Žulike: pozabljeni kruhki, ki so si jih otroci prislužili in pojedli na skrivaj

Žulike torej niso poseben kruh, saj so pripravljene iz istega testa, ki ga je mati zamesila za vsakdanji kruh, za katerega je uporabila domačo krušno moko, kvas, vodo in malo soli. Pravzaprav so obred, s katerim so nagrajevali pridne otroke, ki so lahko sami pripravili svoj kruh in ga tudi sami pojedli.

Ko kruh ni bil samoumeven

Kot nam je povedala Nives Brezovnik iz Muzeja na prostem Rogatec, po ustnih virih tradicija žulik sega vsaj v 19. stoletje in prvo polovico 20. stoletja, pekli pa so jih tudi še v času po drugi svetovni vojni. Torej v času, ko vsakdanji kruh pogosto ni bil nekaj samoumevnega, tudi na območju Obsotelja, kjer so revni kmetje, bajtarji in kočarji tolkli tolikšno revščino, da je bil ponekod kruh na mizi le ob večjih cerkvenih praznikih. Zato ni bil le hrana, ampak skoraj svetinja.

Žulike so poljubno oblikovani mali kruhki. FOTO: Arhiv Muzej na prostem Rogatec

Nagrada za pridne roke

Ko je mati pekla kruh, bodisi tedensko, kjer je bilo žita dovolj, bodisi le ob svečanih prilikah, je med običajno številno domačo otročadjo izbrala tiste, ki so se najbolj izkazali pri delu. Mati je vsakemu odmerila kepico testa, ki ga je zamesila za kruh, ravno dovolj veliko za majhen hlebček. Otroci so svoje testo pregnetli oziroma zažulili in oblikovali v hlebčke, ti so romali v krušno peč skupaj z materinimi velikimi hlebci.

Lahko si predstavljamo, s kakšno nestrpnostjo so čakali, da je bil kruh pečen, in ko je mati izvlekla lopar z vročimi, dišečimi hlebci iz peči, so pograbili vsak svojega, da jim ga ne bi bilo treba deliti z nikomer. Pogosto so se otroci celo kam skrili, da so v miru pojedli, kar so si prislužili.

V muzeju oživljajo tradicionalne običaje Obsotelja. FOTO: Arhiv Muzej na prostem Rogatec

Od preprostih hlebčkov do otroške domišljije

Čeprav so bile žulike za vsakega otroka, ki jih je lahko zamesil, boljše od vsake današnje sladice, jih niso krasili ali posebej oblikovali. V posebnih oblikah zaživijo danes, ko jih otroci v muzeju pečejo na etnoloških delavnicah, na katerih oživljajo to lepo tradicijo. Obiskovalcem, zlasti malim, je gotovo bolj zanimivo, da testo oblikujejo v štručke, srčke, kajzerice, žemljice, polžke ali kaj še bolj domišljijskega, poleg tega jih kasneje, ko pridejo iz peči, lažje prepoznajo. Tudi danes namreč žulike sami pojejo ali odnesejo domov. Delavnice, ki se jih lahko udeležijo tudi družine, pa so tudi navdih za pripravo žulik doma. 

Gnetenje testa razveseljuje tudi današnje otroke. FOTO: Arhiv Muzej na prostem Rogatec