj vsakdanje uporabna. Ta je bila dolgo v svoji funkciji: med vojno je v njej kuhala učiteljica, ki so jo v hišo, ki je po požaru v vasi edina obstala, naselili Nemci. Verjetno zaradi tega, ker je element živega ognja in dima tako močan v sosed­njih prostorih, se tu niso odločili za vgradnjo štedilnika na drva.

Še en korak naprej, tokrat v 21. stoletje, pa je zgornje nadstropje, mansarda, ki bo skoraj v celoti opremljena sodobno. Na to, da je na domačiji še vedno ohranjena črna kuhinja, v načrtu spominjajo črni elementi, dva bloka, v katerih bosta nekoč kamin in hladilnik s policami za shranjevanje. Kuhinja bo sodobna in kontrastna, predvsem pa bela. Je pa to nadstropje skrivalo zanimivost: v eni od sob so odkrili posebnost kmečke gradnje minulih časov: opleten zid. Lastniki ga bodo ohranili kot dekorativni element, tako kot ostanke opleska, s katerim je prostore po vojni krasila učiteljica.

Pravi kruh iz krušne peči je eden od hobijev Marka Jelovčana. FOTO: arhiv družine Jelovčan

Srednja kuhinja, v kateri je med drugo svetovno vojno lonce pristavljala nemška učiteljica. FOTO: arhiv družine Jelovčan

Zgornje nadstropje bo na stare čase te hiše opominjalo s simbolnimi dodatki: črnimi sodobnimi elementi v kuhinji, pa s staro pleteno steno, povzdignjeno v dekorativni element. FOTO: arhiv družine Jelovčan

Ko se stoletja srečajo pod eno streho

Koliko natančno je hiša stara, ni čisto jasno – ne moremo pa se zmotiti, če zatrdimo, da bo, tako prenovljena in utrjena, zagotovo v naslednjih desetletjih enkrat, ko sicer nihče ne bo vedel, dočakala svoj tristoti rojstni dan. Tri kuhinje, vsaka v svojem stoletju, so skoraj filozofska podlaga za razmišljanje o tem, kako teče čas in kako se stoletja prekrivajo, dokler jih sčasoma na površje ne vrnejo različni dogodki: pri rimski vili v vasi je bila to gradnja avtoceste, pri Kvandrovi hiši so bili to ljudje, ki imajo do starih časov pozitiven odnos. Vsaka taka vinjeta pa pripomore, da se obudijo zgodbe, ki jih hitri tok sodobnega časa morda potisne ob stran, in vsakič zaradi starega izvemo kaj novega. Pri rimski vili na primer to, da so že v tistih starodavnih časih po­znali in imeli napeljano talno ogrevanje v kopalnici. Pri Kvandrovi domačiji pa to, kako je pravzaprav živela in obstala, skupaj z vasjo, kjer je doma.

Za boljšo predstavo, kako čas teče, kakšen je ta, v katerem smo zdaj, in kako je hiša živela v starih časih, pa se je lastnik obrnil kar na umetno inteligenco in jo prosil, naj v fotografijo prostora postavi ljudi. »Napisal sem: nariši ljudi tukaj. In mi je narisala družino. Oče, mama in trije otroci, v oblačilih iz 19. stoletja.«

Tako pa si življenje v tej hiši v 19. stoletju predstavlja umetna inteligenca. Marko Jelovčan se rad zabava na ta način. FOTO: arhiv družine Jelovčan