Na obisku: Družinska statistika Orešnikovih

Dobili smo se zaradi njene nove knjige o sirih. Ampak pokazalo se je, da je to samo ena od stvari, ki so se Ireni Orešnik zgodile v letošnjem »hudo zanimivem« letu.

Prvič smo bili pri njih, na verjetno najbolj znani kozjerejski kmetiji, pred desetimi leti. Zdaj osvežujemo podatke: kaj so prehodili, kako gledajo na prihodnost, kdo ima besedo, ko mora družina delovati kot sistem …

Irena Orešnik ima dve karieri: na eni strani je kraljica kmetijske statistike in kot svetovalka potuje po svetu, od Tadžikistana do Libanona. Ima pa še drug, »manualni« pol, ki je videti takole: v petek popoldne, na primer, z letalom prileti iz Albanije, v soboto zjutraj pa je že kmetica na tržnici, kjer prodaja njihove izdelke iz kozjega mleka. Ali pa sodeluje pri kolinah, če je treba. Vse to združuje z nekakšno samoumevno samozavestjo, ki je značilna še za nekaj sovaščanov iz Šentjošta nad Horjulom, kjer smo danes na obisku: računalniškega čudežnega fanta Jureta Leskovca, kulinaričnega avantgardista Luko Koširja, švedskega disidenta in gojitelja rac Petra Blombergssona, pa ne nazadnje tudi za Ireninega brata, ki ga bralci OK dobro poznate: kovača Rajka Oblaka, ki izdeluje odlične žare.

***

Na mizi so bile izjemne delikatese, kajti Ireni vsi priznajo, da kuharica je pa res dobra. Tokrat je bilo celo še bolje: za OK sta kuhala skupaj s sinom Krištofom, ki se celo šola za kuharja. Nekaj iz čisto sveže knjige, Kuhajmo s siri, nekaj je drugih receptov: zastavila sta tako, da je vsak prispeval nekaj svojega. To je bil pravzaprav odgovor na vprašanje, kako deluje, ko starš otroku prizna, da je zrasel, in mu pusti, da si sam izbere svoj način. Ko ga popolnoma upošteva in spoštuje.

Irena je spekla lahkotno pito iz albuminske skute, kajti njen kuharski kredo je hrana, ki jo lahko pripravi vsak. Krištof je prispeval kozlička iz podpeke; to je njegova priljubljena kuharska smer, njegov način, njegov pogled na prihod­nost. Irena si je zamislila njoke, Krištof, ki se trenutno kali pri Luki v Brunarici na sosednjem vrhu, jih je zalil z maslom, ki ga je pred tem maceriral s senom. In potem je bilo na mizi še nekaj, po mojem mnenju vrh vsega, kar nam je bilo v pokušino ponujeno v zelo dolgem času: pečene hruške s kozjim sirom s plesnijo, karameliziranim sladkorjem ter nekaj kapljicami brezovega sirupa. Razvpita kombinacija hruške in kozjega sira, z neverjetno enostavnostjo postopka mladega kuharja, prignana do popolnosti.

Kako pa z besedami, ne z recepti, opisati trenutek, ko se srečajo starši in odrasli otroci in se odločajo o skupnih projektih? Glavna profesionalna naloga Irene Orešnik je vzpostavljanje sistemov, ki na koncu delujejo: tako da dajo najprej s pomočjo matematike neko realno sliko dogajanja in stanja. In s tem realne možnosti za uspeh. Tu si bom dovolila reči: Irena svojo službo nosi tudi domov. Podobna metodologija očitno deluje tudi, ko gre za organiziranje družine in družinskega posla. Naloga: letos so ugotovili, da kmetija, ki sta jo z možem Dejanom zasnovala daljnega 1993., potrebuje spremembe. Kako se lotiti?

Sogovornica opisuje, kako dela analize v tujih državah: pomembno je, da se uporablja jezik, ki ga vsi čim bolj razumejo, pomembno je, da se čim več pogovarja z ljudmi in jih dejansko sliši, pomembno je tudi, da imajo pri opisovanju polja, problema svojo besedo tako starejši kot mladi. Mladi zato, ker so nosilci energije, ki bo poganjala prihodnost, starejši, ker imajo izkušnje, pravi. Potem pa v enačbo vstopi matematika, številke.

***

Irena se je nekega dne peljala na tržnico z najmlajšim sinom, Lovrencem. In ga je slišala, ko ji je rekel, da brat Krištof ne bi imel več take kmetije, kot je zdaj. S tem je mali – ki tudi razmišlja, da bi bil kuhar – sprožil razmišljanje, ali morda res niso na poti, na kateri nočejo biti. Zadnje dve, tri leta so začeli trpeti, pripovedujejo. Delo se je ob kakih 150 kozah v hlevu neenakomerno kopičilo, Irena in soprog Dejan pa nočeta, da se obremenjene počutijo otroci. Da jih ni prav stiskati v zgodbo, pravita, ki se je začela pred nekaj manj kot petindvajsetimi leti in je njuna – mož je še dandanašnji zadolžen za to, da se s kozami od začetka do konca ukvarjajo pikolovsko in kakovostno.

Tu besedo dobi še en pomemben glas: Patricija, druga hči. »Ekonomistka. Vem, da jo moram poslušati, čeprav mi včasih ni prav ali me celo zaboli. Midva z Dejanom sva posel s kozami začela, zato sva čustveno vezana in so stvari, ki jih ne delamo čisto v skladu z ekonomiko – in mislim, da je tako prav. Življenje ni čista ekonomija, ampak kompromis, kjer ima svojo vlogo tudi slog življenja. Če bi bilo po Patricijino, bi marsikaj porezali takoj. Potem najdemo izgovore in vsega tako ne naredimo, ampak če hočemo rezultate, moramo najti srednjo pot. Včasih imamo težke debate. V zadnjih letih, ko so otroci zrasli in so zgrajene osebnosti, je prišlo obdobje, kot se res veliko učiva od njih,« pravi zamišljeno Irena. V tem času so izvedeli tudi, da ima najstarejša hči, nekdanja vrhunska atletinja Sara, dedno revmo. Še en opomin.

Takole so se odločili: poslovanje na kmetiji, ki je dolga leta lahko dostojno preživljala šestčlansko družino, bodo zmanjšali. »V preteklosti smo se širili zato, ker pri majhnih otrocih nisva več zmogla dela sama. Morala sva se odločiti, ali vse skupaj opustiti ali toliko povečati kmetijo, da lahko nekoga zaposlimo. To je potegnilo za sabo še širitev prodaje v večje trgovske centre,« pojasni. »Zdaj se vračamo na stanje, preden smo zaposlili delavce, s pomembno razliko; otroci so zrasli in naredijo na kmetiji, česar z Dejanom ne zmoreva.« Preusmerili se bodo v butično proizvodnjo in obseg, ki bo ravno zadoščal, da bodo lahko sodelovali z dobrimi restavracijami in prodajali na tržnici. Kajti povpraševanje, pravzaprav razcvet gastronomskega turizma, ki sloni prav na izjemnih domačih izdelkih, je v zadnjem letu tolikšen, da je to mogoče narediti.

Otroci se bodo odločili; lahko bodo na kmetiji nadaljevali, kajti delati jim ni težko in vsak dan to počnejo, z najmlajšim vred. Ni pa nujno. »Moramo pričakovati tudi to, da mogoče nekoč tu na kmetiji ne bo več nikogar. Tako je tudi prav: že od nekdaj trdim in vztrajam, da morajo otroci najprej v svet in si ga ogledati, če pa se potem kateri odloči priti nazaj, mora imeti občutek, da je prišel na dobro. Da je to njegova izbira – ne pa obveza ali prisila.«

***

Če si boste zapomnili samo eno stvar od tega, naj bo tole: »Najslabše je, kadar se stvari okrog nas spreminjajo, mi pa stojimo na mestu,« pravi Irena Orešnik. Sistem deluje.

Fotografije: Uroš Hočevar

Poskusite še slasten recept, ki smo ga dobili pri Orešnikovih: Kozji sir s karamelizirano hruško

Karina Cunder Reščič
Karina Cunder Reščič

Ljubiteljica juh, banketov, lepo pogrnjenih miz, divje hrane, eksperimentiraja z recepti tik preden pridejo gostje in predavanja dvema otrokoma, kako je hrana eden od načinov, s katerimi se tudi lahko izrazi spoštovanje in dostojanstvo.

Objava še nima komentarja.

Komentiraj objavo

Vaš E-naslov ne bo javno objavljen.