Vid Pintarič: vloger, ki spi po najvišjih slovenskih vrhovih in tam postavi kuhinjo

Za Vida Pintariča sprva ni kazalo, da je človek gora. Živi v Medvodah, kot otrok je čutil celo odpor, ko so ga v hribe pehali starši. Kdo bi si mislil, da bo iz tega nekoč naredil zanimivo in sodobno kariero vlogerja. Na youtubu ima nekaj manj kot 28 tisoč naročnikov, na instagramu 13 tisoč sledilcev – kar so morda majhne številke v primerjavi z veliki zvezdami sodobnih medijev. Ima pa to prednost, da ob omembi njegovega imena ljudje ne zavijajo z očmi. Če je on za mlade, ki mu radi sledijo, vplivnež, potem nanje vpliva tako, da jih navdušuje za naravo, za fizično aktivnost, za kopanje v mrzli vodi, ki ga je pred časom v mainstream spravil Wim Hof. Za proaktivnost in veselje do življenja.

»V hribe hodim vse življenje, sprva s starši – kar sem sovražil –, nekje po petnajstem letu pa sem začel ugotavljati, da je fino in da hodim zase. Ves čas pa mi je bilo zanimivo razmišljati o preživetju v naravi, kar sem začel spoznavati tako, da sem se odločil prespati na vrhu gore. Prvi je bil Grintovec, od tedaj pa to redno počnem. V času korone sem začel zgodbe tudi snemati. Če sem do danes prespal na približno stotih vrhovih, jih le kakšnih petnajst nimam dokumentiranih na ta način,« pravi sogovornik, v zgodnjih dvajsetih letih je zdaj. Ker nima alpinističnega znanja, se drži večinoma markiranih in zavarovanih poti, pravi.

Kakšen je občutek, biti sam sredi noči na izpostavljenem vrhu, brez zaslombe koče, poleti je zavetje le spalna vreča, vse naokrog pa samota: »Ljudje na splošno mislijo, da je to kar neugodno, vendar, resnici na ljubo, kakšnih objektivnih nevarnosti ni: lahko srečaš kavko, gamsa, razen piša vetra je popolna tišina. Milina. Počutim se veliko bolj varnega kot na primer ponoči v gozdu, ki je poln glasov. Je pa res, da grem v hribe raje v družbi, če je možnost. Če je ni, mi pa tudi samemu ni nič hudo.«

Velikončni žegen, prispevala ga je bica, je postal večerja v bivaku na Peci. (Foto: osebni arhiv Vida Pintariča)

Hotel z vsemi zvezdicami: Mangartsko sedlo. (Foto: osebni arhiv Vida Pintariča)

Prvo palačinko je odnesel veter

Prav taka družba treh se je odpravila na vrh dvatisočaka Velika (Koroška) Baba. Gledalcem vloga se najbrž sprva zdi čudno in skrivnostno, ko se pred pohodom glavni junak stehta skupaj z nahrbtnikom – in ta tehta 23 kilogramov. Ne vedo namreč, da bo tokrat grizenje dvojno: najprej kolen, v hrib, na vrhu pa si je družbica skuhala ne enega, ampak dva obeda, kar pomeni tudi lepo grizenje.

Potem ko je Pintarič upravičeno pomislil, da nihče ne bo ugotovil, kaj se skriva v nahrbtniku, je na dan prišlo tudi to: plinska jeklenka, deska za rezanje, sakrinja, ki jo imamo drugi v spominu bolj kot zamrzovalno torbo, ponve, nož. Od sestavin? Piščanec, paprika, fižol, mlada koruza, solata, skladovnica tortilj ter vse sestavine za kremno pomako. Wrapi krepkih razsežnosti so bili v jedilnici hotela Pintarič, kot so poimenovali to priložnostno lokacijo, pripravljeni in použiti z velikim zadovoljstvom.

Nekaj več težav je bilo z večerjo. Pekli so palačinke, pri čemer je prvo odnesel veter, ki se je dvignil, ko je zašlo sonce. Napekli pa so jih na koncu le, čeprav je šlo počasi, ker je veter ponev sproti hladil. Trojica si jih je privoščila s toliko čokolade, da ni moglo ostati brez učinka na njihov krvni sladkor in je v sicer gluho noč, ki je pokrila Kamniško-Savinjske Alpe, odmevalo radostno vzklikanje, ki izvira iz legendarne slovenske mladinske literature, Kekca: »Še bolj živo! Še bolj noro! Še bolj na poskok!«

Eden od stebrov načina življenja Vida Pintariča je kopanje v mrzli vodi. Na fotografiji: slap Kozjak. (Foto: osebni arhiv Vida Pintariča)

Palačinke – od druge naprej. Prvo je odnesel veter in je končala kot šmorn. (Foto: osebni arhiv Vida Pintariča)

Novi načrti: tujina, slovenske regije

Vid Pintarič prizna, da je bilo tako bogato obedovanje v hribih bolj mišljeno kot »fora«, da se ne bi ponavljal, čemur se je po toliko vzponih težko izogniti. Ne gre za to, da bi na silo hoteli v hribih vsakič jesti sveže pripravljeno kosilo. »Ne jem toliko. Včasih opremo nesemo tudi malo za trening,« se smeji.

Še en nov načrt: spanje na najvišjih, najbolj znanih ali priljubljenih vrhovih vseh slovenskih regij, tudi tistih, ki niso ravno znane po tem: »Iz centra Murske Sobote sva šla s prijateljem do najvišje gore Prekmurja, Sotinskega brega, ki doseže le nekaj več kot štiristo metrov nadmorske višine. Najprej sva pešačila skoraj trideset kilometrov skozi vasi – krasen stik z domačini sva doživela. Iz središča Maribora podobna zgodba proti Rogli, zdaj načrtujeva še izlet na Primorsko in pozneje Dolenjsko. Zatem pa tujina, ki sem jo do zdaj obdelal malo,« pravi in navede zimski Obertauern, kamor sta se s kolegom podala v iskanju pravega snega.

Kot najbolj preživetveno kosilo v hribih sicer navaja tisto, ki si ga je omislil prav med obiskom pri sosedih: v zimskem bivaku si je postregel postrv, ki si jo je sam ujel, zamrznil in spekel v igluju na majhnem plinskem kuhalniku. Ribe in krompir sta s kolegom pripravljala tudi v jami, spet drugje pekla školjke na kamnih, za vzpon na Kozji vrh pa sta se nagradila s tomahawk steakom, za katerega je bilo treba na vrh prinesti še rešetko za žar.

Preživetje v naravi: postrv v Obertauernu. (Foto: osebni arhiv Vida Pintariča)

Tako se na vrhu dvatisočaka pripravi wrape. (Foto: osebni arhiv Vida Pintariča)

Mlada Gorenjca, ki sta svojo poslovno pot našla v malinah