Zakaj je opazovati človeka, ki kuha, ena najnežnejših oblik ljubezni

Marcel Proust je razumel, da je kuhinja pravzaprav gledališče. V romanu V Swannovem svetu opisuje, kako je kot deček očarano stal na pragu in opazoval kuharico Françoise. Zdelo se mu je, kot da dirigira naravnim silam in v svojih rokah drži moč ognja in pare. Bila je poveljnik, grški bog, ki razpihuje žerjavico in vodi kuhinjo kot orkester. Grah na mizi ni bil več le grah, ampak »zrna, poravnana kakor zelene frnikole«. Beluši so žareli v vseh barvah – od vijoličaste in modre do belih stebel, še umazanih od zemlje.

Njeni jedilniki so sledili letnim časom, vrtu, tržnici, ulovu in razpoloženju hiše. Hrana je bila za Prousta način pripovedovanja o času, pokrajini in ljudeh. Morda prav zato njegov pripovedovalec ne govori toliko o okusu jedi, ampak o tem, kako nepozabno je gledati nekoga, ki kuha.

Kuhati sem se naučila tako, da sem opazovala mamo, kako brez natančnih in stehtanih meric moke, kvasa ali masla in v čisti tišini ter s posebno koncentracijo zamesi popolno testo, kako okuša juho in lovi ravnovesje okusov. Še zdaj jo rada gledam v kuhinji, zdi se mi, da je v pripravi jedi nekaj slovesnega; kot da je svečenica, ki opravlja obred.

V suši baru vedno sedim tako, da lahko opazujem mojstre pri delu; njihove roke, ki obvladujejo belino riža in surove koščke rib. Ločuje nas vitrina, ki je kot obzorje, za katerim zahaja sonce, saj so v njej oranžne ikre, rožnati lososi in rdeči zrezki tune. Prav zato so kuharske oddaje tako privlačne, pomislim, ne zato, ker se želimo naučiti skuhati neko jed, ampak ker želimo opazovati človeka pri delu.

Včasih največ povejo roke, ki pripravljajo hrano za nekoga, ki ga imajo rade. FOTO: Hinterhaus Productions/Getty Images

Ko sem nekoč večerjala v znameniti restav­raciji Frantzén v Stockholmu, sem navdušeno ugotovila, da je v toaletnih prostorih okno, skozi katero sem lahko gledala v kuhinjo in opazovala, kako šef natančno pripravlja jedi, kako se kuharji dotikajo, se umikajo drug drugemu, si podajajo krožnike in brez besed sodelujejo in brenčijo, kot čebele v panju. Dolgo sem stala pred tistim oknom.

Nekaj najlepšega na svetu je opazovati nekoga, ki ga ljubiš, kako seklja zelišča in se premika po prostoru ter povečuje in zmanjšuje moč modrih plamenov na plinskem štedilniku. Gledati človeka, ki kuha, je ena najnežnejših oblik ljubezni. Zato tako rada sedim za njegovim kuhinjskim otokom in občudujem, kako pripravlja hrano. Kako vrti svoje umetelne japonske nože nad leseno desko, ki jo je stesal njegov prijatelj – letnice na njej so kot črte na dlani, iz njih bi lahko prerokoval prihodnost.

Pisana zelenjava je narezana na natančne kocke, sardelice so v pekač zložene v popolnem krogu, svetijo se kot srebrnina. Pica je platno, na katero posuje pečene mandlje in jo okrasi z zeleno in vijoličasto baziliko. Diši. Tiho sem, da ne bi zmotila ritma. Vse je kot ples, kot natančna koreografija. Osvetljena pečica je ekran. Pogleda se srečata nad vročim zrakom, ki uhaja iz lonca. Človek, ki kuha, je človek, ki daje.

Spomnim se prizora iz filma Luca Guadagnina Jaz sem ljubezen. Prikazuje trenutek, v katerem se glavna junakinja, ki jo igra Tilda Swinton, zaljubi v mladega kuharja. Oblečena je v rdečo obleko in s prijateljicami klepeta v restavraciji. Ko pred njo postavijo hrano, ki jo je pripravil njen kuhar, se krožnik kar naenkrat osvetli, prostor se ovije v temo, ne sliši več klepeta prijateljic, ničesar več ni, le intenzivne barve hrane na krožniku, ki jo okuša z vso než­nostjo. Zaljublja se v okus, vonj, barve, metafiziko užitka, v fantazijo, v lepoto, v moškega.

Poznam ta občutek. Ko postavi pred mene neskončno dobro hrano, ima ta svojo lastno svetlobo. Zajamem jo in zažarim.