Praznični, novoletni sejmi so imeli od nekdaj svoj čar. Znova smo bili na tržnici BTC Cityja, kjer smo december pričakali v družbi različnih mojstrov rokodelcev z vseh koncev Slovenije. Prav toliko kot hrana so nas tokrat navdušile različne tehnične, celo botanične reči, vse pa so se dotikale tega najbolj čarobnega dela leta.

Znate skuhati idrijske žlikrofe?

To, da to jed s tradicionalnim ugledom ni prav lahko izdelati, že vemo, da pa jih je treba zelo previdno skuhati, da med brbotanjem vode ne razpadejo, pa še ne povsem. O tem so nas podučili prisotni iz podjetja Eniko, kjer jih že 20 let ročno pripravljajo: kuhamo jih v rahlo osoljeni vreli vodi, ko priplavajo na površje, jih pustimo še dve minuti rahlo vreti in nato previdno poberemo iz vode. Med kuhanjem jih nežno pomešamo, da se ne sprimejo in raztržejo. Nam so jih postregli z ocvirki, odlični pa so tudi z maslom, pečenkinim sokom, siri, gobovo omako ali tradicionalno idrijsko bakalco.

»Življenje je prekratko za slabo kavo«

Stojnice so se šibile od vseh zimskih dobrot, dišalo je po cimetu in pravkar pečenih miškah, a vrsta se je ves čas vila tam, kjer so vabile vonjave sveže mlete kave Iconic. Mlad par, ki ju druži tudi ljubezen do kavnih zrn, nam je postregel s svojimi mešanicami, prisluhnili pa smo lahko tudi njuni zgodbi: profesionalni kolesar in večkratni državni prvak v kronometru Gregor Gazvoda je kavo užival, da mu je pomagala pri športnih naporih, nato pa sta se s partnerko Valentino Radić, ki je prav tako s strastjo pri kavi, izjemno pa jo zanima podjetništvo, odločila za skupno poslovno pot. Zdaj imata svojo pražarno in ponujata kavo, ki jo pripravljata le iz najkakovostnejših kavnih zrn s plantaž nad 1000 metri nadmorske višine. Želita si, da bi spoznali, da je življenje prekratko za pitje slabe kave in začeli uživati v bogastvu arom kakovostne kave.

Potice kraljice

Tudi tokrat so nas zelo navdušile potice, ki jih na sejme v BTC nosijo dekleta iz Društva podeželskih žena Gabrovka. Že na jesenskem sejmu smo jih srečali in zdaj so jih znova spekle celo paleto: pa še ves čas izumljajo nove. Tokrat smo izvedeli za potico s kurkumo in nadevom iz črne leče. Slano, seveda.

Kuhališče, pred katerim se lahko skrijejo vsi sodobni dizajni

Tole pa nas je na decembrskem sejmu najbolj navdušilo: Strelsko društvo Možnar iz Mislinje je pripeljalo s seboj celo zbirko možnarjev. Gre za obujanje tradicije, tudi že malo pozabljene, aktualna pa je bila, zlasti na podeželju, ob vseh večjih praznikih: možnarji so železni tulci, v katere so nasuli dve vrsti smodnika in tudi nekaj žaganja ter drobirja od opeke, z razžarjenim kovinskim orodjem so potem smodnik vžgali in zadeva je počila. Ti Korošci so nasploh neverjetni in vedno se kar malo pobratimo z njimi, tako priljudni in fejst so, in tudi tokrat smo se spustili podrobneje v zgodovino. Povedali so nam, da je bilo največ možnarjev najti tam, kjer je imel svojo fužinarsko dejavnost nekdaj najbogatejši Slovenec Žiga Zois – in iz kolekcije, ki je bila razstavljena na tržnici, so izvlekli enega, ki je še iz tistih časov. Pa še nekaj so imeli s seboj: kuhališče, pred katerim se lahko skrijejo vsi sodobni dizajni. Gre za deblo sveže posekane smreke, ki ga deloma izvotlijo, pri strani zavrtajo luknje, za kisik, in v luknji potem zakurijo. Tlenje sproti suši les, ki enakomerno in dolgo tli, premer debla je natančno primeren za kak lonec, kar pa je najboljše: to kuhališče na koncu porabi samo sebe in za njim ne ostane noben odpadek. Genialno!

Vabljeni v Korte

Nismo mogli mimo Turističnega društva Šparžin, ki je na svoji stojnici ponujalo istrske dobrote po recepturah mam in non. Dišalo je po kroštolah in miškah, ki so šle za med. Med kulinaričnim uživanjem pa smo lahko izvedeli še, kaj vse Korte, ta stara istrska vas, ponujajo. To je tudi krajevna skupnost, v katero sodijo še Cetore, Baredi, Nožed, Šared in Malija, pravi biseri, vredni ogleda, na katere se le spomnite, ko boste razmišljali o nedeljskih izletih: ponujajo tudi mnoge peš in jahalne poti ter kolesarske ture. Posebno pa so ponosni na svoje vodne vire, po katerih organizirajo pohode, zato jih le obiščite na www.sparzin.wordpress.com, da boste izvedeli več.

Roža, ki je simbol upanja

Ste že kdaj videli to rastlino? To je jerihonska roža, in čeprav ni hudo znana, je znamenita zaradi »vstajenja od mrtvih«: raste v puščavi in v redkih okoliščinah, ko dežuje, takoj zacveti in naredi semena. Ker pa je to kratek čas, se potem posuši. V bistvu umakne sama vase. Menda lahko minejo leta, ko čaka na nov dež: z njim oživi, se spet napolni z življenjem in raztrese semena. Ljudje si jo podarjajo kot simbol upanja za prihodnost in razmisleka o krogu življenja.

Besedilo: Karina Cunder in Mateja Delakorda
Fotografije: Sonja Ravbar

Odprta kuhinja

Portal za dnevni odmerek kulinaričnega navdiha.