Vinsko razvajanje med zelenimi griči

Ko začnemo takole napletati in spraševati, kje je kdo pohajkoval, se tudi sami želimo pohvaliti. Naj vas fotografija zelene gričevnate pokrajine, prerasle s trto, ne zavede, kakor je nekoga, ki je – saj veste, na enem od teh pomembnih sestankov, kjer smo se važili s posnetki – pomislil, da smo obiskali Toskano. No, mi nismo šli daleč, kajti Slovenija skriva marsikaj. Tudi takšen kotiček, kjer se zaradi vse lepote (da ne bi krivili samo vino) rojeva poezija in obljubi večna zvestoba v ljubezni. Tudi tista prepovedana, nekje v skriti vrsti vinograda, kamor pogledi ne sežejo. A vino ni le poezija in romantika, je tudi dar narave, del kulture, tradicije in seveda rezultat trdega dela. V Zlatem griču, eni najsodobnejše grajenih vinskih kleti v Evropi, unikatu, kamor se za ogled primera dobre arhitekturne prakse pripeljejo z marsikaterega konca sveta, se potrudijo, da pogled v kozarec ni globok, temveč kakor pritiče širini vinske zgodbe, vpete v okolje – doživet.

ni podpisa

Prizor z razglednice

Ko se od Slovenskih Konjic pripeljemo na Škalce, naselje in gričevje na obronkih Pohorja, ki med svojo zeleno preprogo travnikov in vinogradov dobesedno skriva vinsko klet, moramo najprej postati, prisluhniti miru in privoščiti očem toliko lepote, da se je skoraj treba uščipniti, da bi preverili, ali mar ne sanjamo. To je svet, daleč stran od turistično obleganih krajev, a ravno prav obiskan, da začutiš, kako lepo se tukaj sprostijo ljudje. Na vrhu hribčka pogled ukrade Vinogradniški dvorec iz 15. stoletja, ki v lasti podjetja Zlati grič ponuja apartmajska prenočišča. Prizor, ki si zasluži razglednico in ki ste ga zaradi reprezentativne note Zlatega griča zagotovo že zasledili, pa niste vedeli, kam morate, da bi to videli na svoje oči.


Pustili smo, da se je jutranji prš svežine ozračja, toplote sonca in lepote okolja sam posušil na nas, in vstopili v klet. Moderna, hladna, steklena, betonska in minimalistična je, a nič zato, zunaj nam je bilo že malo prevroče. Nobenega romantičnega kiča tradicionalnih kleti ne pričakujte ob obisku Zlatega griča, kajti zasnovan je tako, da ne povzroča stroškov in da zaposleni zlahka obvladajo prostor. Vse je tehnološko podprto in omogoča najsodobnejše, do vina prijazne postopke v nadzorovani atmosferi, takšne, ki pomagajo izkoristiti aromatski potencial okoliša. Hkrati nimamo občutka, da smo pod zemljo, saj trije atriji prinesejo ravno dovolj svetlobe, in to na mestih, kjer se ljudje zadržujejo podnevi. Kar pa je tako kot v kleteh, ki smo jih pretežno vajeni, v njih je tisti pomešani vinski vonj, ki pomirja, in prijetni ljudje, ki vznemirjajo s svojo strastjo do pridelave vina. Tako kot naša gostitelja, direktor Silvo Žižek in Sašo Topolšek, glavni enolog tukaj. »Danes se utegne malce zavleči,« se nam je takoj priljubil.

ni podpisa

Vinski turizem

Na leto jih obišče približno osem tisoč ljudi, posamezniki in avtobusni turizem, pove direktor Žižek, ki v zadnjem času opaža izjemno veliko tujcev z izdelanimi načrti vinskih poti in kleti, ki jih želijo obiskati. »To so pravi vinski turisti, ki se zelo spoznajo na vino, tako da so zahtevni gostje, pa tudi hvaležni, saj ne odidejo praznih rok. Po drugi strani avtobus slovenskih obiskovalcev sprašuje le po popustih,« vidi razliko med njimi. Kakorkoli, vinsko ponudbo širijo v turizem, zato ponujajo tudi golf, kot že zapisano, apartmaje, med vinogradi pa poskrbijo za hrano v Gostilni Grič. »Imamo pa Štajerci še veliko potenciala, prav tako dela, da bomo prepoznani kot recimo Primorci,« meni Topolšek.

ni podpisa

Repertoar

Štajerski vinorodni okoliš spada v hladno pridelovalno območje Slovenije s celinskim podnebjem, kjer uspevajo predvsem bele sorte, rdečih imajo v Zlatem griču le deset odstotkov, med njimi modro frankinjo in modri pinot. Za tukajšnja bela vina so značilne pitnost, svežina in aromatika, ki jih v buteljke ujamejo iz 500 ton lastnega grozdja, prav toliko pa ga dokupijo iz neposredne okolice, od koder ga pripeljejo v za to posebej izdelanih paletah, visokih 30 do 40 cm, kakor je predvidel že Dom Perignon, saj je to zgornja višina, ki še omogoča, da se grozdne jagode ne poškodujejo pod lastno težo, nam pokažejo. Nato pa se začne trud, da aromatiko, ki jim jo tisto leto pokloni narava, spravijo v steklenice, in to jim dobro uspeva – pridelujejo le kakovostna in vrhunska vina. Že nekaj let jim žal ni uspelo ustvariti predikatov, potarna enolog Topolšek, saj narava zaradi vremenskih sprememb tega ni omogočila. Zaradi podnebja morajo tudi vsako leto prej v vinograde, da še ujamejo grozdje, ki jim bo dalo določen slog vina. Tako se tudi vino spreminja, a nič hudega, okus ljudi prav tako ni stalnica, prilagaja se trendom.







Med ogledom kleti s prešo, edino vidno nad zemljo, polnilnice in skladiščnih prostorov postanemo malce nemirni, kajti toliko teorije terja tudi že prakso. Končno, v reprezentančni kleti, kjer je nekaj lesenih sodov, z modernim degustacijskim prostorom smo posedli za dolgo omizje, obloženo z lokalnimi dobrotami, in se predali degustaciji repertoar­ja, kot so rose iz modre frankinje, tako prijetno svež, z vonjem vrtnice in sadja, da smo si predstavljali, kako ga pijemo na terasi v poletnem večeru, pa hladno maceriran sivi pinot, harmoničen renski rizling, piten skoraj kot sok, saj je v njem ravno pravo razmerje kislin in ostanka sladkorja, in še bi lahko naštevali. O okusih se ne razpravlja, pravi star latinski rek, zato se v debato, komu je kateri kozarec bolj stekel po grlu, ne bomo spuščali, dolžnost vsakega vinoljuba pa je, da sam pri sebi odkrije, kaj mu je pravzaprav všeč.





A zgodbe še ni konec, treba je še v bližnjo Žičko kartuzijo, k osupljivemu ostanku samostana iz 12. stoletja, kjer je nekoč teklo samostansko vino, danes pa v Otokarjevi kleti, obokanem prostoru, ki v molku pripoveduje o preteklosti in nosi ime po ustanovitelju tega zgodovinskega kompleksa, spokojno in v največji mogoči tišini zori najžlahtnejši del ponudbe Zlatega griča – penine, pridelane po klasični (tradicionalni) metodi.







Topolšek, ki še posebno zažari ob razkazovanju te kleti, v kateri se najde tudi kaj starejšega, vse do letnika 1983, nas ni pustil žejnih, nasprotno, natočil nam je celo vintage, s katerim smo se sprehodili po travi, ki je postala še mehkejša, kamnite stene kartuzije pa so se bahale in kopale v soncu. Bolj impresivnega doživetja ob kozarčku, polnem verižic, ki te iskrivo božajo po ustih in grlu, si skoraj ne bi mogli zamisliti. Ko si takole pod vtisom in pomirjen, je čas, da se vino spoji s hrano, zato smo se vrnili na Škalce, na grič nad vinsko kletjo, kjer smo na terasi Gostilne Grič, gotovo ene z najlepšim razgledom, uživali in še naprej odkrivali, kaj vse se skriva v vinih Zlatega griča.

Preberite še: Ana Roš s Hišo Franko ponovno na lestvici 100 najboljših na svetu

Fotografije: Matic Kremžar