Vintage Muse: Ukrajinki, ki v Sloveniji obujata čar starinskega porcelana in pogrinjkov

Nekoč je ocenjevala diamante, pripoveduje. Danes pa z enim pogledom prepozna porcelan, ob katerem zbirateljem zaigra srce. Anastasiia Lavrova je svojo dolgoletno strast do starin iz Ukrajine prinesla v Slovenijo, kjer je skupaj s prijateljico Nataliio Stepanenko ustvarila Vintage Muse. Iz skrbno izbrane zbirke porcelana, kristala in vezenega tekstila ne prodajata le predmetov, temveč pripovedujeta o pomenu, ki ga ima miza v naših življenjih.
Anastasiia je vrsto let, še ko je živela v svoji domovini, strastno zbirala staro posodje, slike in tekstil. Vsi ti zakladi, ki so samevali v njeni hiši v Kijevu, ji niso dali miru, zato se je odpravila na pot in jih pripeljala v Slovenijo. Kmalu je dojela, da ima naša država pravzaprav strateško lego za zbiratelja. V naši bližini najdemo najbogatejše bolšje sejme Avstrije, Italije, celo Nemčije. Zbirateljska žilica jo je še kar naprej gnala, da se je domov vsakič vrnila s kakšnim vintage kosom več, njeno stanovanje pa je postajalo vedno bolj natrpano. »Morala sem si priznati, da tako ne bo šlo več naprej in da moram začeti prodajati,« pove 35-letna Ukrajinka, ki živi na obrobju Ljubljane. »Veste, to je kot odvisnost – ko začneš, se ne moreš več ustaviti.« Kar pa je pravzaprav odlično izhodišče za čisto svoj posel.

Anastasiia je začela sama. Nadela si je ime Vintage Muse oziroma vintage muza, odprla profil na instagramu in facebooku, naredila trgovinico na platformah Etsy in Vinted. Ker je vse skupaj postajalo vedno bolj obsežno, je k sodelovanju povabila še prijateljico Nataliio Stepanenko, rojakinjo, ki se je pri nas znašla zaradi istega žalostnega vzroka, vojne v Ukrajini. A med našim pogovorom smo te stvari pustili v ozadju, kajti zasenčila jih je njuna pozitivna energija, polna življenja in strasti, ki jo prinašajo novi začetki in novi projekti.

Kaj ljudje iščejo
Vintage muzi se vsako nedeljo odpravita na italijanske boljše sejme, včasih tudi v Avstrijo, enkrat na mesec pa se odpeljeta v Nemčijo v München, kjer je po njunih besedah res največji raj za ljubitelje antikvitet. Poznata vse znamke porcelana in točno vesta, kaj je dragocenost, kaj pa bolj kos z neko drugo zgodbo, ki bo imela drugačno težo za bodočega lastnika. Zanimivo je, da tudi na tem področju družbena omrežja naredijo svoje: objava nekega predmeta, ki je deležna viralne pozornosti, lahko sproži množično povpraševanje po neki sladkornici, povesta. Zanimanje se lahko vname tudi ob nenavadnih predmetih, takih, ki smo jih že zdavnaj pozabili. Ste vedeli, da je nekoč obstajala posebna žlička, ki je bila namenjena moškim z brki? Ali da so drobtine s prta ali oblačil nekdaj pometli v posebno posodico?

Slovenci imamo zelo radi porcelan z modrimi ali rdečimi vzorci, pravita, pa tudi beli Rosenthalov z zlatim robom je iskan. Zdaj, ko je poletje, pa nas menda najbolj vznemirja posodje z zelo drobnim cvetjem. Težko je sicer reči, ali ljudi v tem času zares bolj vleče k ponovni uporabi teh starih predmetov ali gre le za mik lahke dostopnosti, ki so jo prinesla družbena omrežja in spletne trgovine. Toda dejstvo je, da se je ta možnost pojavila ob pravem trenutku, ko opozarjamo na okolju prijazno obnašanje, tudi ko gre za potrošnjo – in nakup krožnikov, skodelic ter dekorja zagotovo ni izjema. Tudi tukaj obstaja »hitra moda« in servise bi lahko menjavali ves čas. »Ne morem jesti s starega krožnika, ki ga je mogoče imela neka mrtva babica,« Nataliia omeni pomisleke nekaterih. »Kaj pa v restavraciji, kjer je z istega krožnika jedlo že na tisoče ljudi, dobrih in slabih po srcu, pa lahko?« jim navadno odgovori.
»Priljubljene trgovine, kot sta Zara Home in H&M Home, so izdelale svoje vintage serije, a pač nove. Te običajno dosegajo višje cene na krožnik ali skodelico kot stari izdelki, ki si jih naberemo na boljših sejmih – pa sploh niso iz porcelana, imajo zelo serijske in računalniške poslikave. Podobno je s steklovino. Ko bi se ljudje zavedali, kako poceni lahko pridejo do najlepše kolekcije kristala,« omenita. Zazremo se v gostilniški kozarec, z debelim robom, obtolčen, z belimi pikicami, ki so sledi pranja. »Najverjetneje je star leto ali dve, pa kakšen je,« se sprašujemo med klepetanjem. »Jaz imam doma vintage zbirko, ki je stara sto let, pa je videti kot nova,« v dokončen zagovor ponovni uporabi starega doda Nataliia.

Omizje – odraz časa
Obe z Anastasiio imata posebno strast do omizja. Pomembno jima je, ker je to ključen povezovalni element v družini. Nikakor ne izpustita skupnih obrokov s svojimi dragimi, pa tudi otroke učita, da je to njihov skupni čas.
In prav svet starin ju ves čas uči, koliko več truda in časa je bilo včasih vloženega v pripravo mize, kako drugače so se posvetili jedi in obedovanju. Samim sebi, pravzaprav. Koliko izdelkov je obstajalo, prav vsak pa je imel svojo pomembno funkcijo. Ima kdo doma ploščico za odlaganje noža? Ali sploh še kdo v resnici uporablja jušnik? »No, to je novi trend! Vintage jušnik je zdaj najbolj priljubljen za postrežbo tiramisuja,« hitro spomni Nataliia.
Nedeljski izlet za ljubitelje starin
Sogovornici priporočata obisk sejmov v Gradišču ob Soči (Gradisca d'Isonzo) in Čedadu (Cividale del Friuli). »Pripeljete se zjutraj in nato se ves dan sprehajate po mestecu, po katerem se razprostirajo postojanke s starinami. Brez heca, resnično si morate rezervirati ves dan.« Prej na spletu preverite, katero nedeljo v mesecu dogodek poteka.

Kako do lepega omizja za boljše priložnosti
• Najbolj pomembno je, da ob mizi nima nihče telefona.
• Kombinacija dveh različnih servisov, recimo enega z rdečimi in drugega z modrimi poudarki, deluje čudovito.
• Kovinski dodatki na mizi poskrbijo za prestiž.
• Prt, pa ne le eden. Omizje postane živo, ko se poigramo z več plastmi tkanin – dodamo nadprt ali tekač, sploh kakšnega ročno izdelanega. Samo prt lahko naredi mizo zelo enodimenzionalno.
• Na mizi naj bodo različno visoki predmeti: večje in manjše vazice s cvetjem, podstavki za kruh, pladnji … Naj bo čim bolj zakomplicirano, da v ljudeh vzbudi vprašanja in pogovor.