V tej ljubljanski pekarni pečejo prave sarajevske lepinje, ki gredo za med
Lepinja je najboljša, ko je še topla. Skorja je takrat ravno prav čvrsta, sredica mehka in dišeča, kruh pa kar kliče po tem, da ga odtrgamo in pojemo kar tako, brez vsega. V Sarajevski pekarni pri Jaranu na Celovški cesti v Ljubljani jo lahko tudi napolnijo – z govejim ali svinjskim pršutom, kajmakom ali argeto. Za sladkosnede pa jo namažejo celo z nutello.
A še preden si jo privoščimo, ne moremo mimo vprašanja: je to lepinja ali somun? Dva različna krušna izdelka ali dve imeni za nekaj zelo podobnega? Čeprav se priprava lahko nekoliko razlikuje, marsikje za podoben kruh uporabljajo različni imeni. V pekarni pravijo, da je somun lepinja, ki diši po Sarajevu. In to z razlogom – zakonca Danijela in Ognjen Sikima, ki sta jo odprla, sta oba rojena Sarajevčana. Kdor je mesto obiskal v času ramazana, dobro pozna prizor, ko se pred pekarnami vijejo vrste čakajočih, iz peči pa prihajajo še vroči somuni, posuti s čurekotom oziroma črno kumino. Med peko razvije značilen, nekoliko opojen vonj, ki se hitro vtisne v spomin. Čurekot sicer ni vezan samo na ramazan, vendar ga takrat somunu dodajajo še posebno pogosto. Takšen kruh sta Danijela in Ognjen želela ponuditi tudi v Ljubljani.
Domači okus poslovna priložnost
Pred selitvijo je mlada družina v Sarajevu živela povsem običajno življenje. Kot magistrica komunikologije in novinarka ter diplomirani ekonomist sta imela dobre in varne službe, urejeno življenje in nobenega posebnega razloga, da bi vse skupaj postavila na glavo. A Ljubljana, ki sta jo spoznavala ob obiskih Ognjenovega strica, jima je bila vse bolj domača, očitno pa je v njima tudi prebudila podjetniško žilico. Misel, da bi tukaj lahko začela znova, je postajala vse bolj oprijemljiva.
Danes spečemo v povprečju od 2000 do 3000 lepinj na dan, ob večjih naročilih tudi do 4000.
Najprej je v Slovenijo prišel Ognjen, pozneje so se mu pridružili še Danijela in otroka. Ko je bilo treba razmisliti, s čim bi se v novem okolju ukvarjala, sta izhajala iz nečesa, kar sta dobro poznala. »Opazila sva, da tukaj ni tako enostavno dobiti lepinje, kakršno sva poznala od doma,« pripoveduje Danijela in preprosto doda, da sta v tem prepoznala poslovno priložnost, tudi zato, ker je imel Ognjen nekaj izkušenj s peko. Po srednji šoli je namreč delal v pekarni sorodnika, kjer se je priučil osnov obrti, zato odločitev vendarle ni bila povsem skok v neznano. Leta 2023 sta odprla Sarajevsko pekarno pri Jaranu, ki sta jo sprva namenila predvsem veleprodaji. Lepinje so začele odhajati v restavracije, trgovine in k drugim naročnikom, proizvodnja pa je rasla. »Danes spečemo v povprečju od 2000 do 3000 lepinj na dan, ob večjih naročilih tudi do 4000,« pove Ognjen med sprehodom po pekarni. Testo zamesijo strojno, vsako lepinjo pa oblikujejo ročno, za kar je potrebnih precej spretnih rok. V pekarni je zaposlenih šest pekov, občasno pomagajo študenti, kadar šola dopušča, pa tudi njuna najstniška sinova Andrija in Mateja.
Kruh premami mimoidoče
Vonj, ki se je iz pekarne širil po okolišu, pa je začel privabljati mimoidoče. »Ljudje so začeli trkati na vrata in spraševati, ali lahko kupijo lepinjo ali dve,« pripoveduje Danijela. Prav iz tega zanimanja je zrasla majhna prodajalna, ki so jo odprli pred tremi meseci. In tam se je pokazalo, kako daleč lahko seže domišljija, če je osnova dober kruh. Nastali so sendviči, vendar ne takšni, kakršne bi morda pričakovali. Namesto klasične čebule, ajvarja in čevapčičev lepinje napolnijo z govejim ali svinjskim pršutom, namažejo s kajmakom ali argeto. Nato se je porodila še ideja za sladko različico z nutello. Marsikdo bi se ob tem namrdnil, lepinjo pač povezujemo s slanim okusom, Danijela pa v kombinaciji ne vidi nič nenavadnega. »Saj je podobno kot palačinka z nutello,« pripomni prostodušno. In res se topla, mehka sredica s čokoladno-lešnikovim namazom lepo ujame.
Na vprašanje, kaj bo naslednje, Danijela ne ostane brez idej. Morda bi lahko lepinje ponudila v slogu italijanskih sendvičev, z mortadelo in mocarelo, načrtuje pa tudi pripravo tradicionalnih bosanskih pit. A podjetna zakonca širitev načrtujeta počasi in preudarno, predvsem pa v skladu s tem, kar pekarna zmore. Za zdaj po okolišu diši po lepinjah, ki gredo za med.
Preberite še:
Več iz te teme:
Naročite se na e-novice:
- Kaj Slovenci najpogosteje preverjajo pred nakupom živil? Odgovor preseneča
- Šipkova omaka: Jesenski dodatek, ki se odlično poda k mesu, zelenjavi in siru
- Iz šipka naredimo tole kašo, nato pa jo uporabimo na nešteto načinov
- Se spomnite Rudolpha van Veena? Kuharski zvezdnik, ki je navdušil tudi Slovence
- Gravlaks: Skandinavska specialiteta iz lososa, ki jo zlahka pripravimo doma
- Sončnična semena niso le za kruh: Tako jih lahko uporabimo v kuhinji