Vrnitev domov: Nova zgodba Oštarije Bolk pri Postojni, kjer kuha Neža Kobal

Motoristi, ki se v toplem delu leta vozijo proti Kopru, to stavbo ob regionalni cesti med Postojno in Razdrtim dobro poznajo. Dolga leta je tukaj deloval Bolk bar – obvezna postojanka za kavo ali pivo. Jeseni je prostor dobil novo podobo, novo energijo in novo ime: Oštarija Bolk. Kuhinji pa poveljuje Neža Kobal, kuharica, ki je zadnja leta nabirala izkušnje v različnih, tudi zelo zahtevnih okoljih – od Postojnske jame do Vile Planinke in ljubljanskega Strelca.

Zgodba lokacije, ki spada k vaškemu naselju Hrenovice v okolici Postojne, se je začela že veliko prej, daljnega 1916. V letih, ko je bilo to območje pod italijansko oblastjo, je gostilna, za katero se sicer pravi, da je bila prva v teh krajih, delovala kot »dopolavoro«, kar pomeni, da ni bila le ponudnik hrane in pijače, temveč nekak­šen delavski klub in prostor za druženje po službi.

Upravljala jo je lastnica Tončka Turk z nasledniki, ki se v tem hipu zagotovo ne obračajo v grobu, temveč ploskajo od navdušenja, da se za temi zidovi znova kuha. Lepo bi bilo videti, da bi se tukaj spet množično zbirali domačini, tako kot nekoč, ko je kdo zaigral na harmoniko in je staro in mlado posedalo pod trto. Za mizami so ob kozarčku vina odigrali briškulo in najverjetneje prešteli tistih pet avtomobilov, ki so se tod mimo zapeljali v celem dnevu. Drugi časi so bili. Zdaj pa tudi v tem prelepem kotičku naše dežele, ki ga objema Nanos, življenje hitreje teče.

Okrasni predmeti so vez s starimi časi, ko so se v gostilni zbirali vaščani in šteli redke avtomobile, ki so vozili mimo. FOTO: Mateja Delakorda

Drobce preteklosti, pa naj bodo to nekoč uporabljani predmeti, impresivna lesena vrata ali fotografije iz davnih časov, v oštariji skrbno ohranjajo in obiskovalcu z njimi pričarajo domačnost ter stik z zgodovino. Da pa bo vse še bolj pristno, lahko poskrbi le človek, zato je trenutni najemnik vodenje kuhinje zaupal Neži Kobal, ki se je po kar nekaj letih kuhanja v najrazličnejših okoljih, tudi v zelo uglednih restavracijah, spet vrnila domov in – vsaj tako se zdi – tukaj začela poganjati korenine.

Dolga pot domov

Neža se je že kot deklica želela vpisati v kuharsko šolo, a so ji doma odsvetovali, saj v tistih časih to ni bil cenjen poklic. Tako je končala srednjo šolo za steklarstvo in optiko, a k sreči, če lahko tako rečemo, zaposlitve ni našla, temveč jo je pot vodila tja, kamor si je najbolj želela. V kulinariko. Ne boste verjeli, začela je kot pomočnica v kuhinji oddaje Gostilna išče šefa in tam spoznala mrežo ljudi, s pomočjo katerih je začela pridobivati nove izkušnje.

Lahko bi se sicer prijavila na tekmovalko, a je menila, da ima premalo znanja, zato je povprašala, kako je s tistimi, ki v ozadju pomivajo, lupijo krompir in podobno. Ko se je šov končal, je dobila delo pomočnice v restavraciji v Postojnski jami in po letu ali dveh že ustvarila tudi kakšno samostojno jed. Po nekaj letih se je spet prijavila za pomočnico v MasterChefu Slovenije, saj je vedela, da bo ogromno pridobila.

Neža Kobal iz Oštarije Bolk FOTO: Mateja Delakorda

Sledila je gostilna Tonca na Kozini, kjer je bila samostojna kuharica, potem pa je z novo samozavestjo odšla na krajšo avanturo v ljubljanskega Strelca. »No, tja sem šla prehitro. Nisem še imela dovolj znanja in dobesedno sem se ustrašila, saj je bil tamkajšnji sistem res malce preveč zame. Zdaj mi je žal, da nisem zdržala, a tako je moralo biti. Ne glede na vse sem pri njih dobila res najboljši vpo­gled v profesionalno kuhinjo na visoki ravni.« Nekajkrat je pozneje kuhala tudi v mariborskem Maku in z Davidom Vračkom sta postala dobra prijatelja. »Ka' ti zdaj pice pečeš? Vsi te gledajo na instagramu,« jo je te dni David zasliševal po telefonu.

Pred pandemijo je kuhalnice vihtela pri Jezerškovih, kamor bi poslala vsakega mladega kuharja, da se nauči pravega sistema, ki ti ga ne more dati nobena šola, poudarja, nato pa jo je zaprtje javnega življenja, česar se vsi še dobro spomnimo, pripeljalo nazaj domov, v Postojnsko jamo, od koder so jo napotili v Vilo Planinko, kjer je bila nato skoraj dve leti souschefinja Blažu Derlinku: »Ko se spomnim nanj, mi gre na jok, saj takih ljudi, kot je on, preprosto ni. Tako je miren, korekten, profesionalen. Toliko mi je dal! Pogrešam ga.«

Mi smo Nežo prvič opazili v restavraciji hotela Pira v sosednji vasi, kjer nas je navdušila s prav posebno razstavljeno joto, s katero je pokazala, da zmore narediti konkretne miselne preskoke pri snovanju jedi. Našteli bi lahko še kakšno lokacijo, ki jo zagotovo poznate, v kateri je Neža posodila svoj par pridnih rok, a zdaj ji največ časa vzame Oštarija Bolk. Ulovila je krila njene svobodne duše, ki so v preteklosti že zaprhutala ob misli, da bi ta lokal najela za čisto svojo gostilno.

Kaj Neža kuha pri Bolku?

Tukaj diši po pici, ki ne želi biti napolitana ali romana, temveč domača in s testom, ki je zgneteno na roke – takšna, kot so jo ljudje v teh koncih vajeni dobiti pri mamah in babicah: debelejša in z več testa. Domačini si radi pripravljajo pico s pršutom, ki se zapeče in ne zgolj položi na že pečeno jed. In prav takšna je pri Bolku pica none Pepce, to pa dopolnijo še s teranovo redukcijo. Vrhunska kombinacija!

Neža nam je v majhni kuhinji ošterije pokazala, kako nastaja pica none Pepce. FOTO: Mateja Delakorda

Teranovo redukcijo dodajo na že pečeno pico. Vrhunska kombinacija s toplim pršutom. FOTO: Mateja Delakorda

Poleg okusno sestavljenih pic si lahko naročimo tudi ombolo v testu, ki je takoj za pico drugi najbolj prodajan, mnogim gredo v slast bogati in moderni burgerji, nič manj pa niso tukaj ponosni na čevapčiče, izdelane po hišni recepturi, ne morejo prehvaliti tistih pečenih v testu skupaj s kajmakom. »Vse jedi so dobro zasnovane in porcije take, da se ljudje najejo,« odločno pove naša sogovornica.

Neža Kobal ni prišla v Oštarijo Bolk, da bi ustvarjala visoko kuhinjo za vodnike in zvezdice. Prišla je, da bi kuhala iskreno. Z znanjem, ki ga je prinesla od drugod, in z občutkom, ki ga lahko da le domače okolje.

In morda je prav v tem največja vrednost Oštarije Bolk: da se tu ambicija ne kaže v zapletenosti, temveč v pogumu ostati preprost.

Za pico imajo prav poseben recept, ki nas na čisto nov način popelje v kombinacije okusov teh krajev. FOTO: Mateja Delakorda